Pandemija nas je presenetila in zelo hitro pokazala svoje razsežnosti. Te so presegle vpliv na naše fizično zdravje, saj korona in z njo povezani ukrepi puščajo posledice tudi na duševnem zdravju. To pa je tema, o kateri še vedno neradi spregovorimo.

»Naša naloga je tudi odstiranje tabujev in opozarjanje na težave, s katerimi se soočamo na podeželju. Teh težav ni malo in najpogosteje prizadenejo šibkejši spol – ženske. Počutijo so nemočne in ujete. Ne vedo, kam se obrniti po pomoč, kako si pomagati. Z ustavitvijo javnega življenja med korono smo ostale ujete med štiri stene svojega doma. Res je, da smo se po kmetiji lahko prosto gibali, a to ni dovolj. Ljudje smo socialna bitja in potrebujemo stik z drugimi. Ženske, ki smo članice stanovskih društvih kmetic, smo se prej veliko srečevale, med zaprtjem pa smo bile prikrajšane za skupna druženja. V tem kratkem času smo se tako navadile biti same, da tudi zdaj mnoge raje ostajajo doma in si ne upajo hoditi naokoli. To pušča posledice na našem psihičnem počutju, posledice tega pa se bodo šele pokazale. Smo v zelo zaskrbljujočem položaju, zato smo se odločile omizje na AGRI nameniti prav tej temi,« je zbrane na omizju »Današnji čas pušča težave tudi na podeželju. Bomo zmogli?« nagovorila Irena Ule, predsednica Zveze kmetic Slovenije.

Irena Ule: »Naloga stanovskih društev žensk je, da skrbijo za najbolj ranljivo populacijo podeželja – kmetice. Res je, da imamo sodobna komunikacijska orodja, a ta ne morejo nadomestiti osebnega stika. Zdaj razumem svojega očeta, ko je govoril: ‘V mladosti moraš misliti na to, s kom se boš družil v starosti.’ Starejšim, ki so osamljeni in sami doma, vsak klic in klepet pomenita veliko.«

V Sloveniji nimamo veliko strokovnjakov, ki poznajo in razumejo položaj kmetic in njihovo duševno zdravje, saj je to področje slabo raziskano. Svoje znanje in vedenje o tej temi so z zbranimi poslušalci na omizju delili dr. Duška Knežević Hočevar, dr. antropologije iz ZRC SAZU, Melita Ficko, diplomirana socialna delavka, in Marjan Kardinar, župan Občine Dobrovnik in nekdanji terenski kmetijski pospeševalec.

Dr. Duška Knežević Hočevar svoje delo opravlja na terenu, saj, kot pravi, ne more pisati o tematiki, ne da bi jo sama izkusila. Povedala je, da je spremljanje dobrega počutja kmetovalk in kmetovalcev po svetu že dolgoletna praksa, pri nas pa je tovrstnih raziskav zelo malo. »Domnevam, da se to, kar se dogaja v tujini, dogaja tudi pri nas,« je povedala uvodoma.

KMETOVANJE VSE BOLJ STRESNO
Na vprašanje, zakaj spremljati dobro počutje kmetov in kmetic, je dr. Knežević Hočevarjeva odgovorila s citatom ameriškega strokovnjaka s Centra za podporo kmetom in kmeticam pri zdravju in delovnih nesrečah: »… ker ni vzdržnega kmetijskega razvoja in razvoja podeželja brez varovanja in krepitve duševnega zdravja ljudi, ki kmetujejo, delajo in živijo na podeželju.« V Ameriki imajo posebno vejo medicine, to je medicino kmetijstva, ki skrbi za zdravje tistih, ki kmetujejo. Pri nas pa kmetov in kmetic ne obravnavamo ločeno. O težavah zelo ne radi govorimo, saj smo vzgojeni, da moramo znati potrpeti. A nekatere težave preprosto ne izginejo in je treba resno pristopiti k njihovemu reševanju. Prvi korak je, da spregovorimo z nekom, ki mu zaupamo. Tisti na drugi strani pa mora znati prisluhniti in biti opora drugemu.

KAJ POVZROČA PRETIRANI STRES
Tudi kmetovanje postaja stresno delo, saj se kmetje več čas soočajo s spremembami. Zaradi nenehnega prilagajanja novim razmeram pa postajajo ti negotovi. Dolgotrajni stres pa lahko dolgoročno pušča posledice na našem zdravju in lahko zbolimo. »Raziskava iz leta 2018, opravljena v treh močnih ameriških kmetijskih državah, Iowi, Ohiu in Missouriju, je pokazala, da ljudje kot največje tveganje, nevarnosti in psihološki stresor, povezan z delom v kmetijstvu, na prvo mesto uvrščajo ekonomsko negotovost (45 %), sledijo ekstremi vremenski pojavi, pretirano delo in odnosi v družini – zlasti med generacijami …« Pretirani stres povzroča tudi stopnjevanje zmanjšanega osebnega nadzora nad številnimi negotovimi zunanjimi okoliščinami, kot so ekstremni vremenski pojavi, globalno nihanje cen, spreminjajoča se kmetijska politika … 

Če doživljanje pretiranega stresa traja dlje časa, se stopnjuje tveganje za razvoj težav v duševnem zdravju, razvijejo se lahko tudi kronična obolenja. Ko nas začne zategovati v vratu in hrbtenici brez razloga (če nismo fizično preveč garali), je to lahko prvi znak pretiranega stresa. Veliko delovnih nesreč je lahko posledica pretiranega stresa, saj smo pod stresom manj osredotočeni in zato lahko prej naredimo napako.

Poleg naštetih dejavnikov tveganja so kmetje ranljiva skupina tudi zaradi okolja, v katerem živijo in kjer »vsak vsakega pozna «, kjer je dostopnost do zdravstvenih storitev omejena in primanjkuje primernega kadra, ljudje pa čutijo odpor do iskanja pomoči tudi zaradi stigme in socialnega nadzora. To je le nekaj dejavnikov, zaradi katerih so kmetje ranljiva skupina na področju duševnega zdravja. »Ljudje na podeželju nimajo težav spregovoriti o svojih boleznih, ne želijo pa govoriti o duševnem zdravju in boleznih. Te so še vedno stigmatizirane in se ljudje bojijo, da bi jih imeli za nore.

Predavateljica je svojo predstavitev končala z vlogo kmetijskih svetovalcev, ki so pogosto »rama za tolažbo«. Ker pa niso podkovani s tem znanjem, včasih ne prepoznajo stopnje ogroženosti in ne vedo, kako ukrepati. Dodala je še, da se težave v kmečki družini pogosto pokažejo pri predaji kmetije, saj se mnogi starejši bojijo za svojo starost. Tisti, ki delamo drugje, pribežimo k družini, kadar imamo težave. Na kmetiji pa družina dela skupaj. H komu potem lahko pribežiš, ko iščeš pomoč za svoje težave?

POMAGAJMO, KADAR LAHKO
Gostja omizja Melita Ficko, ki dela v domu starejših občanov in je humanitarno aktivna, je z zbranimi delila osebno izkušnjo iz otroštva. »Na podeželju je življenje lepo, lahko pa je tudi neprijetno, če je v družini nasilje. Najhujše je fizično nasilje, nasilje pa je tudi, če ti nekdo vzame bančno kartico ali s tabo grdo govori. Veliko hudega se dogaja za zaprtimi vrati. Takih, za katere ne bi nikoli pomislili, da je pri njih kaj narobe, in takih, kjer sosedje vejo, da je vse narobe, pa ne ukrepajo,« opozarja Fickova. Opaža, da se mnogi ne želijo vpletati v družinske razmere drugih, a Fickova opozarja na stiske otrok v teh družinah. »Otroci vam bodo hvaležni za pomoč.« Odkrit pogovor o duševnem zdravju in nasilju v družini je nujen, potrebno pa je iskati sistemske rešitve, pa je menil Marjan Kardinar. Ob koncu pogovora, na katerem so svoje osebne zgodbe in stiske delili tudi poslušalci, je mag. Aleš Irgolič, državni sekretar na MKGP, povedal, da mora tudi kmetijska politika omogočiti stabilnost, da bo življenje na podeželju lagodnejše in bo stisk med ljudmi manj.