Sredi aprila, ki je eden najbolj intenzivnih obdobij kmetovanja v letu, v tujino? Le kako mi bo to uspelo, sem se spraševala, ko mi je »mednarodnica« pri Zvezi slovenske podeželske mladine Julija Kordež ponudila čudovito priložnost: sodelovanje na študijskem seminarju Feed it forward – Food as a human right (Prehranjevanje napredno – hrana kot človekova pravica) v Budimpešti. A vsebina je bila preveč zanimiva, da bi povabilo zavrnila.

Z optimizmom, dobrim načrtovanjem in železno voljo se da doseči vse, mi je odzvanjalo v glavi. To sem se naučila pri ZSPM, kjer sem od marca regijska predstavnica za Posavje. Res me je vleklo malo čez mejo naše prelepe dežele, pa tudi tematika seminarja me je pritegnila, zato sva se skupaj z Julijo odpravili na pot.

ČEZ MEJO V SVET …
Za tiste, ki še niste obiskali sosednje prestolnice Budimpešte, naj vam povem, da je prav presenetljivo blizu Slovenije. Ko prečkate prelepe ravnine našega vzhodnega dela države, ste že skoraj tam. Peljati se mimo rumeno-cvetočih polj ogrščice je res nepozabno. Tu in tam se je našel pokošen travnik, kjer je bil v zraku prijeten vonj, ki ga kmetje in kosci trave prav dobro poznamo. Polja so se prelevila v ulice in sredi mesta sva prispeli na cilj. 

Seminar je potekal v stavbi Evropskega mladinskega centra, ki ima pogled na veličasten parlament in Donavo. Organizatorja dogodka sta bili RYE (Evropska podeželska mladina) in CEJA (Evropski komite mladih kmetov). Članica obeh je tudi ZSPM, zato mladi podeželani lahko izkusimo dogodivščine tudi na mednarodni ravni. Na seminarju se je zbrala pisana druščina iz različnih evropskih držav ter z različnimi poklicnimi usmeritvami, kar nam je dalo širok pogled na tematiko.

MITI, RESNICA, DOBRE PRAKSE IN NOVE IDEJE
Od jutra do poznega popoldneva smo razbijali mite, iskali resnico, skušali najti dobre prakse in nove ideje. Na uvodnih delavnicah smo se posvetili hrani: kakšna hrana je ustrezna, nam dostopna in razpoložljiva. Vprašanja, kot so: kaj je zdrava hrana, kakšen način pridelave je res trajnosten, nimajo preprostega odgovora. Vsi smo se strinjali, da je najboljša izbira lokalna in sezonska hrana, vendar se pogosto zaplete pri razpoložljivosti in dostopnosti.

Prehranske verige so po večini nepravične, kmetje so v njej neenakovredni, neupoštevani in neuslišani. Kmetovanje in distribucija naj bi bila trajnostna s čim manjšim vplivom na podnebje in onesnaževanje našega prelepega planeta. Dotaknili smo se tudi podnebne krize, spoznavali vplive na okolje in naših dejanj na planet. Spoznali smo, kako krhek je sistem, kako hitro lahko porušimo ravnovesje v vodnem krogu, ogljičnem krogu, povečamo učinek toplogrednih plinov, onesnažimo zrak in za vedno uničimo tla, ki so tako pomembna za kmetovanje.

Razprava nas je pripeljala do sklepa, da moramo delovati skupaj, spreminjati korak za korakom naše razmišljanje in delovanje. 

V prehranskem sistemu je treba nujno skrajšati poti in prevožene kilometre ter zmanjšati število posrednikov. 

Pridelovalec bi moral dobiti večji delež zaslužka, potrošnik pa bolj svežo ter zdravo, varno hrano znanega izvora.

Strinjali smo se, da je treba potrošnikom posredovati znanje in jih seznanjati o dejstvih. Sodobni potrošnik je namreč pogosto zmeden, ker ima na voljo preveč informacij in ne ve, katerim zaupati. Kako naj se potem odloča pravilno in prav? Razmišljali smo tudi o odpadkih, ki nastanejo v vseh stopnjah: od pridelave, logistike do distribucije. Največji problem pa je odpadna hrana: skrbno pridelana hrana, ki konča v smeteh. Če bi vsak kupil le toliko, kot lahko zaužije, bi skupaj lahko močno razbremenili celotno verigo.

Ob koncu smo naredili kuharsko knjigo trajnostnih receptov držav udeleženk in o njih razpravljali v luči našega na novo pridobljenega znanja. Sklep mi je bil zelo všeč: recepti starih babic so najbolj trajnostni, saj so nekdaj uporabljali tisto, kar so pridelali doma in shranili. Na severu Evrope so to ribe, v osrednjem delu celine kruh, na Mediteranu oljčno olje. Rešitev je torej precej preprosta: na jedilniku naj bo čim več lokalnih tradicionalnih jedi. Tako bomo največ pripomogli k trajnostni in varni hrani ter našemu dobremu počutju.

ISKANJE »SKRINJE Z ZAKLADOM«
Da ne boste mislili, da smo se samo učili. Dneve smo si popestrili z ogledi znamenitosti Budimpešte. Mesto je resnično očarljivo in zeleno, parki in vodometi so na vsakem koraku. Skočili smo tudi v bazen s termalno vodo z arhitekturnimi elementi z rimskih pridihom. Sprehode pa popestrili z debatami o različnih običajih in navadah med državami. Povsem vsakdanje stvari, ki so nam samoumevne, so na drugem koncu celine povsem drugačne. Zato ti obisk take delavnice zares odpre vrata v nove svetove in spodbudi tvoj um k razmišljanju izven svojih meja in okvirjev.

Ker sem tudi sama kmetica, sem kolege spraševala o kmetijstvu, cenah pridelkov, velikosti njiv, težavah, ki jih imajo kmetje pri njih. Tako so tudi ostali udeleženci, ki niso prihajali s kmetije, a delajo v dejavnostih, ki tesno sodelujejo pri poti živil do končnega potrošnika, spoznali kmetijstvo. Dogodek je bil navdušujoč tudi zato, ker smo bili vsi udeleženci motivirani, optimistični in z močno voljo ter spoštljivi drug do drugega in različnih mnenj ter pogledov.

Julija Kordež, ZSPM: »Čar teh izmenjav je tudi spoznavanje mladih in njihovih kultur širom Evrope. Spoznavanje kulturnih razlik smo podkrepili s tradicionalnim mednarodnim večerom, na katerem sva z Matejo vsem udeležencem s ponosom predstavile domače dobrote naših mladih kmetov: mladi sir Kmetije Dobernik, mesne izdelke Kmetije Koroša, sladke dobrote BeEko, Matejino domače vino … Povezovanje, izmenjava znanj in mnenj sta temelj mladinskih izmenjav, ki so velik doprinos k razvoju procesa seminarja. Zelo sem ponosna na našo Matejo, ki se je prvič podala na takšno avanturo ter usvojila nove in nadgradila svoje kompetence. Vsem mladim, ki si želite malo čez mejo, res priporočam, da zagrabite priložnost, ko boste zasledili naše pozive na družbenih omrežjih ZSPM.«

Mateja Kopar, regijska predstavnica za Posavje pri ZSPM
Fotografija: arhiv ZSPM