Katera je tista razlika, ki je v veliko drugih evropskih državah kmete pognala na cesto, slovenskega kmeta pa nikjer ni (če odštejemo petkove shode, ki so ponekod)? Ob prebiranju novic in vseh objavah na spletnih omrežjih dobim občutek, da je položaj kmeta v Sloveniji bistveno drugačen v primerjavi s kolegi v drugih evropskih državah. Seveda je občutek napačen, kajti razlika je le ta, da je slovenski kmet veliko bolj ponižen, in to že skozi vso zgodovino. Kako je že Ivan Cankar nekoč zapisal »Za hlapca rojeni, za hlapca vzgojeni«?

Da, tako mislim, kajti iz zadnjih pogajanj naših kmetijskih organizacij s predstavniki vlade lahko v medijih razberem, da gre za veliko zadovoljstvo vseh, ki so bili tam. Ministrica je obljubila, predstavniki kmetov ji verjamejo in upajo, da bo v šestih mesecih urejeno. Ker se imam za osebo, ki zna kakšno stvar tudi prebrati in razumeti, sem si pogledal, o čem so se sploh pogajali.

Ko govorimo o obvezni prahi štiri odstotke, si težko predstavljam uspeh pogajanj, kajti to so s pritiski dosegli drugi predstavniki kmetov, v drugih evropskih državah. Naši si samo pripnejo zaslugo, kajti pogajanja so res težka. Obljuba o neobdavčitvi OMD, upam, da ne ostane pri obljubi, kajti zakoni, ki to urejajo, morajo biti spisani in sprejeti. Ko govorimo o izplačilih sredstev kmetijske politike, pa spet obljuba in zadovoljstvo pogajalcev, da pa naslednje leto bo drugače. Spet obljuba, a kaj, ko se od obljub ne da živeti. Morda preveč osebno gledam na stvari, kajti tudi sam sem poskušal na banki obljubiti, da bom naslednje leto redno plačeval obveznosti, pa tega nikakor ne sprejmejo, hočejo še več obresti. Morda bi se iz tega lahko kaj naučili in za vse zamude izplačil tudi mi zahtevali obresti. Verjetno spet samo moja želja.

Pogajanja se nadaljujejo v tem tednu. Ker smo se sedaj že navadili, da so naš uspeh obljube, bi morda bilo vredno dati na mizo vse protestne zahteve in še tiste, ki so se nakopičile v zadnjem letu, kajti obljube zagotovo bodo in naši predstavniki bodo lahko spet zadovoljni. Verjetno bo spet podan čas za izpolnitev obljub več mesecev. Kmetje bomo čakali in upali. Morda pa imajo upanje tudi na drugi strani, da bomo kmetje vmes že pozabili.

Smo v času pusta, ki predstavlja čas med zimo in pomladjo. To je čas, ko pustni liki prevzamejo vajeti oblasti v marsikaterem kraju. Občutek imam, da je ta čas v odnosu politike do kmetijstva začel teči že veliko prej.

Občutek imam, da gre za veliko norčevanje. Občutek imam, da dajanje obljub predstavlja norčevanje … Preveč imam občutkov, ki ne dajejo nobenega upanja. Razlika v pustnem času je ta, da se pustno norčevanje konča. Žal pa se norčevalski odnos politike do kmeta ne konča.

Takšen odnos politike in hkrati neorganiziranost nas kmetov pa je pripeljalo do tega, da sedaj vsak za sebe predstavljamo nezadovoljstvo. Kam to vodi, ne vem, zagotovo pa neenotnost daje moč nasprotniku. Sprašujem se, ali še vemo, kaj zahtevamo? Da, vemo, le povezati se moramo, do takrat pa lahko tudi vsak za sebe, v upanju, da nas povežejo krovne organizacije.

Kot že rečeno, se počasi prebuja in približuje pomlad. Kmetje bomo zaradi svojega preživetja morali prioritete prenesti drugam: na polja, travnike, vinograde, sadovnjake. Za spremljanje kmetijske politike nam bo zmanjkovalo časa. Lahko bi rekel, da gre za dobro strategijo vladne strani, skoraj že vojaško – in sicer izčrpavanje nasprotnika. Uspeva jim, kajti že prej omenjen rek »Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojni« bomo težko spremenili, saj bič ostaja enak, naš hrbet pa je že ukrivljen in vajen udarcev. Se bomo obranili in končno postavili zase?

Kolumno pripravlja: ZSPM