Prva mednarodna mladinska izmenjava na Finskem leta 2018 je Juliji Kordež s Koroške povsem spremenila življenje. Že na svojem prvem potovanju v tujino je začutila, da si želi delovati v širšem prostoru in predvsem mladim omogočiti mreženje z vrstniki in somišljeniki v tujini. Lani je pri ZSPM prevzela vodenje mednarodnega področja, letos pa so ji na skupščini Evropske podeželske mladine (RYE) zaupali pomembno nalogo – postala je regijska predstavnica za centralno Evropo pri tej organizaciji. Čeprav je pogosto na poti in vse bolj aktivna na mednarodni ravni, pa je še vedno vpeta v Društvo podeželske mladine Mežiške doline, navezana na domači kraj in kmetijo.

Julija, lani marca si prevzela vodenje mednarodnega področja pri ZSPM. Imaš od takrat v rokah večkrat letalsko vozovnico kot fotoaparat?
Res je! Želja po tujini je bila v meni od nekdaj in že na prvi izmenjavi v tujini, kamor sem odšla preko ZSPM, sem vedela, da je to nekaj, kar me izjemno veseli in čemur se želim v prihodnje posvetiti. To je dodana vrednost mojim aktivnostim. Vesela in ponosna sem, da so mi marca lani na skupščini ZSPM zaupali čast, da sem postala vodja področja za mednarodno sodelovanje. Tako lahko nadaljujem to poslanstvo in povezujem našo podeželsko mladino s svetom. Pred prevzemom te funkcije sem bila bolj vpeta v aktivnosti ZSPM kot fotografinja dogodkov in raznih tematskih fotografiranj. Posnete fotografije tako krasijo naše objave na družbenih omrežjih in koledarje, ki smo jih izdajali tri leta zapored, nato pa me je tujina zaposlila nekoliko bolj, kot sem si mislila. Veliko aktivnosti se dogaja na mednarodni ravni v sklopu mladih, mladih kmetov in na drugih področjih. Moja primarna naloga je biti vez med tujino, drugimi organizacijami v Evropi in po svetu in našo podeželsko mladino. Naša stanovska organizacija ZSPM je namreč včlanjena v štiri mednarodne mreže: CEJA – Evropski komite mladih kmetov, RYE – Evropska podeželska mladina, IFYE – Mednarodne izmenjave mladih kmetov ter NordYouth – Mednarodna nevladna organizacija nordijskih držav in Evrope. Jaz pa sem na novo vzpostavila partnerstva ZSPM z državami, ki organizirajo Erasmus+ izmenjave, pri katerih so naši člani vedno vključeni v celoten proces izmenjave, torej od priprave do izvedbe. Ko mladi iz Slovenije odhajajo v tujino na dogodke, seminarje, ali pa, ko gostimo mlade iz tujine, sem jim v oporo, pomagam jim pri iskanju in organizaciji potovanj ter na voljo za kakršna koli vprašanja. Najbolj pa sem vesela in polna pozitivnih občutij, ko se mladi vrnejo iz mednarodnih aktivnosti in se mi zahvalijo za to izkušnjo. To je dober pokazatelj, da smo na pravi poti in da mladi vedno nekaj pridobijo, osvojijo kaj novega, nepozabnega na izmenjavi.

S katerimi državami so ZSPM in mladi slovenski podeželani najtesneje povezani in kako?
Z ZSPM smo povezani pravzaprav z vsemi, saj imamo sodelovanja in aktivnosti v različnih organizacijah in z različnimi akterji. V zadnjem letu smo se zelo dobro povezali z mladinsko organizacijo iz Gruzije, s katero smo že uspešno izvedli dve Erasmus+ izmenjavi. Pravkar pripravljamo naslednjo, ki bo januarja prihodnje leto, jeseni pa bo ponovna priložnost za mlade, da obiščejo Gruzijo. S področja izmenjav mladih kmetov (IFYE) smo povezani s Švico, Nemčijo, Finsko, Avstrijo, Estonijo in ZDA. To poletje smo gostili štiri mlade iz tujine, ki so prišli iz Švice, Nemčije in ZDA, dva naša člana pa sta se odpravila v Švico na izmenjavo, ta čas pa je v ZDA naša članica Tjaša, ki jo lahko spremljate preko Instagrama @ifyeslovenija. Znotraj projektov RYE se naši mladi povežejo z zelo različnimi narodi, saj se teh dogodkov ponavadi udeležijo mladi iz več kot 15 različnih držav. V preteklih mesecih smo spletli zelo dobre vezi s finsko mladinsko organizacijo 4H, februarja naslednje leto pripravljamo bilateralno izmenjavo na Finskem, poleti pa si želimo gostiti mlade Fince v Sloveniji.

Pri Evropski podeželski mladini (RYE) so ti pred kratkim zaupali pomembno mesto. Postala si regijska predstavnica za centralno Evropo. Katere države zastopaš in kako usklajuješ različne interese?
Avgusta je imel RYE svoj največji dogodek, pravimo mu Evropski rally, na katerem se srečajo mladi z vseh koncev Evrope in preživijo skupaj nepozaben teden ob učenju novih tematik in spoznavanju drugih kultur. Najpomembnejše pa je mreženje mladih po stari celini. Na rallyu vsako leto poteka skupščina, letošnja je bila tudi volilna. Ker me mednarodno področje zanima, sem se odločila poskusiti, kako to poteka stopničko višje kot pri ZSPM, zato sem kandidirala za mesto regijske predstavnice za centralno Evropo. Na skupščini so me soglasno potrdili in sprejeli v ekipo. V centralni Evropi so poleg Slovenije še Avstrija, Švica, Nemčija, Madžarska, Nizozemska ter Italija. Zadnje tri države žal niso več članice RYE, a si želim, da se vrnejo. Ker sem še bolj »sveža« pri tej funkciji, še nimam veliko izkušenj, si pa želim, da se mladi znotraj celotne regije spoznajo, družijo, povezujejo in ustvarjajo boljšo prihodnost za mlade.

O katerih temah najpogosteje razpravljate? Kakšnih sprememb si mladi želite?
V zadnjih letih je na evropski ravni zelo aktivno spodbujanje mladih za aktivno in zdravo življenje, tematika o lokalno pridelani hrani, prehranski verigi, trajnostnem razvoju in podnebnih spremembah. Precej aktualno je, kako aktivirati mladino, da se vključuje v mladinske organizacije in da prepoznajo potencial ter možnosti, ki jih te ponujajo. Mladi si predvsem želimo, da bi nas odločevalci slišali, nas upoštevali in vključevali v sprejemanje odločitev, saj bomo prihodnost, ki jo krojijo oni, živeli mi in prihodnje generacije, zato želimo ustvariti okolje, ki je prijazno in naklonjeno mladim.

Veliko govorimo o povezanosti, sodelovanju … pa je tudi v praksi tako? Slovenci nismo ravno dober zgled.
Na mednarodni ravni brez sodelovanja in povezovanja ne bi dosegli nič. Ker prihajamo iz različnih držav, kultur in področij, se zbere tudi velik nabor znanja, načinov delovanja in predlogov za izboljšave … Mnenja si vedno izmenjamo.
Res je, da kot narod nismo najbolj povezani in nimamo velike želje po sodelovanju. Smo bolj vsak zase, radi poskrbimo za svoje potrebe, za druge pa nam ni preveč mar, kar včasih za posameznike predstavlja izzive, saj bi morda z že zelo malo podpore lažje rešili težave in skupaj z drugimi našli optimalne rešitve. Težko bi se po kom zgledovali, opažam pa, da bolj, kot gremo proti severu Evrope, bolj imajo vzpostavljene sisteme v družbi. Začeli bi lahko z gradnjo razumevanja in spoštovanja med seboj, predvsem pa s strpnostjo drug do drugega.

Se izzivi mladih kmetov po Evropi razlikujejo ali so si precej podobni? Kaj mlade pritegne oz. odvrača od kmetijstva?
Izzivi so po večini enaki ali pa vsaj podobni. Vsi se spopadamo s podnebnimi spremembami, z nizkimi odkupnimi cenami živil in previsokimi cenami repromateriala, predvsem pa je povsod razkorak pri sprejemanju in spoštovanju poklica kmeta v družbi. Mladi kmetujejo, ker to radi počnejo, ker je to tradicija in ker želijo še naprej ohranjati zeleno deželo za prihodnje generacije. Generalno lahko rečem, da je težava, ki odvrača mlade od kmetijstva ta, da delo na kmetiji in domači izdelki niso dovolj cenjeni. Odvisni smo od mnogih dejavnikov, zato je kmetijstvo nestabilna panoga z veliko izzivi, ki mlade odvračajo od želje po kmetovanju. Toda, kdo, če ne kmet, bo prideloval hrano?

Koliko lahko mladinske organizacije aktivno sodelujejo pri sprejemanju usmeritev kmetijske politike in razvoju evropskega kmetijstva?
Na ZSPM imamo področje mladih kmetov in kmetijske politike, na evropski ravni pa imamo kot člani CEJE možnost izpostaviti našo problematiko in potrebe ter skupno podajati stališča, mnenja, komentarje na evropske politične predloge ter se odzivati na aktualno problematiko. Preko te organizacije naše pobude dosežejo odločevalce.

Organiziraš tudi mednarodne izmenjave. Grejo mladi radi zdoma ali se še vedno težko opogumijo? In predvsem, kaj jih najbolj ovira – strah, navezanost na dom, kmetijo ali morda neznanje tujega jezika?
Menim, da so izmenjave mladih kmetov – podeželanov eden najboljših mednarodnih projektov, ki jih imamo. Lani smo mednarodne izmenjave zaradi epidemije morali odpovedati, smo pa imeli izmenjave po Sloveniji. Letos z mednarodnimi izmenjavami nadaljujemo. Ponosna sem na vse, ki se odločijo za to izkušnjo.

Največji izziv za mlade je ta, da ne vedo, v kaj se podajo. Strah jih je, da bodo sami, izgubljeni, ali pa, da ostanejo brez pomoči. Pri izmenjavah, ki jih organiziramo mi, teh bojazni ni! Mladim nudimo podporo, saj ima vsaka država, ki organizira izmenjave, koordinatorja. Ta skrbi, da mladi varno prispejo in odidejo, da preživijo čas na kmetijah po njihovih željah, jim je v oporo in na voljo, ko potrebujejo pomoč. Mnogi rečejo, da nimajo časa, saj imajo druge obveznosti, a kaj, ko mladost kar hitro teče in pozneje teh možnosti ne bodo imeli! Obveznosti doma bodo pa še vedno ostale. Zato rada rečem: »Kdaj, če ne zdaj! Delo vedno počaka, take priložnosti pa prehitro odidejo.« Nekaterim je izziv tudi jezik, a se da z napredno tehnologijo in prevajalniki vse zmeniti. Najbolj pomembno pa se mi zdi to, da se posameznik odloči, da bi rad v življenju stopil korak naprej in izven cone udobja ter se poskusil v nečem novem, morda bo šel prvič sam na letalo ali v tujino … Vse to prinaša zelo veliko izkušenj, ki so ogromen doprinos za posameznika, njegovo samozavest in osebno rast.

Tudi mi lahko marsikaj pokažemo tujcem. Kaj jih najbolj navdušuje?
Tujci so pri nas navdušeni nad tem, kako vztrajni so kmetje v zelo težkih pogojih kmetovanja in kako zeleno deželo imamo, sploh to, kako majhne površine obdelujemo in koliko različnih stvari ima ta naša dežela Slovenija za ponuditi, od hrane, pijače, naravnih lepot … Kljub temu, da smo bolj zadržan narod, se tujci dobro znajdejo med nami in se počutijo sprejete, zato se vedno radi vrnejo. Sami premalo cenimo, kaj vse nam je dano in kaj vse imamo, je pa tudi res, da se ne znamo pohvaliti. Ampak tudi za to ni nikoli prepozno, vsega se lahko naučimo.

Sicer si študentka medijskih komunikacij, doma s kmetije na Koroškem. Kje se vidiš čez pet, deset let?
Načrtov za prihodnost nimam jasno začrtanih, ker nikoli ne veš, kje boš čez nekaj časa, koga vse boš spoznal in kakšne nove možnosti se bodo pokazale … Zato prepuščam času čas. Želim si živeti na kmetiji, ampak ne na domači, to poslanstvo prepuščam starejšemu bratu. Ker že vse življenje živim in delam na kmetiji, v naravi in z živalmi, sem se navadila takšnega načina življenja in bi ga rada obdržala. Daje mi svobodo in omogoča odklop od tehnologije in hitrega življenja, poleg tega pa tako krepiš svoje telo in duha. Ker sem vpeta v toliko različnih aktivnosti, še ne vem, kaj bo moj poklic. Morda bom mladinska delavka, fotografinja, grafična oblikovalka, ali pa bom zaplavala v mednarodne vode.