Odraščala je na manjši hribovski kmetiji na koncu Poljanske doline, ljubezen pa jo je pripeljala nedaleč stran – na cenjeno kmetijo pr’ Leskovc v Staro Oselico nad Sovodnjem. Tisti, ki poznajo Kristino Primožič, so pričakovali, da se bo pridružila življenjskemu sopotniku Jakobu Dolinarju pri delu v njihovi sirarni, a je izbrala svojo pot. »Zelo veliko mi pomeni, da me pri uresničevanju mojih želja podpira Jakob, tako kot jaz podpiram njega,« iskreno prizna 28-letna mlada podjetnica, ki je sredi Škofje Loke odprla prav posebno trgovinico. V njej ni izdelkov, ki bi bili pakirani v plastično embalažo za enkratno uporabo.

Želja, da bi ta svet pustila zanamcem lepši, kot je, in bi okolje razbremenila nepotrebnih odpadkov, je bila pri Kristini tako močna, da se je odločila svoje razmišljanje in življenjski slog deliti z drugim. »Ne želim biti vsiljiva, rada bi ljudem le sporočila, da lahko tudi sami spremenijo svoje navade – nakupne in druge. Mene se je dotaknila dokumentarna oddaja, ki je prikazala, kako brez pameti ljudje zavržemo stvari, ker so poceni, in koliko škodljivih snovi je v čistilih in pralnih praških, ki onesnažujejo našo pitno vodo. Zamislila sem se nad tem. Zavestno sem začela spreminjati svoje navade: sama sem začela izdelovati čistila in pralne praške po receptih s spleta in iz naravnih sestavin, ki jih imamo pogosto že v domači shrambi: sode bikarbone, citronske kisline in grobo mlete soli. Bili so učinkoviti, pa še nekaj koristnega sem naredila za okolje in mojo denarnico. Od tedaj so moji nakupi trajali dlje, saj sem v trgovini začela brati deklaracije – zanimalo me je, kaj kupujem: kaj je v izdelku in kje je nastal. Je pripotoval od daleč ali je iz sosednje vasi,« pripoveduje naša sogovornica.

Kristina Primožič: »Ko sem med porodniškim dopustom pogosteje hodila v trgovino, sem se šele zavedela, koliko nepotrebne embalaže prinesem domov z izdelki. Ta konča v smeteh, ki ne izginejo, le odpeljejo jih drugam. Bilo mi je neprijetno, zato sem po tihem začela razmišljati o trgovini, kjer bi kupovali tako kot nekoč – s cekarjem in svojo embalažo.«

ŽELJA JESENI DOZORI
Ko se ji je v začetku leta začel iztekati porodniški dopust, sta se z Jakobom pogovorila in odločila, da mora uresničiti svojo željo. »Pridružila sem se projektu PONI – podjetno nad izzive v Kovačnici v Kranju. To je neke vrste podjetniški inkubator oz. štirimesečno usposabljanje, na katerem smo usvojili podjetniška, prodajna in trženjska znanja,« pojasnjuje Kristina. »Že poleti sem si ustvarila profil na družbenem omrežju Facebook in malce skrivnostno napovedovala, da se v Škofji Loki odpira drugačna trgovina. Zanimalo me je, kako se bodo ljudje odzvali, čeprav takrat niti poslovnega prostora še nisem imela,« nam iskreno pove. Kmalu ga je našla na Kapucinskem trgu. Z Jakobom sta ga poleti obnovila, opremila in osvežila, Kristina pa je našla tudi prve dobavitelje.

POLICE SE POLNIJO
Trgovinica je opremljena minimalistično, saj se to sklada z njenim konceptom. Je pa vseeno v njej prijetno domače in vsak dan več izdelkov. Največ prodajnih polic zasedajo kakovostna živila z okoliških kmetij, da so izdelki čim hitreje pri njej in čim bolj sveži, prav noben ni v plastični embalaži. »To je prvi pogoj,« kratko pove Kristina, ki večino izdelkov s prodajnih polic preskusi najprej sama. »Le tako vem, kaj strankam ponujam,« nam pojasni.

Kupci so prišli že prvi dan: »Prijatelji so želeli z nakupom podpreti moje delo, mnogi naključni mimoidoči pa so radovedno pokukali v trgovinico in si ogledali, kaj ponujamo. Vesela sem, ko vidim, da se isti obrazi vračajo. Da jim je ta koncept trgovine všeč. Saj ni nov, le pozabili smo nanj. Veliko kupcev je starejših, ker čutijo nostalgijo do časov, ko so šli v trgovino s cekarjem, prodajalke pa so tehtale in odmerjale želene količine živil. Sčasoma se je število istih izdelkov tako povečalo, da jih je bilo treba ločiti – z embalažo, seveda, čeprav ta marsikdaj ni potrebna in je odveč. Zdaj se spet bolj poudarja kakovost živil in manj embalaža, zato sem najbolj vesela, ko pridejo stranke s svojo embalažo – če se le da stekleno,« navdušeno pripoveduje Kristina. Takih je že okoli tretjina. »Če je kdo nima s sabo, pa jo imamo vedno na zalogi tudi mi,« prijazno doda.

Če je le mogoče, se z dobavitelji domeni za prodajo na rinfuzo. Tako prodaja že vrsto izdelkov: testenine, stročnice, moko, kaše, zdrob, pa tudi čaj, liofilizirano sadje, slane krekerje in piškote, pa jajca na kos … Tudi sončnično olje si lahko natočijo kupci sami. V njeni trgovini ne boste našli izdelkov, zavitih v plastiko za enkratno uporabo, tej je odločno rekla ne. »Tudi sadni sirupi in vložena zelenjava, marmelade so polnjeni v stekleno embalažo. Najbolj vesela sem, če jo stranke ob naslednjem obisku prinesejo nazaj, jaz pa jo vrnem dobaviteljem. Tako steklovina kroži med nami, lahko jo uporabimo večkrat in zato porabim dosti manj.«

Poseben kotiček je namenjen tudi izdelkom za nego telesa, ekološkim čistilom, naravni kozmetiki in tekstilu ter uporabnim izdelkom domačih rokodelcev. V hladilniku pa so dobrote iz mleka: »Natočite si lahko mleko ali jogurt, sir Oslčan pa vam odrežemo na kos – vse z Dolinarjeve kmetije,« pove Kristina. Hitro doda, da hladilnik z mlečnimi izdelki ni založen le z domačimi dobrotami: »Imamo tudi mocarelo, ki jo med redkimi kmetijami delajo na kmetiji Matevž v bližnjih Retečah pri Škofji Loki. Hitro je zmanjka.«

Prednost v trgovini imajo izdelki s kmetij, svoje mesto pa bodo dobili tudi drugi, a le tisti, ki bodo navdušili mlado podjetnico. »Izdelki morajo ustrezati mojim merilom in okusu, šele nato se dogovorim za prodajo,« iskreno pove. Zaenkrat je Kristina sama za vse, a upa, da bo že kmalu drugače. »Trgovino bi rada povezala z mojim poklicem. Sem namreč delovna terapevtka, zato že zdaj razmišljam o širšem konceptu trgovine: zaposlitvenem centru, v katerem bi  priložnost za delo dobile osebe s posebnimi potrebami in drugačnimi zmožnostmi – fizičnimi ali duševnimi.«