Zaradi sprememb naših življenjskih navad se z leti začne pozabljati tudi na prijetne stare običaje in navade naših prednikov, še huje pa je, kadar ti povsem izginejo. Ljudem in mlajšim rodovom se morda zdijo nepomembni, odveč ali celo zastareli, vedno priročen izgovor pa je pomanjkanje časa zanje. Toda z navdušenjem lahko povem, da čisto za vse to ne drži.

Trkanje z jajci na velikonočno nedeljo ohranjamo v Loški dolini, najbolj množično v vasi Kozarišče. Nekdaj se je trkalo povsod po vasi. Vaščani so stopili iz hiše ter sosede ali znance povprašali: »A imaš kaj za trkat?«, tudi »Imaš kakšno jajce?«. V 70. letih prejšnjega stoletja se je glavno dogajanje na velikonočno nedeljo odvijalo pred vinotočem v vasi. V tistem obdobju smo po vasi trkali le še otroci. Ko so vinotoč zaprli, se je dogajanje preselilo v središče vasi, pred trgovino. Tudi vaško trgovino so že zaprli, običaj velikonočnega trkanja pa v vasi ostaja živ. Vsako leto se skupaj zbere dosti vaščanov in, kar je posebno pohvalno, prihajajo vse generacije – od najmlajših do najstarejših. Dogodek pa si radi ogledajo tudi obiskovalci od drugod.

S pobarvanimi jajci, ki jim sicer rečemo pirhi, a ko govorimo o trkanju, je vedno govora le o jajcih. Zato se ta dan nihče ne obregne, če se fanta brez dlake na jeziku vpraša, ali ima kaj trda jajca.

Vsak trkač prinese svoje jajce. Za trkanje so uporabna le pobarvana, trdo kuhana jajca. Poznati pa je treba tudi pravi način trkanja. Ožji, koničasti del jajca ima špičko, debelejši spodnji del pa ritko. Pri trkanju se vedno najprej tolče špičko na špičko, nato pridejo na vrsto še ritke, a le, ko sta špički že razbiti.

Pravo jajce ali ponaredek

Prvi trkač oz. tekmovalec se pripravi: Jajce, s špičko obrnjeno navzgor, trdno drži v eni roki med palcem in kazalcem. Sotekmovalec pa jajce drži s špičko navzdol – enkrat ali dvakrat nakaže udarec, se vmes premisli in sotekmovalca še enkrat pobara, ali ima res pravo jajce in ne ponaredek. Pregovarjanje lahko traja kar nekaj časa. Ko ga ta le prepriča, nadaljujeta s tekmovanjem, vsak trdno prepričan v svojo zmago. Vse dogajanje spremlja gruča navijačev in komentatorjev, ki tekmovalca tako tesno obstopijo, da onemogočajo tudi kakovostne fotografske utrinke dogajanja. In končno nastopi trenutek, ko tekmovalca končno izvršita zadnjo, odločilno potezo. Drugi tekmovalec s špičko svojega pirha s precizno natančnostjo udari špičko spodaj nastavljenega. Zmagovalec je tisti, ki v roki obdrži celo jajce. Za nagrado pridobi, poleg občudovanja gledalcev in vsakovrstnih komentarjev, tudi sotekmovalčevo trofejo – njegovo na enem koncu razbito jajce.

S tem se konča prvi elitni del tekmovanja. Sledi še sklepni del, saj tudi ritke ne smejo ostati cele. Z ritkami se trka samo, če imajo pirhi špičko že razbito. Zmagovalec pa si poleg občudovanja gledalcev znova pribori nasprotnikovo razbito jajce.

Kako do jajca z najtršo lupino

Kot se za vse resne tekme spodobi, se priprave na tekmovanje začnejo že dosti prej. Nekaterim tekmovalcem zadostuje, da se v domačem kurniku pravočasno prepričajo, katera kokoš nosi jajca z najtršo lupino in si te odberejo posebej za tekmovanje. Drugim kokošim spremenijo jedilnik in med prehrano dodajo snovi, ki pripomorejo k trši lupini jajca. Katere snovi so to, seveda ne izdajo, saj je to skrbno varovana skrivnost vsakega tekmovalca. Lahko pa vam prišepnem star recept, ki mi ga je zaupala moja pokojna stara mama Mihova Nežka: Teden dni pred velikonočno nedeljo sveža, domača jajca obrneš s špičko navzdol in jih pustiš, da tako odležijo. Po sedmih dneh so jajca pripravljena za športno preobleko – kuhanje in barvanje. Ta postopek pomaga, da se morebitni zračni mehurček v špički jajca zapolni.

O nedovoljeni (zloglasni) »smolici« je v ameriškem časopisu za slovenske izseljence Nova doba že davnega leta 1931 zapisal Troha takole: »Najbolj se pa velikonočnih praznikov veseli mladina, zlasti dečki šolskih let. Kdor hoče imeti vse potrebno za praznike, se mora že zgodaj pred Velikim tednom pripraviti, da zadosti vsem običajem: treba je poiskati potrebne smole, s katero se zalije kurje jajce, ki se nato lepo pobarva. Take vrste piruhi lahko dolgo kljubujejo ter se pri trkanju s piruhi mnogo piruhov odvzame, samo ako slučajno kateri poprej ne odkrije sleparije, nakar nastane velika sramota trkaču s smolenim jajcem.«

Tekma naj bo pravična

Trkanje je težka in neizprosna tekma, zato se med tekmovalci najdejo tudi taki, ki v svoji borbenosti posežejo tudi po nedovoljenih sredstvih. Mednje sodijo lesena jajca, pa jajca iz umetnih materialov ali tudi manj opazne izboljšave, kot je na primer utrjevanje jajčne lupine na zunanji strani z umetnim premazom. Inovatorjem je uspelo razviti tudi prav posebno »doping« metodo, ki omogoča utrditev jajčne lupine z mavcem z notranje strani.

Jajca so bila dragocena

Danes si težko zamislimo, da bi nam jajc kdaj zmanjkalo. Nekdaj pa je bilo drugače. Kokoši v zimskih mesecih znesejo manj jajc, gospodinje pa so jih seveda najprej porabile za praznično peko, v trgovini se jih ni kupovalo. Ker so bile takrat družine velike, je bil posameznik vesel, če je dobil eno jajce ali morda dve za trkanje. Skrbno je pazil svoje jajce, da ga po nesreči ne bi v trenutku nepazljivosti razbil ali bi mu počilo. Sčasoma in z boljšim življenjskim standardom so postala jajca dostopnejša. Zato so pozneje tekmovalci trkali z nekaj jajci in ne samo z enim.

Vsa razbita jajca odnesejo tekmovalci domov in jih v nekaj dneh lahko tudi pojedo. Pripravijo jih na različne načine, še najpogosteje v solati s sveže nabranim regratom ali s šunko in drugim mesom, ki je ostalo od velikonočne pojedine. Pred nekaj leti so najbolj zagnani trkači začeli naročati pri gospodinji kar dva ali celo tri platoje jajc …, zato je nastala težava, kam z odsluženimi, razbitimi jajci. Kar naenkrat jih je bilo veliko preveč, da bi jih lahko pojedli, hrane pa tudi ni lepo metati stran. Zato so bile tega živila deležne vse družine daleč naokoli vasi, pa tudi vse domače in tudi divje živali. Prav zaradi varčnega in spoštljivega odnosa do hrane je število jajc, namenjenih temu običaju, omejeno.

Medtem ko je trkanje v Kozariščah še vedno živ običaj na velikonočno nedeljo, pa je v pozabo potonila igra, ki se je nekdaj igrala na isti dan. Imenovala se je »ceglanje«. To je bila dvoriščna igra na srečo, ki se je igrala na tleh prašnih dvorišč z deščicami in kovanci, ki so ji smeli prisostvovati le vaški fantje in možje.

Pripravila: Janja Urbiha