Škotsko višavsko govedo je vse bolj priljubljena pasma tudi med slovenskimi rejci, saj stalež živali zadnjih 20 let narašča. Med skoraj 300 rejci, ki skupaj redijo okoli 3000 govedi te pasme, je tudi Robert Novak s Smuke. V neokrnjeni naravi Suhe krajine s pašniki in travniki ob kočevskih gozdovih se  pase okoli 40 dolgodlakih in rogatih živali.

Robert pripoveduje, kako je stari ata kupil posest v vasi Smuka, na njej pa nameraval urediti vikend za družino. Izkazalo se je, da je posest tako velika, da so se leta 1985 odločiti tja preseliti. »Stari ata je čez nekaj let začel kmetovati. Imel je največ štiri krave, pa kakšnega pujska in kozico,« izvemo. Po njem je kmetijo prevzela hči Anica, Robertova mama, ki se je odločila za kozjerejo. »Največ jih je imela 20, a so bile z njimi same težave. Ves čas so namreč uhajale iz pašnika in pojedle vse, kar so dosegle,« pripoveduje Robert. Mama je vztrajala do leta 2013, nato pa sta vajeti kmetije prevzela Robert in žena Maja.

VEŠ, KAJ JEŠ?
»Z Majo sva zaposlena. Ona je živilska tehnologinja in magistra varstva okolja, jaz pa sem univerzitetni diplomirani biokemik. Prosti čas imava omejen, namenjen je otrokom in družini, zato sva vedela, da bova kmetovala ob službah. Razmišljala sva o več možnostih, odločitev pa je padla oktobra 2013, ko sem v mesnici kupil kos mesa. Imel je tako neprijeten vonj, da ga je pojedel pes. Jaz pa sem sklenil: ‘Jedli bomo domače meso’,« se spominja Robert. Če imaš zemljo, lahko tudi nekaj sam vzrediš, je razmišljal Robert. S tem skrbiš za to, da se zemlja ne zarašča, hkrati pa veš, kaj ješ. Po tej slabi izkušnji sta z ženo iskala govedo, ki ni zahtevno za rejo. Maja je na spletu našla škotsko višavsko govedo in ko ga je Robert prvič videl v živo, so se mu živali takoj prikupile. »Zaarala sva štiri telice, čez pet mesecev pa še tri in bika. Skupaj smo imeli že osem glav, površin pa naenkrat premalo, zato sem najel vse površine, ki sem jih dobil, povečini tiste, ki jih drugi niso želeli, saj so skalnate in jih je preraščalo grmovje. V teh letih smo ob pomoči škotskega goveda veliko površin že očistili. Skupaj tako obdelujemo do 50 hektarjev med Kočevjem in Dvorom,« pove sogovornik. Sprva so ‘škote’, kot jim ljubkovalno pravi Robert, redili le zase. Z večanjem površin pa so lahko povečali tudi čredo in kakovostno meso iz ekološke reje ponudili tudi drugim. Trenutno imajo okoli 40 živali, velikost črede pa se povečuje z novorojenimi teleti.

NEZAHTEVNE ŽIVALI
‘Škoti’ so ga navdušili, ker so nezahtevni: »Živali so vse leto na pašniku, zato ne potrebujemo hleva, ni jih treba molsti, saj je to mesna pasma. Delo z njimi je enostavno, živali ne zahtevajo veliko pozornosti, zato lahko oba hodiva tudi v službo. Živali pozimi krmimo s suho krmo, silaže, krmil in drugih dodatkov jim ne dajemo, saj je to v nasprotju z našimi načeli ekološke reje,« pove Robert.

Robert Novak: »Ekološko kmetovanje, ki se ga strogo držimo, temelji na načelih zdravja: skrbimo za ohranitev in izboljšanje zdravja tal, rastlin, živali in nas samih, ekologije: prilagajamo se ekološkemu ravnovesju v naravi, pravičnosti: pravično in spoštljivo ravnamo s skupnim okoljem in varstvom: pomagamo varovati zdravje in blaginjo sedanjih in prihodnjih generacij ter okolja. Zato certifikat za nas ni le papir, temveč način življenja!«

»Škoti popasejo tudi vse tisto, kar koze ne. Niso izbirčni in pojejo tudi rastline, ki drugim živalim ne teknejo. Radi imajo koprive, robidovje, pa liste od leske … Najprej pojejo z drevesa vse liste, ki jih lahko dosežejo, nato pa si z dolgimi rogovi pomagajo, da pojejo še tisto, kar ne dosežejo. Tudi na pašniku ne izbirajo boljše krme, ampak popasejo vse po vrsti,« še izvemo. Živali so  najbolj zadovoljne, če so vse leto zunaj. Ker pasma izvira iz škotskega visokogorja, so prilagojene najhujšim vremenskim razmeram – mrazu, vetru, snegu in dežju. Pred tem jih varuje debela valovita dlaka, sestavljena iz dveh slojev: spodnjega sestavlja kratka puhasta dlaka, zgornjega pa dolga in mastna dlaka. Spomladi jim ta odpade, jeseni pa jim dlaka spet zraste. Prav zaradi prilagodljivosti najrazličnejšim vremenskim razmeram se je pasma udomačila povsod po Evropi. 

Nezahtevne za rejo

Živali so mirne, če so v bližini domači. Do tujcev so nezaupljive, lahko so celo napadalne. Praviloma se raje umaknejo, če se počutijo ogrožene, lahko tudi napadejo. »Živali imajo v čredi svojo hierarhijo in se kar pošteno borijo za mesto prve,« izvemo. Med kravami se pase tudi ‘ata’ bik, ki ga Robert menja  vsakih nekaj let: »Bik je za razplod primeren od tretjega leta naprej, v čredi ostane samo tri leta. Nazadnje sem kupil štiri, obdržal pa enega. To je tistega, ki ima najbolj značilno konstitucijo za to pasmo. Pomembni sta oblika glave in rogovja. Škot nima debelih in močnih stegen kot, na primer, limuzin, ampak mora imeti močan viher in pleče,« jih opisuje Robert. Ohranjanje čiste krvi je zelo pomembno, sicer telički ne priraščajo, pogosteje poginejo med zimo, so manj odporni, tveganje za bolezni in genetske napake je večje. Posebnost te pasme je, da mladičke zelo dobro skrijejo. »Včasih smo jih iskali več dni, da smo jih lahko oštevilčili. Zdaj pa z mamino pomočjo dnevno preverjamo krave, da lahko teleta oštevilčimo že prvi dan. Včasih pa se zgodi, da stojim poleg telička, pa je miren kot kamen, niti za milimeter se ne premakne, in ga ne vidim. Zato je oštevilčenje telička pravi izziv,« pove Robert.

Škoti novorojene teličke skrijejo

KAKOVOSTNO MESO
V primerjavi z ostalimi pasmami govedi je škotsko govedo bistveno manjše in lažje: »Odrasli biki lahko dosežejo do 800 kilogramov in plečno višino od 105 do 120 centimetrov, krave pa do 500 kilogramov mase in plečno višino od 90 do 105 centimetrov. Mesa nimajo veliko, več je kožuha. Posebnost te pasme je, da nima loja. Nenehno so živeli v gibanju, zato se ne zamastijo, niti nimajo gena za to. Naše živali gredo v zakol pri enem letu in pol do dveh letih starosti. Takrat je klavna teža med 150 in 200 kilogrami. Sodelujemo s klavnico v Mokronogu, na kmetiji pa opravimo razsek in konfekcioniranje mesa. Od zakola do razseka meso nekaj dni odleži pri temperaturi do dveh stopinj. Ker je meso suho in pusto, ga ne moremo suho zoriti kot meso angusa, ki ima marmorirano maščobo. Na željo strank pa ga lahko zorimo vakuumsko,« pojasni Robert, ki je lani pridobil nacionalno poklicno kvalifikacijo za predelovalca mesa na tradicionalni način. »Predelovalni obrat pa je bil ženin projekt, saj ima kot univerzitetna živilska tehnologija dovolj znanja, da uspešno skrbi za kakovost, HACCP, higieno … na celotni kmetiji. V prostoru za predelavo mesa imamo tako posebej umivalnik za roke in posebej za opremo. Pri čiščenju opreme uporabljamo čistila, ki so namenjena za živilsko industrijo in vedno v skladu z navodili. Meso hranimo v hladilnici pri primerni temperaturi,« ponosno pove Robert. Kupcev imajo dovolj, večina jih je našla na spletu. »K prepoznavnosti naše kmetije in mesa škotskega višavskega goveda pa je pripomogla kuharska oddaja Z vrta na mizo, ki so jo posneli na naši kmetiji, večkrat pa so jo predvajali tudi na televiziji.« Meso ‘škota’ je krepkejšega okusa, nanj se je treba nekoliko navaditi, a je ljudem všeč. S prodajo mesa nimajo težav, zlahka bi ga prodali več. »Naše stranke imajo najraje pripravljene pakete, v katerih je več raznovrstnih kosov mesa.  Večinoma jim jih dostavimo na dom, največ v Ljubljano, na Primorsko in Dolenjsko. Stranke, ki pri nas prvič naročajo, pa nas rade obiščejo in se prepričajo, v kakšnem okolju redimo živali. Po našem mesu so povpraševali tudi gostinci, a so nam zanj ponujali tako smešno nizko ceno, da smo jih morali zavrniti,« odločno pove Robert. 

Robert, ki si želi, da bi v naslednjih letih lahko ostal doma in se preživljal s kmetovanjem, že razmišlja o možnostih za nadaljnji razvoj kmetije. »Približno 15 hektarjev površin je še zaraščenih. Kupili smo veliko mehanizacije: bager, ščipalne klešče, gozdarski mulčer …, da jih bomo lažje in predvsem hitreje očistili. Zato nameravam čredo povečevati. Kmetovanje je užitek, ker imam rad živali in rad delam v naravi. V Suhi krajini je kamen pri kamnu, zato med košnjo razmišljaš o tem, da ne boš kakšnega zadel in pozabiš na vse preostale skrbi. To je najboljša sprostitev in odklop od vsakodnevnih skrbi,« nam malo šaljivo prizna.

O IMENU KMETIJE
Robert in Maja nista želela kmetije poimenovati po priimku: »Z ženo sva se zabavala ob branju besed nazaj. Tako je nastalo ime AvarK (krava, o. a.), v logotip pa sva dodala še krivuljo, ki je pravzaprav kravji rog. Ime z logotipom pomeni škotska krava.