Sestri Martina in Helena Potočnik sta neločljivi že od rojstva, saj sta na svet prijokali ena za drugo. Na prvi pogled morda ni opaziti, da sta dvojčici, tudi po značaju sta si različni, delita pa si ljubezen do umetniškega izražanja z  igranjem na klavir, pisanjem in slikanjem.

Odraščali sta na kmetiji v Podblici, starši so jima vedno znali prisluhniti in  streči njunim željam, da sta lahko svoj prosti čas namenili tistemu, kar ju je veselilo. Že v osnovni šoli sta vzljubili glasbo: »Učiteljica nam je včasih zaigrala na električne klaviature in tudi sami sva želeli poskusiti igrati nanje. Najina velika želja se nama je uresničila: za obhajilo v drugem razredu sva dobili električne klaviature, v tretjem pa sva se vpisali v glasbeno šolo,« se spominjata. Po šestih letih obiskovanja glasbene šole sta nadaljevali učenje igranja na klavir. »Nikoli nisva čutili odpora do vaj, saj nama je učiteljica vedno izbirala skladbe, ki so nama bile všeč, zato sva ob igranju zares uživali,« se strinjata. 

Letos sta enajstletno glasbeno učenje klavirskih tipk končali s skupnim samostojnim recitalom. »Štiriročno igranje je zahtevnejše, a nama pri tem pomaga mati narava. Dvojčici sva,« kot v opravičilo pove Martina, Helena pa pristavi: »Včasih nama ni treba izmenjati veliko besed, kar spontano začutiva, kaj morava narediti.« 

Ob njunem nastopu so uživali sorodniki in prijatelji, zato sta bili med igranjem sproščeni. »Nisva čutili napetosti in pritiska pred in med nastopom,« v imenu obeh pove Helena. »Ker sva že večkrat igrali pred različnim občinstvom, sva se spontano navadili, da se igra tudi zato, da osrečiš druge,« nam pojasni Martina.

Sestri sta si delili šolske klopi tudi na kranjski gimnaziji, kjer sta letos maturirali, jeseni pa postali brucki. V gimnazijskih letih sta obe ob podpori izjemnih profesorjev in mentorjev razvili še druge skrite talente in odkrili novi področji ustvarjalnega izražanja: literarno pisanje in slikanje.

Martina in Helena Potočnik: »Na kranjski gimnaziji je zares spodbudno okolje za stik mladih s kulturo in umetnostjo. Naši profesorji so nas spodbujali pri razvijanju naših umetniških in kreativnih sposobnosti, talentov in želja, zato sva v teh štirih letih najbolj napredovali.« 

»Obe radi piševa in riševa, a je Helena boljša pri slikanju, jaz pa pri pisanju,« kratko pove Martina, ki jo je profesorica za slovenski jezik navdušila nad japonsko pesniško obliko haiku. »To je postal moj najljubši način izražanja. Z malo besedami povedati veliko, « kratko in jedrnato pove. Helena se nasmehne sestrinim besedam in doda: »Pri pisanju spisov je bilo pa ravno nasprotno: moji so bili vedno kratki in jedrnati, Martina pa se je tako rada na dolgo razpisala pri vsaki temi. Hecno, mar ne?«

Martina Potočnik je sodelovala na več literarnih natečajih. Najbolj ponosna je na haiku, s katerim je dopolnila fotografijo sošolca, njun izdelek pa je zmagal na literarno-fotografskem natečaju Mestne knjižnice Ljubljana PoHAIKUj. Zmagala je tudi na literarnem natečaju Gospodar galaksij, pri katerem mladi pisci izlijejo svojo domišljijo na papir. Njeno delo z naslovom Uravnovešeno je bilo izbrano kot najboljše v žanru znanstvene fantastike. 

Za risanje pa se je prva navdušila Helena, ko je pred štirimi leti za rojstni dan dobila skicirko. »Takrat jo je risanje povsem prevzelo,« opaža Martina, ki sicer v roke raje vzame pero, a je spretna tudi z barvicami. »Katera je boljša v čem, niti ni tako pomembno. Všeč mi je, ker znava pohvaliti druga drugo in si iskreno povedati, če je treba kaj popraviti, spremeniti, zboljšati. Pri vsem, česar se lotiva, se vedno spodbujava, kar se kaže pri najinih uspehih, osvojenih priznanjih in nagradah, « je prepričana Martina.

PORTRETI SLOVENSKIH VELIKANOV
Njuna umetniška dela bodo tudi naslednje leto krasila stene številnih domov, saj sta že drugo leto zapored soustvarili stenski koledar Gimnazije Kranj, s katerim želijo znane zgodovinske osebnosti približati predvsem mladim. Prvi koledar je bil izjemno lepo sprejet, zato so tudi pri drugem sodelovala uigrana
dekleta, poleg dvojčic Potočnik še Eva Kozjek Šurc, Klara Polajnar in Gaja Bumbar, čeprav so prve štiri že študentke in gimnazijo obiskuje le še Gaja.

»Ker smo pri koledarju omejeni na dvanajst portretirancev, kolikor je mesecev v letu, je bilo najteže narediti izbor oseb zanj. Čeprav nismo številčen narod, imamo toliko znamenitih osebnosti, da je bila odločitev zahtevna, a mislim, da nam je skupaj z mentorico in vodjo projekta Natašo Kne uspelo izbrati osebe obeh spolov iz različnih zgodovinskih obdobij in z različnih področij ustvarjanja,« sta prepričani mladi slikarki. 

Nič manj zahtevna naloga ni bila razdelitev portretirancev med sabo, zato so to določile kar z žrebom. Ker so slikale zgodovinske osebnosti, jim je mentorica predlagala eno najstarejših tehnik risanja, risanje s svinčnikom. »Odločile smo se za eno barvo, in sicer rjavo. Zdelo se nam je, da je to barva, s katero bomo prikazale slovensko navezanost na zemljo, hkrati pa dale slikam starinski pridih, kot ga imajo že nekoliko obledela dela starejših slikarskih umetnikov. Tudi listi, na katere smo risale, niso beli, ampak imajo malo barvnega podtona,« pojasnita sogovornici.

Helena in Martina sta narisali po tri portrete, njihov proces nastajanja pa je bil dolgotrajen. »Začeli sva s skicami, pri katerih so nama bile v pomoč in navdih da Vincijeve skice in mojstrske študije glave Božidarja Jakca, « opisuje Martina in prizna, da je sama porabila več časa kot Helena. »Koliko ur sva vložili v ta projekt, nisva šteli, vsekakor pa jih je Helena porabila manj kot jaz. Morda se ob primerjanju najinih del to ne opazi, a je Helena hitrejša in boljša, saj riše več kot jaz. Risanje pa zboljšuješ prav z risanjem,« pove Martina. 

Dekleta so svojo nalogo opravila z odliko in velikim slovenskim možem in ženskam vdahnile življenje. »Zanimivo se mi zdi, da nekatere znane osebnosti takoj prepoznamo po obrazu, druge pa le po njihovem delu, kar vpliva tudi na njihove upodobitve na platnu. Pri prvem koledarju sem risala Trubarja in Prešerna, ki ju poznamo vsi, in ljudje zelo dobro vedo, kako sta videti. Portretiranje znanih je zato dosti zahtevnejše kot tistih, katerih obrazi so nam tuji in smo pri njih morda premalo kritični in prehitro zadovoljni s portreti,« je prepričana Martina. Upodobitvi teh znanih mož sta bili zanjo izjemno zahtevni: prvi ima košato brado, drugi veliko las, zato se je morala poglobiti prav v vsako
najmanjšo podrobnost. »Portret Edvarda Rusjana, ki je mlajši in mu lase prekriva kapa, je bil dosti manj zahteven,« pojasnjuje Martina, ki je za drugi koledar upodobila še Ignacija Borštnika in Leona Štuklja. »Na portret Štuklja sem pa kar ponosna. Mislim, da mi je najbolje uspel,« meni Martina.

Najzahtevnejši portretiranec je bil Leon Štukelj, pravi Martina

Helena je narisala tudi dve ženski, na sliki je prva doktorica znanosti Angela Piskernik

Helena pa je letos narisala ženski: prvo slovensko doktorico znanosti Angelo Piskernik in celjsko grofico Veroniko Deseniško ter Ivana Vurnika. »Najzahtevnejša je bila Veronika Deseniška, saj nam njen obraz ni dobro znan, najbolj pa sem uživala pri risanju arhitekta Ivana Vurnika,« opisuje Helena, ki opaža, da sta obe s sestro močno napredovali v svojih slikarskih tehnikah od prvega skupnega koledarja.

Helenina slika domačega kozolca dvojnika bo kmalu končana

Koledar Slovenskih velikanov je projekt, ki sta mu obe posvetili zares ogromno ur, a sta s svojimi umetninami zadovoljni. Zdaj pa je čas, da se prepustita svojemu navdihu, ki ga črpata iz knjig, filmov, pesmi, v naravi … Helena zelo rada in pogosto riše sove, čaka pa jo še nedokončana slika domačega kozolca dvojnika, ki si jo je zaželel oče in bo krasila njihovo dnevno sobo. Prostega časa za vse svoje konjičke imata sicer manj, odkar sta postali študentki, a jih nikakor ne bosta zanemarili.

Fotografije: osebni arhiv