»Tako. Jasna je zaspala,« si rečem, ko se iz spalnice vračam v dnevno sobo in vmes s pogledom iščem elektronsko varuško.
»A že?« me z vprašanjem, ker mislim, da me sploh ne vidi, preseneti vnuk, ki je v svojem kotičku mirno sestavljal lego kocke.
»Mhm,« pritrdim.
Jure je v hipu pospravil igrače, pritekel k meni in me objel okrog pasu.
To je seveda pomenilo, da bom morala izpolniti dano obljubo, da bova družno pričakala polnoč.
Eh, pa kaj, saj bo zaspal, sem se tolažila, ko sem mozgala, kaj vse me bo v teh treh urah in pol še doletelo.
Silvestrovo popoldne me je že precej utrudilo.
Ker sta se hči in zet odločila za silvestrovanje s prijatelji, jaz pa sem se že pred dnevi ponudila za varuško, sem že popoldne, med pripravami na »najdaljšo noč«, pestovala dojenčico Jasno. Najbrž je slutila, da bo prvič morala spati brez svoje mamice in jo je želela pred odhodom še dodobra izkoristiti. Toda tudi njena mama Mojca je imela kup težav. Obleke in visokih pet že dolgo ni nosila, zato je urejanju posvetila veliko časa, pa tudi s pričesko je imela težave, kajti lasje so se po porodu čudno razredčili in se obnašali drugače kot med nosečnostjo.
Jure pa se je našega samotnega silvestrovanja že ves dan veselil.
Ko sta starša odšla, sva najprej spekla prašičke, ki bodo starše in morebitne druge obiskovalce pozdravili kot novoletno darilo ob njihovem prihodu.
Jasna je med najinim delom pridno sodelovala. Nič ni jokala, temveč v svojem ležalniku z zanimanjem opazovala najino početje in ves čas prisrčno čebljala.
Jure je bil seveda že pravi mojster. Spretno je izrezoval krogce in jih z beljaki lepil na podlago, moja skrb pa je bila le pečica in pravi čas peke.
Jeseni je postal šolar in v zadnjih mesecih se je precej spremenil.
Šola res naredi človeka drugačnega, sem ugotavljala.
Pri ogledu risank smo sodelovali vsi, le da je Jure nepremično strmel v vsemogočne junake, Jasna in jaz pa sva »klepetali«.
Sedaj, ko je Jasna zaspala, bo šlo pa bolj zares, mi je sporočil ta Juretov objem.
Medtem ko sem s prsti mučila daljinec, da je izbiral televizijski program, ki bi bil obema pogodu, je Jure že predlagal, da bi igrala ročni nogomet.
Izziv sem sprejela in presenetljivo uspešno odigrala igro.
Ker je Jure ugotovil, da nisem tako zelo nerodna, kot je pričakoval, je predlagal še šah.
Malo sem goljufala v njegovo korist, ker on še ni čisto dobro usvojil igralne taktike. Slednjič sva končala z remijem in bila pri tem oba zadovoljna.
Preden sva razvrstila in pospravila vse figurice, me je že doletelo novo Juretovo vprašanje: »Kaj bova pa zdaj?«
»Jaz bi malo počivala,« sem odkrito potarnala. Če bi bila sama, bi si najbrž v miru ogledala film, se stuširala in šla v posteljo, kjer bi prebrala še nekaj strani v knjigi, potem pa zaspala. Ko bi se zbudila, bi bil že prvi januar, novo leto, ki bo ravno tako kot staro in ga zato nima smisla posebej pričakovati.
Toda tako mislim jaz, ker sem že stara, mi je pred nekaj dnevi povedal Jure.
»Torej se bom nocoj pomladila in sodelovala,« sem si rekla in v mislih iskala novo aktivnost.
»Kaj predlagaš?« sem ponudila izbor vnuku.
Toda vse, kar je predlagal, se mi je zdelo nesprejemljivo. Tisto, kar sem predlagala jaz, pa ni zadovoljilo njega.
»Oh, kako naporni so današnji časi,« sem vzdihnila, »včasih pa smo zvečer pokadili hišo, si pripravili večerjo, odpeli nekaj pesmi, zaigrali katero izmed družabnih igric in šli spat. Naslednji dan smo si zjutraj voščili srečo, čez dan živeli nekoliko bolj praznično in se že drugega januarja vrnili v običajne tirnice. Zdaj pa traja ta cirkus od božiča do drugega, tretjega ali četrtega januarja, potem pa potrebujemo še ves teden, da si po praznikih odpočijemo ter da končno lahko spet začnemo delati,« sem razpredala.
Jure se je nasmehnil in med mojim govoričenjem z nogama spretno krmaril mehko nogometno žogo sem in tja po stanovanju.
»Kaj si rekla? Da ste kadili? A vsi ste kadili?« je začudeno vprašal.
Otroškemu razumevanju stvari sem se res morala nasmejati.
»Saj nismo kadili cigaret, ampak hišo, hlev, polje …« sem se zasanjala v spominih.
»Kaj to pomeni?« je vrtal vame Jure.
»Pridi, povedala ti bom,« sem ga povabila na kavč. Zlezel mi je v naročje in z zanimanjem poslušal moje pripovedovanje o mojih spominih na ta dogodek.
»Kaj, če bi midva nocoj tudi kadila?« je predlagal.
»Ne bo šlo,« sem ugovarjala, »kajti manjka nama res veliko stvari.«
»Saj ni treba, da imava čisto vse,« je bil praktičen.
»Ne, ne, ne moreva,« sem ugovarjala.
»Ampak jaz bi rad videl, kako se to dela,« me je vztrajno prepričeval.
Končno sem se omehčala. »Če si res to tako zelo želiš, bom vse potrebno pripravila do predvečera Treh kraljev, pa bova to naredila takrat!«
Ko sem mu razložila, da smo včasih kadili v novoletnem času trikrat in da bova midva to storila »enkrat za trikrat«, se je sprijaznil s ponudbo.
Še malo sva se stiskala in ljubkovala, nakar je fant začutil, da mora lulat in da je žejen.
Medtem ko se je on zadrževal v stranišču in kopalnici, sem šla v kuhinjo po pijačo, vmes pa mi je prišlo na misel, da se za praznični večer tudi jaz lahko nekoliko potrudim in nama pripravim pijačo v tako okrašenih kozarcih, kot jih je nam, otrokom, pripravila moja babica, ko smo nekdaj skupaj silvestrovali.
To, kar se danes zdi preprosto in nevznemirljivo, je v tistih davnih časih v mojih očeh dvignilo babico, preprosto kmetico, nekam v višave!
Izbrala je kozarce, ki so bili sicer večno shranjeni in namenjeni ne vem komu in za kak namen.
Robove je navlažila z vodo in nato potopila v svetleč kristalni sladkor in jih na tak preprost način olepšala, pijača z dodanim sladkorjem pa je bila prav imenitna!
Ko se je Jure vrnil, je bil nad mojim početjem presenečen in všeč mu je bilo.
Pripravila sva si tudi prazničen pogrinjek, se gosposko namestila in srkala pijačo ter grizljala prašičke, kot da sva igralca v romantičnem filmu.
Prazno posodo sva pospravila in se spet namestila pred televizijo. Odločila sva se, da bova spremljala program, dokler ne bo voditelj napovedal polnoči. Potem si bova voščila sreče in zdravja, tako kot to počno tudi drugi. Nato bova stopila na balkon in opazovala ognjemete, ki bodo gotovo, tako kot vsa zadnja leta, osvetljevali širno pokrajino v dolini.
Če ne bi imeli Jasne, bi kar sedla v avto in se peljala malo naokoli, sva modrovala.
»Mama, a ne bi šla v posteljo?« me je nežno stresala za rame hči Mojca.
»O, kaj pa je?« sem neumno spraševala in mežikala v bleščečo svetlobo.
»Kje je Jure?« me je zaskrbelo.
»Srečno novo leto!« me je ogovoril še zet. »Jure je že v postelji,« se je zvito smehljal.
»A kar zaspala sva?« sem zaskrbljeno ugotavljala. »Ali je z Jasno vse v redu?« sem še vprašala.
»Ne skrbi, mama, vse je tako, kot mora biti! Mirno lahko spiš, le v posteljo pojdi, da te ne bo preveč zazeblo,« me je usmerila hči.
Po slonje sem se skobacala na noge.
»Srečno novo leto!« sem še izustila in odtavala proti svoji sobi.

Martina Podričnik