Pri An­dre­ju Go­le­žu v Ra­kov­cu pri Gro­bel­nem

Če­prav je bil da­tum le­toš­nje­ga iz­bo­ra mla­de­ga gos­po­dar­ja znan že na za­čet­ku leta, je imel prav ti­sto so­bo­to vna­prej za­se­de­no tudi lan­ski zma­go­va­lec Ma­tej Gan­tar iz Go­do­vi­ča. Dol­go na­čr­to­va­na po­ro­ka v ož­jem dru­žin­skem kro­gu je pač do­go­dek, ki ga ne mo­reš za­mu­di­ti, raz­da­lja med obe­ma do­god­ko­ma pa pre­ve­li­ka, da bi bil Ma­tej lah­ko isti dan na obeh. To si je eden naj­bolj zav­ze­tih zma­go­val­cev na­še ak­ci­je zelo gnal k srcu, saj si je že­lel do­ži­ve­ti tek­mo­va­nje iz­pod odra, med na­vi­ja­či, in med pr­vi­mi če­sti­ta­ti svo­je­mu na­sled­ni­ku.

 Ko je med pred­sta­vi­tva­mi kan­di­da­tov v Kme­čkem gla­su za­sle­dil znan obraz, An­dre­ja Go­le­ža iz Ra­kov­ca, s ka­te­rim sta bila lani so­tek­mo­val­ca, je bilo Ma­te­je­vo za­ni­ma­nje za le­toš­nji raz­plet tek­mo­va­nja še to­li­ko več­je. No­vi­ca o zma­go­val­cu je do Ma­te­ja pri­šla le ne­kaj mi­nut po kon­cu tek­mo­va­nja, a če­stit­ke prek te­le­fo­na in dru­žab­nih me­di­jev so le urad­ne, ne pa tudi oseb­ne. Zato se je Ma­tej s svo­jim de­kle­tom Ta­njo Tr­pin od­lo­čil, da An­dre­ja in nje­go­vo dru­ži­no obi­šče na nji­ho­vi kme­ti­ji v Ra­kov­cu pri Gro­bel­nem in do­stoj­no pre­da na­ziv.

 Ma­tej in An­drej sta si v roke se­gla po več kot enem letu. Vmes so se tu in tam po­men­ko­va­li prek dru­žab­ne­ga omrež­ja, a no­be­den od nji­ju si ni mi­slil, da bo­sta oba po­sta­la no­sil­ca la­ska­ve­ga na­zi­va. An­drej se je lani pr­vič preiz­ku­sil na tek­mo­va­nju, za ka­te­re­ga so ga na­go­vo­ri­le žen­ske, pred­vsem že­na Mag­da in Dru­štvo kme­tic Ajda, ki na iz­bo­ru za mla­do kme­ti­co leta so­de­lu­je od sa­me­ga za­čet­ka. Ker no­be­na mla­da čla­ni­ca dru­štva kme­tic ne uide so­de­lo­va­nju na iz­bo­ru, je le­tos pri­šla na vr­sto An­dre­je­va že­na Mag­da. Ta pa je za so­de­lo­va­nje v dru­go na­go­vo­ri­la še mo­ža. Je bilo An­dre­ju za­ra­di vno­vič­ne­ga so­de­lo­va­nje kaj la­že, je vpra­ša­nje, ki se nam je po­nu­ja­lo kar samo po sebi. »Prav nič laž­je ni bilo! Re­kel bi celo, da mi je bilo laž­je lani, saj ni­sem ve­del, v kaj se po­da­jam,« je malo hu­do­mu­šno pri­znal An­drej, in na­da­lje­val: »Le­tos pa so vsi od mene pri­ča­ko­va­li več, naj­manj fi­na­le, če ne že zma­go. S tem se ni­sem obre­me­nje­val, po pra­vi­ci po­ve­da­no, sem se celo manj učil kot lani. Ne­kaj tem mi je bilo zna­nih že iz prak­se, o ki­sih, ki so bili ena od tem, pa mi je ve­li­ko zna­nja os­ta­lo še iz sred­nje kme­tij­ske šo­le,« pove An­drej.

 Med­tem, ko je Mag­da pri­prav­lja­la po­go­sti­tev in po­stre­gla svo­je bo­žan­ske krem­ne re­zi­ne, sta se mla­da gos­po­dar­ja raz­go­vo­ri­la o svo­jih kme­ti­jah. Oba sta mla­da prev­zem­ni­ka več­je go­ve­do­rej­ske kme­ti­je, de­set­let­ja us­mer­je­ne v pri­re­jo mle­ka. Ma­tej je že po­so­do­bil hlev, An­dre­ja to še ča­ka. Oba pa tudi raz­mi­šlja­ta o pre­de­la­vi mle­ka, saj za to ka­že­ta za­ni­ma­nje tudi nju­ni bolj­ši po­lo­vi­ci. Te­ža­ve, ki pe­sti­jo kme­te, pa sta pu­sti­la ob stra­ni, saj za tar­na­nje pre­pro­sto ni­ma­ta ča­sa. »De­la­ti je tre­ba in na­da­lje­va­ti za­čr­ta­no pot,« sta bila enot­na.

 Da bo zad­nja sep­tem­br­ska so­bo­ta, ko je bilo tek­mo­va­nje, pri­ne­sla do­ber us­peh, pa je bila ves čas pre­pri­ča­na An­dre­je­va mama Stan­ka: »V dvo­ra­ni v Vin­ski Gori je ime­la bir­mo Mag­da, pri žre­ba­nju je An­drej »ulo­vil« šte­vil­ko 3, Mag­da pa 15. Pet­naj­sti ma­rec pa je dan, ko ima rojst­ni dan Mag­da. Ker sta sku­paj sreč­na že več kot de­set let, sem bila pre­pri­ča­na, da bo ene­mu od nji­ju iz­žre­ba­na šte­vil­ka pri­ne­sla sre­čo.«

 Prvi dne­vi po zma­gi so bili pre­cej na­por­ni, zdaj pa se živ­lje­nje vra­ča v us­ta­lje­ne tir­ni­ce. »Naj­prej si je tre­ba vze­ti malo od­di­ha od pre­ti­ra­ne po­zor­no­sti ob zma­gi, nato pa, tako kot do zdaj, pre­udar­no na­prej,« je ob slo­ve­su po­ve­dal An­drej. Oba no­sil­ca na­zi­vov bodo po­ve­zo­va­li tudi ne­po­zab­ni spo­mi­ni na spre­jem in pre­se­ne­če­nja, ki so jima jih pri­pra­vi­li do­ma­či, pri­ja­te­lji in znan­ci, ki so se ve­se­li­li z nji­ma. An­dre­ja, čla­na Ga­sil­ske­ga dru­štva Šen­tvid, so ga­sil­ci pri­ča­ka­li z vod­nim sla­vo­lo­kom, če­stit­ke pa so de­že­va­le od vse­po­vsod. Med mla­di­mi gos­po­dar­ji in kme­ti­ca­mi pa je pri pre­da­ji na­zi­va po­sta­la na­va­da, da si izro­či­jo tudi sim­bol­no da­ri­lo. Ma­tej je v dar po­klo­nil uok­vir­je­no čip­ko v ob­li­ki trak­tor­ja s pos­ve­ti­lom, iz­bra­nim ver­zom To­ne­ta Pav­čka. Še se bo­sta sre­ča­la, sta si ob­lju­bi­la, naj­po­zne­je de­cem­bra, ko bomo ime­li tra­di­cio­nal­no bo­žič­no sre­ča­nje z vse­mi do­se­da­nji­mi zma­go­val­ci in zma­go­val­ka­mi.