Če znamo ločiti seme od plevela, lahko tudi na družbenih omrežjih najdemo kakovostne, poučne in zabavne vsebine. Vse to izjemno spretno prepleta avtorica Instagramovega profila @1000urzunaj, ki je z objavami začela pred dobrim letom in pol. Te nastajajo spontano in v želji, da bi ljudi spodbudile h kakovostnejšemu preživljanju prostega časa – v objemu narave v vseh letnih časih. Ni izgovora, da zaradi slabega vremena ne bi preživeli vsaj nekaj ur na prostem, pravi 32-letna Lucija Odar iz Bohinja, ki si je zamislila prav poseben izziv – preživeti 1000 ur na leto zunaj.

Lucija je z naravo neločljivo povezana že od malega, saj je doma v najlepšem alpskem biseru pri nas – Bohinju. Hribe preprosto obožuje in izkoristi vsako priložnost, da se vzpne na katerega od mnogih vrhov, najraje kar sama. Naravo rada opazuje, spoznava njene zakonitosti in svoje znanje širi med ljudi. Veliko znanja je usvojila že med študijem gozdarstva, za katerega se je odločila precej spontano. »Ob koncu srednje šole se mi ni niti sanjalo, kaj želim početi v življenju. Nisem kaj dosti razmišljala, niti nisem iskala informacij o fakultetah, poklicih … Ko je bilo treba izpolniti vpisnico za univerzitetni študij, sem vedela le to, da rada hodim v hribe, in, ker je moj stari oče gozdar, sem približno poznala delo gozdarja. Tako sem se vpisala na študij gozdarstva na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, ne da bi šla tja na informativni dan ali se kako drugače pozanimala o tem študiju. Kam sem se prijavila, staršem sploh nisem povedala, izvedeli so šele nekaj mesecev pozneje, ko sem prejela pismo s fakultete. Po dveh mesecih predavanj in vaj na fakulteti sem vedela, da sem izbrala pravi študij in poklic. Takoj po diplomi sem nadaljevala z magistrskim študijem gozdarstva. Moja intuicija je poskrbela, da sem se vpisala tja, kamor spadam. In če bi se danes morala ponovno odločiti, bi se odločila enako,« se predstavi naša sogovornica, ki je zaposlena na Zavodu za gozdove Slovenije kot gozdarska načrtovalka.

RAJE NA TERENU KOT V PISARNI
Lucija ima zelo razgibano delo, saj pol leta dela na terenu, kjer s kolegi zbirajo podatke o gozdu, izvajajo meritve na stalnih vzorčnih ploskvah in opisujemo sestoje. »Polovico leta pa sem večinoma v pisarni, kjer zbrane podatke s terena digitaliziramo, vnašamo v računalnik in na različne načine analiziramo pridobljene podatke. Izsledki analiz so podlaga za pripravo desetletnega gozdnogospodarskega načrta enote. Ko je načrt spisan, se začne spet tista lepša polovica moje službe – terensko delo.« Svoje delo zares rada opravlja tudi zato, ker vsako leto dela na terenu v drugi enoti in tako počasi in podrobno spoznava celo zgornjo Gorenjsko, »vse njene skrite kotičke, vse lovske poti …«.

Lucija Odar: »To je eden izmed redkih poklicev, pri katerih delaš v naravi in za naravo. Za tiste, ki so radi v naravi in radi hodijo v hribe, je to zagotovo eden izmed najboljših poklicev. Pri poklicu gozdarja spol ni pomemben. Pomembno je le, da si v dobri fizični kondiciji in da se ne bojiš medvedov.«

1000 UR ZUNAJ

Ko Lucija konča s službo, pa se ne zapre med štiri stene svojega doma, temveč tudi večino svojega prostega časa preživi zunaj. Iskreno prizna, da je zaljubljena v Bohinj in rada raziskuje svojo okolico. Čeprav se v hribe najraje odpravi sama, pa je, od kar je postala mamica, zunaj najraje s partnerjem Andražem, profesorjem športne vzgoje, in njuno dveletno hčerko Tinko. Zunaj preživijo veliko ur v vseh letnih časih: »Zima in sneg nista ovira, da ne bi bili zunaj. Ker vsak od nas na kakšen deževen dan potrebuje malce motivacije, da nekaj uric svojega časa preživi zunaj, sem na Instagramu začela objavljati navdihujoče objave, ki bi ljudi zvabile na zrak. Ko sem pred dobrim letom in pol povsem po naključju našla preglednico s 1000 kvadratki, na kateri je pisalo »1000 hours outside« (1000 ur zunaj, o. a.), se mi je takoj porodila ideja, da ta izziv predstavim tudi pri nas. Ker sem takrat ravno okrevala po operaciji in sem bila priklenjena na posteljo, sem imela dovolj časa, da sem narisala svoj sledilnik za beleženje ur, ki jih preživimo zunaj. Namesto dolgočasne preglednice je nastalo drevo s 1000 listki – za vsako uro, ki jo preživimo zunaj, pobarvamo enega. Nekaj dni pozneje sem ustvarila še Instagram profil @1000urzunaj. Nastal je spontano, brez vizije in cilja, brez oblikovane ideje, kaj bom na njem objavljala in brez velikih pričakovanj, da bi ta kdaj postal pomemben del mojega življenja. Občasno sem objavila tudi kaj poučnega o gozdu ali kakšno idejo za ustvarjanje z otroki iz naravnih materialov. Moje vsebine so sledilci sprejeli z navdušenjem, zato sem s tem nadaljevala in danes sta to glavni vsebini mojega profila.«

»Moja ljubezen do gozda se nadaljuje tudi po koncu službe. Gozd mi pomeni delo, sprostitev, rekreacijo in še veliko več. Kadar delam na terenu, grem od doma dobre volje in se vrnem domov še boljše volje. V gozdu se res umirim, zbistrim svoje misli in dobim nove ideje. Rada opazujem naravo in jo poskušam razumeti.« 

Sprva je bilo drevo s 1000 listki dostopno le na njenem profilu, kmalu pa so si ga »sposodile« in objavile tudi druge spletne strani, zato Lucija ne ve, koliko ljudi si ga je »preneslo« in natisnilo ter sprejelo ta izziv. »Glede na to, koliko ljudi mi pošilja fotografije njihovih pobarvanih dreves, bi rekla, da jih je že zelo veliko.« Veseli jo, da je vedno več tudi šol in vrtcev, ki je predstavilo ta izziv otrokom. »Nekaterim vrtcem sem naredila še različne verzije dreves z manj listki, barvajo pa jih po enakem pravilu: ena ura preživeta zunaj je en pobarvan listek na drevesu.«

Za Lucijo je ta izziv zlahka dosegljiv zaradi narave njene službe, razume pa, da je za nekatere to precejšen izziv, za koga tudi nedosegljiv. V razmislek pa nam postreže s podatkom: »Statistika kaže, da imamo vsak dan v povprečju tri ure in 15 minut v rokah pametni telefon, zato se dve uri in 45 minut na dan, ki jih moramo v povprečju preživeti zunaj, da dosežemo ta cilj, ne sliši več tako veliko.«

Projekt 1000 ur zunaj je izziv, čeprav je v resnici njegov glavni namen spodbuda, da bi čim več ljudi čim več časa preživelo na prostem, v naravi in ne pred TV-ekranom, računalnikom ali s telefonom v roki. Ljudi spodbuja, da  gredo ven tudi takrat, ko je slabo vreme, kratek dan ali se jim preprosto ne ljubi.

Število sledilcev Lucijinega profila je zelo hitro raslo in je že preseglo 10.000: »Vsakič, ko pogledam število sledilcev, se sprašujem, kaj me je poneslo tako visoko. Izziv 1000 ur zunaj me je na začetku povzdignil iz množice profilov, vseeno pa mislim, da je uspeh predvsem rezultat mojih poučnih vsebin o gozdu
in naravi, ki jih na Instagramu skoraj ni. Tudi ideje za ustvarjanje iz naravnih materialov so med mamicami zelo priljubljene in jih je na drugih slovenskih profilih zelo malo.«

Več kot število sledilcev pa ji pomenijo odzivi njenih sledilcev, njihove pohvale in fotografije izdelkov, ki jih naredijo po navdihu z njenega profila ter seveda pobarvanih dreves. »Tega je res veliko in to me osrečuje.«

Lucija se je kar dolgo skrivala za svojim profilom, niti bližnjim niti sodelavcem ni povedala, da ga ustvarja: »Priznam, da niti pomislila nisem, da bi se iz njega lahko razvila zgodba, kot se je. Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem se razkrila, objavila svojo sliko in napisala kaj o sebi. Ko sem to storila prvič, sem dobila ogromno pozitivnih sporočil, kar mi je vlilo samozavest in od takrat nimam več težav s tem.«

GOZD JE TUDI UČILNICA NA PROSTEM
Več sledilcev ima, večjo odgovornost čuti Lucija do njih. In čeprav več časa preživi zunaj kot s telefonom v roki, svojemu profilu na Instagramu nameni kar veliko časa. »Samemu profilu v povprečju namenim uro na dan. Moje objave so večinoma spontane, pripravim jih največ teden vnaprej. Ves čas pa imam pri sebi posebno beležko, v katero si zapisujem ideje za objave, storyje (zgodbe, o. a.), pomembne datume in podobno.« 

Gozd je tudi izvrstna učilnica na prostem, zato želi spodbuditi ljudi predvsem k temu, da naravo opazujejo in se o njej česa naučijo sami – z opazovanjem. »Ljudje namreč radi hodijo v naravo, poznajo pa jo zelo slabo. Kar se meni zdi samoumevno, je za večino mojih sledilcev nekaj povsem novega.« 

Poleg poučnih objav je na njenem profilu tudi veliko idej za ustvarjanje z različnimi plodovi, listi, vejami, kamenčki … »Že vse življenje je narava moj vir navdiha. Ob Savi pogosto najdem kakšne lepe kamne in dobim idejo, kako bom iz njih naredila mozaik, jih pobarvala ali sestavila v možica pred hišo, zato jih odnesem s seboj domov. Ko najdem lepe jesenske liste, dobim idejo, kaj vse bom z njimi ustvarila in tudi te vzamem s sabo in jih shranim v knjige. Najdem storže, naplavine, želode, kose lubja, vse gre z mano domov. Doma imam na zalogi skoraj vse, kar se najde v naravi in le redko uresničim ideje, za katero sem nek material nabrala. Po navadi se s hčerko igrava zunaj, ona vleče iz škatel palice, lubje, mah, jaz pa mimogrede kaj ustvarim. Če mi vsega ne podre, umaže, predela po njenem navdihu, to fotografiram in objavim na Instagramu. Idej mi ne zmanjka, zmanjkuje mi predvsem časa za uresničitev vseh zamisli, ki so nakopičene v moji glavi.«

Ker je odraščala obdana s prelepo naravo, gorami in gozdovi, se zaveda, kako srečni smo lahko, da imamo v Sloveniji zakonsko omogočen dostop do gozda, da se lahko po vsakem gozdu sprehajamo brezplačno, nabiramo gobe, kostanj,  borovnice … »Večina ljudi se tega ne zaveda in ne ve, da je po svetu to bolj izjema kot pravilo. Ljudje tudi pozabljajo, da smo v gozdu ‘dvakrat’ gostje: pri živalih in rastlinah, ki so tam doma ter pri lastniku gozda. Zato me najbolj žalosti, kadar se ljudje vedejo neprimerno.« Zato je vedno več objav namenjenih tej temi – primernemu vedenju v gozdu.