»Nekega hladnega večera sem opravljal svoja vsakodnevna opravila. Včasih težko delo je moje poslanstvo in zanj živim. Tako so me učili moji starši. Vem, da bom tako lahko preživel svojo družino. Življenje na kmetiji se nikoli ne ustavi, ne glede na to, kaj se dogaja, in ravno tako je bilo tisti večer. Hlev, ki je bil običajno dom mojih živali, je te noči postal zavetje za utrujeno družino. Marija in Jožef, ki sta iskala varno zavetje, sta našla skromno prenočišče v jaslih med mojimi živalmi. Jaz sem nadaljeval s svojimi opravili, ne da bi se popolnoma zavedal, kaj se dogaja. Raztresel sem svežo slamo kravam in jim dodal sena, napolnil njihova korita z vodo in se pri tem trudil, da ne bi motil tihega para v kotu. Medtem ko sem delal, so se zunaj začeli zbirati pastirji, ki so trdili, da so videli čudežna znamenja na nebu. Zdelo se mi je nenavadno, a nisem imel časa, da bi razmišljal o tem. Nenadoma je tišino prekinil jok novorojenčka. Pogledal sem proti Mariji in Jožefu in videl, da držita majhnega otroka. Čutil sem neko posebno toplino ob tem prizoru, a nisem povsem razumel, zakaj. Bil je še en otrok na svetu, še eno bitje, ki potrebuje skrb in ljubezen. V tistem trenutku se mi ni zdelo nič izjemnega v tem dogodku. Vsi smo bili ljudje, ki iščemo zavetje in toplino, tako kot ta družina. Zunaj so se pričeli zbirati še drugi ljudje, nekateri so prinesli darove. Opazoval sem jih skozi razpoke v lesenih vratih, a sem ostal zvest svojim dolžnostim. Poskrbel sem, da so bile živali nahranjene in hlev čist, preden sem se odpravil v svojo skromno hišo. Šele mnogo let pozneje, ko se je zgodba o tem otroku, rojenem v mojem hlevu, razširila po vsej deželi, sem dojel, da sem bil priča nečemu izjemnemu. Bil sem tam, na prvo božično noč, a moje misli so bile takrat usmerjene le v delo in skrb za živali. Nikoli si nisem mislil, da bom del zgodovine, del zgodbe, ki bo preživela stoletja. Tiste noči, ko sem bil le mlad kmet, ki je opravljal svoja vsakodnevna opravila, se je zgodil čudež. Prav v tej navidezni običajnosti se je skrivala taka pomembnost.« Se je to res zgodilo? Lahko celo rečem, da se je to zelo verjetno zgodilo. Kmetova vloga vedno (tako) potrebna in vendar le malokrat omenjena.

Z mislijo na to neomenjeno vlogo tistega, ki je dal zavetje Sveti družini pred več kot 2000 leti, sem se zavedal svetosti trenutka: božična večerja je za nami, v naši hiši pa še vedno diši po toplini in občutku pripadnosti. Z ženo in otroki smo šli k polnočnici, čutili sta se sreča in vznemirjenje, ki ju prinaša praznični večer. V obilju domačih dobrot, ki se lahko zdijo samoumevne le tistim, ki kmeta ne vidijo, se zavem, da smo tudi mi ta večja zgodba. Zgodba o skrbi, predanosti in (podeželskem) razvoju, ki je temelj naše (kmetijske) prihodnosti. Vsak izmed nas nosi delček te zgodbe, ki se piše skozi naša vsakodnevna prizadevanja. Morda se zdi naše delo povsem navadno, a je v resnici temelj, na katerem gradimo boljši jutri za nas, za naše družine in za vse tiste, ki bodo prišli za nami. Vsak trenutek, pa naj bo navidezno navaden ali izjemen, nosi v sebi potencial za spremembe. Mladi kmetje smo vez med preteklostjo in prihodnostjo, smo nosilci obljube o trajnostnem kmetovanju in napredku na podeželju. Ter hkrati del zgodovine naše kulturne krajine, običajev in tradicije.

Zato zrem(o) v prihodnost s svežim upanjem in pričakovanjem, da lahko vsak naš korak oblikuje boljši jutri. Želim pa si, da bi se (mladi) kmetje večkrat ustavili in si vzeli čas za doživetje božičnega večera, kljub temu da nas lahko ravno tisto noč doleti v hlevu telitev, bolezen ali celo nova (mlada) družina iz tujih krajev.

Dragi mladi kmetje, želim vam upanja in vere, poguma in vztrajnosti ter odpornosti in moči. Naše delo na kmetijah je srce in duša prihodnosti podeželja. Kljub vsem izzivom, ki jih prinaša naš vsakdan, naj bo božič opomin, da smo del nečesa večjega. Močno upam, da bomo lahko skupaj ustvarili svetlejši jutri za nas in za kmetijstvo.

Kolumno pripravlja: ZSPM