Ne bom rekel, da mi je tako težko, kot je bilo Njemu. Ne bom niti rekel, da se primerjam z Njim. To bi ga omadeževalo. A vseeno bom rekel, da mi ni lahko. Tudi iz ostalih, ko jih pogledam – mlade kmete in mlade kmetice –, ne vejeta silno veselje ali trdno upanje, da bo kmalu bolje.

Tudi mi nosimo križe, take in drugačne. Če ne želite, da nas primerjam z Jezusovim trpljenjem, lahko rečem temu »bremena«, bo verjetno bolj (politično) korektno in berljivo širši publiki. Pa ne pišem teh vrstic kar tako, kot bi nekateri rekli: »Ker smo kmetje navajeni jamrati«. Pišem zato, ker je včasih lažje, če se potožim Njemu ali nekomu od prijateljev, znancev, družini, somišljenikom.

Zemlja, ki jo obdelujemo, ni vedno in povsod rodovitna, vremenske neprilike ogrožajo naš pridelek, tržne spremembe prinašajo negotovost glede prihodnosti, potem pa imamo še »blagoslov« negotovosti in odsotnosti (pametnih) odločitev slovenskega političnega vrha.

A kljub temu, podobno kot je Jezus sprejel svoj križ, tudi mladi kmetje z vero in pogumom sprejemamo svoje (izzive). Eni lažje, drugi težje – odvisno, kako je na kmetijah lani in letos »padla šiba«. Si pa ne smemo dovoliti, da bi se teže križev zavedali samo v velikonočnem času in jo kar samodejno spremenili v kompromise, ki velikokrat križu težo samo še dodajo. Takih bremen se ne smemo in ne moremo navaditi.
Vem pa, da je v vsakem trpljenju priložnost za rast in novo ali drugačno življenje. Vera v moč vstajenja in novega začetka zagotovo ostaja. Aleluja!

Kolumno pripravlja: ZSPM