Največje bogastvo ene najmanjših regij pri nas so zagotovo njeni ljudje. Delovni, iznajdljivi, ustvarjalni in trdoživi Korošci so znali preživeti tudi v najtežjih pogojih, hkrati pa ljubezen do obdelovanja koroških dolin in hribov prenašati na svoje zanamce. Zemlji in kmetijstvu je že od malih nog predana tudi Mija Mirkac s kmetije Rebernik v Pamečah pri Slovenj Gradcu.

Kmetija Rebernik
Ko se pripelješ na veliko dvorišče pred domačijo, si je treba vzeti trenutek in si ogledati prelepe koroške hribe, ki jo obdajajo. Lega kmetije je izjemna, na stičišču treh koroških dolin in ob glavni cesti, ki povezuje slovenjgraško občino z Dravogradom. »Bližina glavne ceste je naša prednost,« nam ob stisku roke pove gospodarica Mija, ki je na kmetiji odraščala, starša pa sta jo vzgajala za prevzemnico kmetije. »Ostala naj bi doma in nasledila njuno delo, a sem po srednji kmetijski šoli vseeno razmišljala o nadaljevanju študija. Željo sem opustila in poprijela za delo, se mlada poročila. Z možem Janezom imava tri odrasle otroke, na kmetiji pa složno živimo štiri generacije. Svoje odločitve nisem nikoli obžalovala, saj me to delo osrečuje in izpopolnjuje,« iskreno pove sogovornica.

Kmetija je v kosu in obsega okoli 15 hektarjev kmetijskih površin, od tega so približno enaki deleži gozda, travnikov in ravnin – njiv. »Glavni vir dohodka je bilo vedno mleko. Spomnim se, kako smo še s kanglicami, pozneje z motorjem in nato s traktorjem vozili mleko v zbiralnico, nato pa prišli do točke, ko smo se morali odločiti – ukiniti prirejo mleka ali jo povečati in kupiti prevozni bazen. Število govedi in molznic smo postopoma večali, danes je v hlevu okoli 60 glav govedi, od tega jih 21 ali 22 molzemo – na dan namolzemo okoli 400 litrov mleka,« izvemo.

ZAČETEK NOVE ZGODBE

Mijini predniki so okoli kmetije po travniku zasadili sadna drevesa, največ starih sort jablan, hrušk, češpelj … Najstarejša so stara že več kot 150 let, a jih iz spoštovanja do prednikov niso sekali. V visokodebelnem travniškem sadovnjaku rastejo stare sorte jablan bobovec, carjevič, mošanc, kosmač, krivopecelj, boskop, šampanjska reneta in hrušk na dobrih dveh hektarjih. Sprva so sadje pridelovali za lastne potrebe, pozneje pa začeli z dopolnilno dejavnostjo predelave sadja v mošt, sok in kis ter z nudenjem uslug drugim.
»Pred približno 15 leti se nam je ponudila priložnost, da smo v sodelovanju s Sadjarskim društvom Mislinjske doline Lesnika na naši kmetiji ponudili mesto za pasterizcijo sadnih sokov. Do takrat smo iz domačega sadja pripravljali mošt (jabolčnik), ljudje pa so ga pili vse manj. Tako smo se odločili, da del sadja stisnemo v sok,« se spominja Mija. To je bil manjši pasterizator z zmogljivostjo 90 litrov na uro, na katerem so prvo leto za člane sadjarskega društva pripravili 1200 steklenic jabolčnega soka, z leti pa je povpraševanje le še raslo. »Med ljudmi se je hitro razširila novica o naši novi dejavnosti in ljudje so začeli spraševati, če bi tudi zanje stiskali sadje. Zakaj pa ne, smo si rekli. Pokazalo se je, da je povpraševanje večje, kot smo zmogli narediti z obstoječo opremo. Bili smo namreč med prvimi s to dejavnostjo, zato so k nam vozili sadje s Koroške, celjskega okoliša in Štajerske, pa tudi iz sosednje Avstrije. Naša prednost sta bližina glavne ceste in veliko dvorišče, zato smo lahko sprejeli več strank hkrati ter organizirali prevzem sadja in oddajo soka. Kmalu so morali manjše stroje zamenjati zmogljivejši.« Zdaj imajo pasterizator z zmogljivostjo 1000 litrov na uro in tračno prešo, pri čemer je dosti manj ročnega dela. Septembra in oktobra, ko sadje dozori in ga obranega takoj stisnejo, delajo vsi v družini. Dve stiskalnici, ena za stiskanje jabolk in hrušk, druga za stiskanje grozdja, aronije in drugega sadja, sta takrat v polnem zagonu. Sokove polnijo v litrske steklenice ali v embalažo »bag in box«, ki je pri strankah vedno bolj priljubljena.

Polnilna linija

Mija nam pove, da imajo na kmetiji poseben odnos z vsako stranko. Vsako pripeljano sadje posamezne stranke skrbno označijo, da te vedo, da bodo dobile sok iz svojega sadja. »To stranke še posebej cenijo,« poudari Mija. Tudi pri postopku predelave sadja so zelo natančni, saj le tako lahko zagotavljajo kakovost izdelka. Med sezono predelovanja sadja je v delo na kmetiji vpeta vsa družina, da delo nemoteno teče. Poleg pasterizacije so takrat na kmetiji še jesenska opravila, ki jih je treba postoriti. »S širitvijo dejavnosti brez pomoči domačih ne bi zmogla,« pravi Mija, ki je ponosna na svoje otroke, ki še vedno z veseljem pomagajo, kolikor je le mogoče. Tudi oče, danes 88-letnik, ponosno spremlja razvoj kmetije in pomaga po svojih močeh.

O NADALJNJEM RAZVOJU

Sin in hčerka, oba pravnika, sta že na svojem, najstarejši Tadej pa z družino živi in dela na kmetiji in bo nadaljeval zgodbo Rebernikove kmetije in družinsko tradicijo. Kaj pa bodo prinesli časi v prihodnje, pa je še preuranjeno napovedovati, pravi Mija, saj bo to odločitev »ta mladih«.

Trenutno večjih naložb na kmetiji ne načrtujejo. »Ohranjali bomo to, kar imamo,« pravi. Zelo jo veseli, da se tudi ob podpori sadjarskega društva dviguje ugled koroškega mošta, sokov in ostalih izdelkov. Za sokove so prejeli že več zlatih priznanj in znakov kakovosti na ocenjevanju Dobrote slovenskih kmetij na Ptuju, na kar so še posebno ponosni. Ocene so smernice za izboljšave njihovih izdelkov, saj je kakovost zanje zelo pomembna. Povpraševanje po njihovih sokovih je veliko, zato imajo veliko zadovoljnih strank, ki se vsako leto rade vračajo.

Nagrajeni sokovi

Za mošt pa si želi, da bi ga ponujali tudi pri gostinskih ponudnikih na Koroškem in turističnih kmetijah. »To je naša posebnost. Kultura pitja mošta se zelo dviguje, tudi kakovost se je z leti močno zboljšala. Mogoče ga bo treba le še bolje promovirati, saj je mošt zdrava in naravna pijača, pridelana v lokalnem okolju. V sadjarskem društvu se trudimo sporočiti ljudem prav to,« navdušeno pripoveduje.

Največji finančni zalogaj na kmetiji bi bila vsekakor gradnja novega hleva za govejo živino, o tem bo presodil naslednik. Simentalke in dve frizijski so še v hlevu na vezano rejo, zato staleža živine zaenkrat ne nameravajo povečati. Na dan namolzejo okoli 400 litrov mleka, vsega prodajo prek Koroške kmetijsko gozdarske zadruge v Mlekarno Celeia, s katero dobro sodelujejo že od nekdaj. »Mama je bila zaposlena na zadrugi in zdi se mi, da sem z njo in v duhu zadružništva odraščala,« pove Mija Mirkac, ki je že drugo leto predsednica nadzornega odbora v njej. Delo je prevzela z vso odgovornostjo, saj se zaveda, da zadrugo tvorijo kmetje sami.

»Mleko nam daje stalni vir prihodka, pri sadjarstvu pa smo vse preveč odvisni od »milega neba«. Letos nam je pozeba prizanesla, drevesa so polna, bomo pa videli, kaj bo prineslo vreme poleti in jeseni,« pravi Mija Mirkac.

NEMOTEN ODKUP TUDI MED KARANTENO

Delo v zadrugi ni zastalo niti med karanteno. »Odkup mleka je ves čas potekal nemoteno. Vedeli pa smo, da bo odkupna cena mleka padla, saj so obstale vse šole, vrtci, turistični ponudniki in velika podjetja s svojimi menzami. Spremljala sem dogajanje v naši panogi in po svetu ta čas. Zelo me žalosti, da je moral slovenski kmet zavreči dve toni solate, ker je ni mogel prodat stalnim odjemalcem, poti do trgovskih polic pa ni imel. Takim težavam bi se lahko ognili z organiziranimi odkupnimi mesti, ki bi zalagala naše trgovce. Seveda pa morajo trgovci prepoznati, da je domača hrana namenjena porabi na tistem delu, kjer je bila vzgojena, pridelana in predelana. O problemih, ki jih povzroča uvoz cenenih izdelkov na domačem trgu, odkrito govorimo tudi na zadrugi. Za primer naj bo sir: ceneni sir iz tujine po nizkih dumpinških cenah ruši trg s kakovostnim slovenskim sirom. Kako dopovedati trgovcu, naj ga ne prodaja, in potrošniku, naj ga ne kupi? Tudi pri odkupu mesa smo trčili na težave, saj so biki presegli starost 24 mesecev in kmet je zaradi tega dobil manjše plačilo na kilogram. V takih primerih bi morala pomagati država, ki bi s podporami uravnavala razliko v ceni in spodbujala pridelovalce k pridelavi, prireji in predelavi,« meni sogovornica. »Všeč mi je bil sistem kvot pri mleku, ko smo točno vedeli, koliko mleka lahko namolzemo in prodamo. Zdaj pa je Evropa nasičena z mlekom. Ne moremo ga porabiti toliko, kot ga priredimo. Prireja brez omejitev se mi zdi smiselna le v primeru, če bi ga izvažali tja, kjer ga ne prirejajo,« pravi.

MAJHNOST JE LAHKO PREDNOST

Mija pravi, da se je v desetih letih v kmetijstvu veliko spremenilo. »Ne vem, če na bolje,« razmišlja. Pravi, da jo je bilo pred leti strah, ko se je začelo govorit, da slovenske kmetije niso dovolj velike za preživetje, da smo premajhni v primerjavi s povprečno velikostjo evropskih kmetij. Sama razmišlja drugače: »Nekdo ima bife z nekaj stoli, nekdo pa gostilno za 150 oseb. Oba sta gostinca in oba preživita. Vsak naj izbere sam, kako velik bo. Enako je v kmetijstvu. Če znaš oplemenititi lastno surovino, se da tudi na majhni kmetiji dobro živeti. Morda se premalo zavedamo, kako kratek čas živimo in se pehamo za materialnimi dobrinami. Tudi v kmetijstvu ni nič drugače – nikoli ni nič dovolj poceni ali dovolj drago, kakorkoli obrneš,« pove.

Pravi, da je kmetijstvo več kot poslanstvo – je način življenja. »Kmetijstvo moraš čutiti, ga živeti in delati. Če te nekaj veseli, te to žene, ne glede na denar, zaslužek. Ustvarjalnost pa te žene, da si izboljšuješ delovno mesto, pri čemer je treba ostati racionalen. Večkrat se vprašam, ali delamo zato, da živimo ali živimo za to, da delamo. Naše življenje je kratko, zato mora biti tudi kakovostno. To daje smisel življenju. Sami pa si moramo določiti meje in delati le toliko, kolikor zmoremo. Predvsem moramo biti zadovoljni s tem, kar nam naša lepa dežela nudi in kar nam zavidajo tujci, sami pa tega včasih ne opazimo,« strne svoje misli sogovornica.