Tudi slovenske kmetice se pridružujejo praznovanju svetovanega dneva kmetic, ki ga je Organizacija združenih narodov na četrti ženski konferenci v Pekingu že leta 1995 umestila pred svetovni dan hrane – 15. oktobra. Povezava ni naključna, saj naj bi kmetice po vsem svetu pridelale vsaj 60 % pridelkov in s tem pripomogle k prehranski oskrbi in varnosti, razvoju domačih kmetij in kmetijstva, pa tudi k blaginji lokalne skupnosti in družbe.

Stanovska organizacija Zveza kmetic Slovenije je letos zaradi strahu pred vnovičnim zaprtjem države pripravila slovesno kulturno prireditev ob tem prazniku že septembra. Na njej so med svojimi vrstami izbrale kmetico leta, devetnajsto po vrsti. To je postala Belokranjka Marija Škof, ki je z laskavim nazivom sprejela tudi pomembno poslanstvo: da o slovenski kmetici pogosteje slišijo slovenska javnost in politični odločevalci, ki krojijo tudi njeno prihodnost. Ta dan jim godijo prijazne besede, spodbudne misli in čestitke mnogih, ki delujejo v kmetijskem prostoru ter se jim zahvaljujejo za vse, kar postorijo doma, na kmetiji, vasi in v širšem prostoru. Redko kdo pa si upa dotakniti statusa in vloge slovenske kmetice kritično in tako, kot v resnici je. V primerjavi z razvitimi sosednjimi državami, kjer cenijo njihovo poslanstvo, je pri nas poklic kmetice še vedno na repu lestvice po priljubljenosti poklicev. Kljub temu pa so pričakovanja o tem, kaj vse mora ženska postoriti na kmetiji, velika: od tega, da dan začne in konča v hlevu pri oskrbi živine, da z delom prispeva k ekonomski neodvisnosti kmetije, je pogosto pobudnica razvoja novih dejavnosti na kmetiji, da prideluje hrano za družino, skrbi za najmlajše in ostarele, ima pometeno dvorišče in rože na oknih, od nje se pričakuje tudi sodelovanje v društvih in na prireditvah ter pri oblikovanju družabnega dogajanja v kraju. Čeprav so kmečke ženske na svoja ramena prevzele vse naštete naloge, pa so, drugače kot moški na kmetiji, pogosto prikrajšane za dostojno socialno varnost in s tem pokojninske pravice v jeseni življenja. Nedopustno je, da so kmetice še vedno materialno odvisne od svojih mož tudi na uspešnih kmetijah; tem se zdi plačilo kmečkega zavarovanja zanje nepotrebno in odveč, hkrati pa se ne obotavljajo pri stalnem posodabljanju strojnega parka. To kaže tudi na to, da ženske na kmetiji ne morejo samostojno razpolagati s skupnim denarjem in navsezadnje tudi s svojim časom.

Dan za dnem, leto za letom se tako ženske nesebično razdajajo za družino in druge ter nikomur ne odrečejo pomoči, čeprav so zaradi tega njihove noči pogosto prekratke za počitek. Le na nekoga rade pozabijo – nase. To jih počasi vodi v težave, ki na prvi pogled niso vidne, a dolgoročno puščajo sledove na njihovem počutju in krhanju telesnega in duševnega zdravja. Tega, da so tudi same ranljive in potrebujejo pomoč, ne priznajo rade, saj razumejo to kot neuspeh, zaradi katerega se počutijo nekoristne in razočarane. Le veliko poguma ali pa strašna stiska jih spodbudita k temu, da o tem spregovorijo na glas. 

Odmikanje od realnosti in prepričanja, da se to dogaja le drugim, pa ne bo prineslo rešitev. Trdno duševno zdravje je enako pomembno kot dobra telesna pripravljenost, na kar je v tem letu opozarjala tudi podeželska mladina s projektom neMOČ PODEŽELJA. Pomemben korak k izboljšanju kakovosti življenja kmetic je zato predvsem opolnomočenje žensk, tako da jim ponudi različne možnosti izobra ževanja ne le o kmetijskih in kulinaričnih vsebinah, temveč tudi o zdravstvenih, socialnih in navsezadnje o osebni rasti. Večja samozavest in boljša samopodoba kmetic pa je prvi korak k temu, da se bodo spoštovale in cenile tudi same ter se zavzemale za svoje  pravice – doma in v družbi. Glasno, jasno in odločno!