»Ročno vezenje je bilo v življenju naših mam in starih mam prav gotovo pomembno in dragoceno delo, saj so mnogo prostega časa presedele prav ob vezenju prtov, perila, posteljnega perila in oblačil ter si tako krajšale nedeljske popoldneve. Za marsikatero žensko je bilo to edino razvedrilo, ob katerem je lahko razvijala tudi svoj dar in ročne spretnosti ter svoje dragoceno znanje prenašala na druge, predvsem na mlajša dekleta. Vsaka nevesta se je nekdaj morala potruditi, da je bilo v njeni bali tudi delo njenih rok. Tako se je umetnost vezenja ohranila do današnjih dni,« pripoveduje Marija Šolar, vezilja, slikarka in avtorica petih knjižnih del. S prvimi štirimi knjigami se je poklonila domačemu kraju in staršema, s petim pa razveselila mnoge vezilje – pripravila je obsežen in slikovno izjemno bogat priročnik vezenja.

Marija Šolar

»Imela sem srečo, da sem že kot mala deklica od mame dobila osnovno znanje o vezenju in veselje do ročnih del. V nižjih razredih osnovne šole smo se spretnosti vezenja učili tudi v šoli. V vseh naslednjih letih, vse do upokojitve, pa, priznam, nisem imela zadosti časa, da bi se posvetila temu konjičku. Ljubezen do vezenja pri meni sicer ni popustila nikoli, le moj prosti čas je bil ob skrbi za družino in delu omejen. Ko me je dohitelo tretje življenjsko obdobje, pa je bilo časa za umetniško izražanje na različne načine dovolj. Spet so me pritegnili lepo vezeni prti,« pripoveduje naša sogovornica. 

ZNANJE IN VESELJE DELI Z DRUGIMI
Marija nesebično predaja svoje znanje drugim, saj si močno želi, da bi se za vezenje navdušili drugi. Le tako ta prelepa ročna dela ne bodo pozabljena. »Ko smo se leta 2009 zbrale upokojenke iz domačega kraja, ki nas povezujeta ljubezen in veselje do vezenja, sem jaz prevzela nalogo mentorice v skupini. Tako smo prijetno združile s koristnim: ob prostem času smo se družile in skupaj ustvarjale, včasih tudi kaj zapele. Najprej smo se naučile kvačkanja, nadaljevale pa z vezenjem. Začele smo s slovenskim narodnim vezenjem, nadaljevale s križci. Vezenje mi je bilo vedno bolj ljubo, zato sem začela bolj temeljito proučevati nove tehnike, se tudi sama učila novih tehnik ter izpopolnjevala svoje znanje in ga delila v naši skupini. V našem veziljskem krožku, ki deluje pod okriljem KUD Sejalec, smo nadaljevale s »hardanger« in rišelje vezenjem, izvezle smo prte v švicarskem vezenju in tehniki »bargello«. Vsako leto smo se skupaj naučile nove tehnike in naša ročna dela predstavile na razstavi. Obiskovalci so bili vedno navdušeni, ko so si ogledovali naše izdelke, radi in pogosto so nas pohvalili. To nam je zelo veliko pomenilo, v meni pa je zbudilo še večje veselje do vezenja in učenja novih tehnik.«

Vezenje v družbi je prijetnejše.

OSEMURNI RAZISKOVALNI DELOVNIK
Pri ročnih delih se učenje pravzaprav nikoli ne konča, pravi Šolarjeva. »Najbolj vnete vezilje ves čas iščemo nove vzorce in se učimo novih tehnik. Pri nas nimamo dosti literature o tem, niti revij za ročna dela. Zato pa jih imajo toliko več v tujini, veliko uporabnih vsebin je tudi na spletu,« pravi.

Ker je opazila pomanjkanje literature v slovenskem jeziku, je kar nekaj let razmišljala, da bi se priprave lotila kar sama. »To delo mi je blizu, saj sem avtorica štirih knjig. Te so zanimive predvsem za lokalno okolje, saj se navezujejo na moj domači kraj Besnico in mojo družino. Priročnik o vezenju pa je namenjen vsakomur, ki ga zanima ta ročna spretnost: začetnikom in tistim bolj izkušenim veziljam. Dolgo sem nameravala svoje znanje preliti na papir, pa nikoli ni bilo dovolj časa za to. Med epidemijo, ko se vezilje nismo mogle več srečevati, pa sem končno uresničila dolgoletno željo. Mislila sem, da bodo zapiski koristili predvsem meni pri nadaljnjem delu, saj včasih pozabiš kakšen vbod, ki ga dolgo nisi delal, pa je dobro imeti pri roki zapisana navodila. Ko pa sem se bolj posvetila raziskovanju različnih tehnik vbodov tudi na spletu in v tuji literaturi, pa sem odkrila lepoto in obsežnost te umetnosti.« 

»Z izkušnjami, ki sem jih pridobila s pripravo in izdajo prejšnjih del in ob pomoči in nasvetih vseh, ki so mi tako kot vselej tudi tokrat pomagali, za kar sem jim izredno hvaležna, je v več kot letu dni s povprečno osemurnim delavnikom nastal priročnik Umetnost vezenja.« Šolarjeva doda, da je bilo raziskovanje tudi zanjo zanimivo, saj je odkrila veliko novega, pa tudi zelo zahtevno in obsežno. »Verjamem, da bo marsikateri vezilji olajšal delo in bo nastalo še veliko lepih izdelkov, ki ji bodo v ponos in veselje ter dragocena zapuščina naslednjim rodovom. Vesela bom, če bo priročnik navdušil še koga, da vzljubi to ročno spretnost,« iskreno pove Šolarjeva. Pri pripravi priročnika je črpala znanje tudi iz Enciklopedije ročnih del avtorice Judy Brittain, edinega obsežnejšega vira podatkov, ki je na voljo v slovenščini. »Pomagala sem si tudi z nemškimi in italijanskimi revijami za ročna dela, ter s podatki, ki sem jih našla na spletnih straneh, večinoma so te v angleščini, italijanščini, tudi v ruščini, danščini in kitajščini. Pri prevodih sem si pomagala kar s spletnim prevajalnikom, a prevodi niso bili vedno dovolj razumljivi. Zato sem najboljšo predstavo o posameznem vbodu ali tehniki vezenja dobila tako, da sem kar sama poskušala narediti vzorec s tistim vbodom oz. tehniko. Vse sem skrbno opisala in narisala, zato je priročnik tudi slikovno izjemno bogat: v njem je 200 različnih vbodov, predstavljenih z več kot 640 risbami in 36 izvezenih vzorčkov v različnih tehnikah vezenja,« opisuje avtorica. Odločila se je, da pri vsakem vbodu poleg slovenskega poimenovanja navede še angleško, italijansko in nemško poimenovanje, »predvsem zato, ker imamo vezilje italijanske in nemške revije, na spletu pa so vbodi in tehnike najpogosteje opisani v angleščini.«

Priročnik vezenja

V priročniku Umetnost vezenja je predstavljenih 36 različnih tehnik, ki so med našimi veziljami dobro znane: »preprostejše tehnike, kot so vezenje s stebelnim vbodom, vezenje s križci, slovensko narodno vezenje, rišelje, in zahtevnejše: »schwalm« vezenje, slikanje z iglo, perzijsko vezenje in še mnoge druge,« našteva avtorica. Vsaka tehnika je predstavljena tudi s celostransko fotografijo vezenega vzorca na eni strani in z nekaj zanimivimi zgodovinskimi podatki o izvoru na drugi. Vsebino je dopolnila še z navodili o načinu vezenja in materialom, potrebnim za vezenje. 

Marija Šolar: »Sprva je bi moj namen, da vse, kar vem in znam o vezenju, prenesem na papir, da mi bo zapisano v pomoč pri delu. S poglobljenim raziskovanjem sem spoznala vso lepoto in bogastvo vezenja in razvoj te umetnosti skozi zgodovino. Zato se mi je porodila ideja o priročniku, ki bo v pomoč tudi drugim veziljam pri njihovem ustvarjanju.«

Gorenjski muzej pripravlja razstavo Umetnost vezenja v Galeriji Mestne hiše v Kranju od 12. maja do 12. junija 2022. Razstavljene izbrane kose vezenin iz muzejske zbirke, zlasti vajenice izpred sto in več let, bodo s sedanjostjo povezovali prti in prtički Marije Šolar. KUD Sejalec Besnica pod pokroviteljstvom KD Jožeta Paplerja Besnica in KS Besnica pa pripravlja velikorazstavo vezenin in drugih umetniških izdelkov od 17. do 19. junija v telovadnici podružnične šole Besnica. Sestri Marija Šolar in Ivanka Leben bosta na ogled postavili vsa svoja umetniška dela, s svojimi vezeninami bodo sodelovale tudi vezilje KUD Sejalec Besnica. Vljudno vabljeni!

Fotografije: osebni arhiv