Ko so ji iz uredništva revije sporočili, da so jo bralke in bralci predlagali za Slovenko leta 2020, je ostala brez besed. Branila se je nominacije, saj se ji je zdelo, da ne sodi v družbo dvanajstih izjemnih žensk, med katerimi bodo glasovi bralcev odločili, katera si ta naziv najbolj zasluži. Podpora moža, njunih treh otrok in družine je skromno Katarino Očko z ekološke kmetije v Rečiški dolini opogumila, da sprejme povabilo, saj se med znanimi imeni in obrazi na tem izboru le redko znajde tudi kmetica.  

»To je velika čast, predvsem zato, ker nisem odraščala na kmetiji, ampak sem si to pot izbrala sama,« steče najin pogovor. Katarina je na podeželje prišla iz mesta, h kmetovanju pa se je usmerila zaradi zboljšanja svojega zdravja. »Bolehala sem že v mladosti, prebolela več pljučnic in prestala težko operacijo pljuč, ki me je pripeljala do točke, ko sem se zavedela, da moram korenito spremeniti svoje življenje. Po enajstih letih dela kot optik pri priznanem in uglednem zdravniku v Žalcu sem spoznala, da s takim tempom ne bom mogla nadaljevati. Da bo trpelo moje zdravje. Pustila sem službo, ki sem jo imela nadvse rada, in ostala doma. Ko sem nesla delovno knjižico na zavod, sem se počutila kot največja lenoba in nesposobnež. Težko vam opišem, kako hudo breme sem čutila takrat,« iskreno pripoveduje.

Niti zamisliti si ni upala, kako bosta z možem (takrat še partnerjem, o. a.) živela le z enim dohodkom, zato je začela razmišljati, kaj bi lahko delala na kmetiji moževih staršev. »Če sem iskrena, sem se do takrat hleva izogibala, čeprav sem živela tam. Bila sem mestno dekle in vse na kmetiji mi ji smrdelo,« prizna. »Ko pa sem ostala doma, sem imela čas in sem začela pomagati tastu v hlevu. Kmalu mi je ponudil, da sama skrbim za enega telička. Dobro mi je šlo in prosila sem ga, če lahko skrbim za dva bika, potem za tri … Iz dneva v dan sem bila bolj zagnana in bolj nasmejana sem hodila v hlev, kar je opazil tudi tast. Obljubil mi je, da bom lahko skrbela za vse živali v hlevu, če se z njegovim sinom poročiva. In sva se, tast pa je držal obljubo in nama predal kmetijo,« se spominja.

Vse leto pridelujejo raznovrstno zelenjavo

Kmalu je Katarina rodila prvo hčerko in takrat je tasta prosila, naj ne škropi koruze, ki je rasla tik ob vrtu na kmetiji. »Prav, pa ne bom škropil, če boš ti okopavala«, ji je odgovoril in oba sta se držala dogovora. »Takrat smo se odločili, da bomo kmetovali po ekoloških načelih in začela se je nova zgodba na naši kmetiji. Še sreča, da takrat nisem vedela nič o ekološki pridelavi zelenjave in se mi niti sanjalo ni, kaj me čaka. Ko danes razmišljam o tem, vem, da je bila to moja prednost. Če bi namreč vedela, s kakšnimi škodljivci in boleznimi se bom spopadala na vrtninah in koliko znanja potrebuješ, se verjetno ne bi odločila za tako širok nabor zelenjave, dišavnic in sadja, ki ga imamo na kmetiji, ampak bi ostali tradicionalna kmetija z dvema ali tremi kulturami. Kljub temu pa mi ni bilo nikoli žal, da sem se odločila za to pot,« je odločna Katarina, ki je v kmetovanje vpeta že 18 let.

VSAK ČETRTEK JE ZANJO PRAZNIK

O kmetovanju se je učila od tasta in tašče, a se ji je to zdelo premalo, zato se je odločila še za izobraževanje o ekološkem kmetovanju. »Pristopili smo k preusmeritvi kmetije v ekološko in po treh letih – bilo je leta 2012 – pridobili ekološki certifikat. Oktobra istega leta pa smo se že pridružili partnerskemu kmetovanju, ki ga je takrat organiziralo društvo ekoloških pridelovalcev in predelovalcev Deteljica,« pripoveduje Katarina, ki je še vedno izjemno aktivna v društvu in je tudi članica upravnega odbora.

Vsak teden skrbno pripravlja ekološke zelenjavne zabojčke

 Na začetku je bilo v partnersko kmetovanje povezanih šest ekoloških kmetij, ki so gojile sezonsko zelenjavo za zelenjavne zabojčke, s katerimi so vsak teden oskrbovali družine v Celju in okolici. Ker je pridelovanje raznovrstne zelenjave v vseh letnih časih zahtevno, je ostala samo še Katarina. »Še vedno redno dostavljam ekološke zelenjavno-zeliščne zabojčke na isto dostavno mesto v Celju in vsakega četrtka se tako veselim kot prvega. To je zame prazničen dan. Ko vidim ljudi, s kakšnim navdušenjem čakajo moj zabojček in kako radovedno pogledujejo, kaj sem jim pripravila tisti teden, je moj trud poplačan. Si lahko mislite – ljudje plačajo zabojček, pa še tako zelo hvaležni so ti zanj. To mi daje moč in zagon za delo tudi v najtežjih trenutkih, ko obupuješ zaradi vremena, škodljivcev ali ko ti peša zdravje,« ponosno pove.

Ne glede na letni čas in vremenske tegobe, ki prizadenejo »tovarno na prostem«, Katarina skrbi, da ima vse leto na voljo veliko različnih vrst zelenjave: solatnic, kapusnic, plodovk, korenovk, čebulnic … »V zelenjavnem zabojčku morajo biti najmanj štiri različne vrste zelenjave vsak teden in vse leto, krompirja pa je lahko največ en kilogram,« izvemo. Da zadosti tem pogojem, mora skrbno načrtovati sajenje, da ima vsega dovolj. Izbira le najbolj kakovostna semena in sadike pri ekoloških ponudnikih, s katerimi sodeluje že vrsto let. »V zimskem zabojčku so ta čas muškatna buča, črna redkev, repa, koleraba, glavnati in listnati ohrovt, rdeče in zeleno zelje, peteršilj, rdeče in rumeno korenje, šalotka, čebula, mlada čebula in sveža repa …« našteva. Zelo uživa, ko gre v gumijastih škornjih na njivo nabirat zelenjavo. »Imamo hladilnico, a je ne uporabljamo. Zelenjava gre z njive takoj v zabojček, nabrana ali utrgana je le nekaj minut, preden se odpravim na pot,« nam pove Katarina, ki redno oskrbuje 20 družin.

Z ekološko zelenjavo oskrbuje tudi osnovne šole, vrtce ter termalno zdravilišče v Laškem in lokalne gostince. Z gostinci se je tesneje povezala pred več kot dvema letoma, ko se je pridružila kolektivni blagovni znamki Okusiti Laško. Ta povezuje ponudnike s kupci in promovira lokalna in kakovostna živila ter s tem spodbuja male pridelovalce ter lokalne rokodelce, da vztrajajo v svojem delu in v tem vidijo tudi svojo prihodnost. Ponosna je, da njeno zelenjavo pripravlja tudi priznani chef Marko Pavčnik, ki jo je spodbudil, da je začela pridelovati tudi manj znane vrste zelenjave in zelišč.

Katarina Očko: »Ekološka semena so živa semena, zato so tudi živila, pridelana po ekoloških načelih, živa hrana. To se najbolj pokaže pri okusu. Vesela sem, da ljudje opazijo razliko med ekološkimi živili in preostalimi in vejo, da je ekološko več kot lokalno in domače. Žalosti pa me, da v ceni skoraj ni razlike med ekološko zelenjavo in integrirano.«

Delo na kmetiji nima urnika niti delovnega časa. »Rada se pošalim, da gre kmetica zjutraj v hlev, še preden spije kavo, zvečer, ko drugi ležejo k počitku, pa jo čaka še administracija in pozno v noč sedi za računalnikom. Pa imam še vedno dovolj časa za pogovor, tudi če imam veliko dela. Ko kdo pride k nam, si zanj vzamem čas, saj me vse delo počaka,« pravi zgovorna in nadvse simpatična sogovornica. Kmečko delo ji je priraslo k srcu, morda celo bolj kot tistim, ki so na kmetiji odraščali. Prav nikoli ni izgubila volje do svojega dela, čeprav prizna, da je to zahtevno in včasih tudi naporno. Najtežje je takrat, ko narava pokaže svojo premoč nad človekom: »Lani je bilo najhuje. Močno deževje s hudournikom nam je v enem tednu kar dvakrat preplavilo njivo in odneslo ves pridelek. Nemočno sem opazovala in jokala, še gasilci, ki so prišli pomagat, so bili nemočni,« pripoveduje. Da bi odnehala, pa ni pomislila še nikoli. Naslednji teden je kupila nove sadike in semena, jih skrbno na roke posadila in upala, da ji bo narava tokrat prizanesla.

Katarina Očko: »Seme je naše največje bogastvo, ki ga moramo prenašati iz roda v rod, bolj kot denar ali zlate ure.«

 Zelenjavo prideluje na prostem, v rastlinjaku in dveh tunelih. »Pokritih površin imamo okoli 400 kvadratnih metrov, preostale pa so nezavarovane, zato rada rečem, da smo tovarna na prostem. Delo pri nas se nikoli ne konča. Na njivo grem, ko je sončna pripeka in ko me pri –20 stopinjah premrazi do kosti. Hvaležna pa sem, da je vseh naših 24 hektarjev v kosu in mi ni treba hoditi naokoli. Obdelujemo 8 hektarjev, preostalo pa je gozd. Čeprav sem se posvetila zelenjadarstvu, smo ohranili tudi živinorejo in s tem tudi organsko gnojilo, ki je še kako pomembno. Imamo od 8 do 14 glav govedi. Dovolj, da imamo svoje mleko in meso. Sejemo še ječmen za prehrano govedi in kokoši,« izvemo.

NEPOSLUH ZA MALE KMETIJE IN KMETICE

Eden od razlogov, da se je Katarina strinjala z nominacijo za Slovenko leta, je bil tudi ta, da je v tem prepoznala priložnost, ko lahko opozori na težave malih kmetij in kmetic. Pove nam, da je imela pred leti priglašenih več dopolnilnih dejavnosti, saj je še pred zelenjadarstvom pripravljala marmelade, vložnine in sirupe iz domačega sadja in buč. »K temu me je spodbudila kmetijska svetovalka, s katero sva se pogovarjali, kaj bi lahko počela na kmetiji. Na pultu je videla mojo marmelado in me povabila, da z njo sodelujem na Dobrotah slovenskih kmetij na Ptuju. Priznanje mi je dalo zagon za delo, a ker nisem kmečko zavarovana, sem morala zaradi dopolnilne dejavnosti plačevati 38 evrov na mesec, zato sem se jim odpovedala. Morda se komu zdi to malo denarja, a ko preračunaš, koliko marmelad moraš prodati samo za to, da pokriješ ta strošek, je slika drugačna. Na manjših kmetijah predelamo le viške, višina prispevka pa je enaka kot za velike kmetije, kjer se količine merijo v tisoč kozarčkih in tonah. Na malih kmetijah pa zaslužimo le za preživetje, zato moj mož še vedno hodi v službo, kmetijo pa razvijamo, tehnološko izboljšujemo in opremljamo tudi z njegovo plačo. Če bi vanjo vlagali samo dohodek iz kmetije, bi težko napredovali. Denarja ni dovolj niti za moje kmečko zavarovanje, za kar bom prikrajšana na stara leta, pa tudi finančna pomoč iz protikoronskih paketov mi ne pripada, čeprav sem tudi sama prikrajšana pri prihodkih zaradi zaprtja javnih zavodov, ki jih oskrbujem,« iskreno pove in upa, da bo država prepoznala delo kmetic z malih kmetij, ki se ne meri v denarju, temveč predvsem pri skrbi za dvig samooskrbe ter ohranitvi poseljenega podeželja.

Katarina Očko: »Za 38 evrov dohodka mora kmetica, ki se ukvarja s peko kruha, speči 92 kilogramov kruha, pa njej še nič ne ostane. Zato kmetice z malih kmetij obupavajo. To se mi zdi velika škoda, saj s tem zgubljamo tudi tradicijo in znanje.«

Včasih se ji zdi, da malih kmetov nihče ne sliši, kaj šele usliši njihove želje. »Marsikaj bi še lahko postorili na kmetiji, pa nas omejuje denar. Državni razpisi so prirejeni za velike kmetije, nam pa ostanejo drobtinice – občinski razpisi in razpis za majhne kmetije. Saj smo navajeni skromnosti, a bi bili hvaležni, če bi imela naša država posluh za ekološke kmetije na območjih z omejenimi dejavniki in nas za to, da vztrajamo, tudi primerno nagradila s podporami. Ekološki kmetje smo skromni in srčni, zato ne gledamo vse skozi denar, ampak imamo v mislih vedno tudi skrb za okolje, ljudi in prihodnost naših otrok,« konča najin pogovor sogovornica.

Fotografije: osebni arhiv