Že šesto leto po vrsti bo kulturni praznik v Slovenskem etnografskem muzeju (SEM) v Ljubljani tudi malce šegav, saj bodo ta dan odprli razstavo posebnih pustnih likov – Ponikovske mačkare. »To so maske, ki kljub povabilom na mnoge karnevale nikoli niso zapustile svoje domače vasi – Ponikve v občini Dobrepolje. Svojih pustnih šeg in likov domačini ne skrivajo, radi pa bi jih ohranili zase,« steče pogovor s kustosinjo mag. Adelo Pukl, ki je skupaj z dr. Tomaž Simetingerjem pripravila priložnostno razstavo, ki bo na ogled do 10. marca.

Za domačine, Ponikovce, je pust pomemben praznik, saj tesno povezuje vaško skupnost z okoli 500 prebivalci. Domačini nestrpno pričakujejo pustni torek in obhode ponikovskih mačkar od hiše do hiše, mnogi ta dan ostanejo doma in čakajo njihov obisk. Da je vsako leto znova vse nared za pustno dogajanja, skrbi fantovska družba HU-ZPP.

Posebnost Ponikovskih mačkar je, da je pustna šega v rokah neformalne fantovske družbe HU-ZPP. Njihovo ime je nastalo po drugi svetovni vojni, ko naj bi (po eni od različic) pobožna ženska med pustom fante označila za HUdiče, Zvezo Ponikovskih Pijancev, na kratko HU-ZPP.

»Člani fantovske družbe so brez izjeme lahko samo domačini. Ko fant dopolni 16 let, ga medse povabijo starejši člani in postane ‘gušter’. Krst novih članov poteka ob polnoči na pustni torek, ki je odprt samo za domačine. Člani družbe ostanejo lahko do poroke oz. dokler ne dobijo otroka. Članstvo v fantovski družbi pa presega le pustno dogajanje, saj imajo pomembno simbolno in družbeno vlogo v Ponikvah vse leto: prirejajo piknike, kresovanja, izlete, postavljajo mlaje mladoporočencem in obiskuje poroke,« pojasnjuje Puklova.

Limanje zahteva svoj čas

»Fantje se začnejo zbirati že mesec prej. Bolj kot se bliža pust, pogosteje se srečujejo. V zadnjih desetletjih imajo stalen prostor v lokalnem gasilskem domu. Ko na gasilskem domu izobesijo zastavo HU-ZPP, tudi sovaščani vedo, da so se fantje začeli sestajati. Pustna zastava napoveduje pričetek predpustnega dogajanja, ko fantje pričnejo z izdelavo in popravilom mask oz. limanjem,« v knjigi Ponikovske mačkare opisuje dr. Simetinger.

Fantje večere preživljajo ob »limanju«, to je izdelavi larf (mask), ki so narejene iz več slojev papirja in kartona, za lepljenje pa uporabljajo lepilo ali klej (mešanico moke in vode), maske krasijo tudi s krep papirjem, raznobarvnimi folijami in drugimi okraski. Ker je vse izdelano ročno in tako, kot so to izdelovali nekdaj, je to dolgotrajen proces, saj je med večkratnim slojnim nanašanjem papirja potrebno sušenje, šele nato se lahko lotijo barvanja in poslikave. Ti skupni večeri so tudi zabavni, takrat nastaja gradivo za časopis s šaljivo vsebino – Novice malega Pariza, ki so ga prvič izdali leta 1987. Med domačine ga razdelijo podivci na pustno nedeljo in zanj pobirajo denar.

Podivci podijo otroke

»Ko fantje začnejo z limanjem, se začne tudi obdobje podenja otrok, ki traja do pustnega torka. Fantje se takrat že ob popoldnevih opravijo v maske podivcev, ki po vasi lovijo otroke in mlade. Maska, s katero se podenje prične, je petelin, načeloma mu sledi podivc s špičastim klobukom – špičk – in nato še druge maske podivcev. Vseh osrednjih likov podivcev je pet, a se vse na pojavijo naenkrat. Šele na debeli četrtek se pojavi maska podivca ‘ta stare košute’, ki ima za razliko od košute kosmato opravo. Čeprav imajo podivci palico ali bič, niso nasilni, med podenjem pa ne smejo vstopiti v hiše, otroci se vanje zatečejo na varno ali pa jih iz hiše le opazujejo,« strne naša sogovornica.

Podivc petelin je najpomembnejša maska, ki naznani začetek pustnega dogajanja in ga s kikirikanjem na pustni torek tudi konča. »Najbolj opazna sta njegov kljun in petelinov greben. V njegovi opravi prevladujeta bela in rdeča. Hlače ima dvobarvne, zatlačene v škornje. Ena hlačnica je spredaj bela in zadaj rdeča, druga pa ravno obratno: spredaj rdeča in zadaj bela. Ob straneh ima prišite svetleče trakove. Bele srajce nima zataknjene za pas, okoli pasu ima zavezano kravato, drugo kravato nosi okoli vratu. Okoli njega plapola še rdeče ogrinjalo, ki mu sega do gležnjev. Nosi rokavice in v roki palico,« opisuje dr. Simetinger.

Podobno opravo kot petelin ima oblečeno tudi podivc špičk, ki pa ima za pasom namesto kravate svilen šal, nima ogrinjala, v roki pa drži bič. Od petelina ga loči tudi kapa: ta je stožčasta, pisana in se konča s trakovi iz krep papirja.

Huhu in košuta imata opravo bele in zelene barve ter črno ogrinjalo. Maska košute se je z leti tudi največkrat spreminjala, saj se jim šele na debeli četrtek pridruži pri podenju tudi ‘ta stara košuta’, ki jo je najlažje prepoznati po kosmatih oblačilih. Med novejšimi maskami je huhu, za katerega ni znano, od kod je dobila ime, prepoznamo pa jo po rumenem račjem kljunu. Peti podivc je med starejšimi maskami – to je policaj, ki ima zelo podobno oblikovano gasilsko čelado, kot so jo imeli v Avstro-Ogrski. Podivci ne govorijo, precej glasen je ‘ta star’, ki oponaša starega pijanca in se preostalim maskam pridruži šele na pustni torek.

Vrhunec na pustni torek

Ponikovske mačkare, ki se prvič pokažejo na svečnico (2. februar), dosežejo vrhunec na pustni torek: »Takrat je dogajanje najbolj kompleksno, saj je razdeljeno na štiri dele. To je dan, ko si domačini vzamejo dopust in ves dan čakajo mačkare. Te gredo na več obhodov, prvič se zberejo že ob 6. uri zjutraj. Imajo natančno začrtan obhod hiš po vasi. Seveda se ne ustavijo pri vsaki, le pri tistih, kjer so dobrodošli. Obidejo tudi tiste hiše, v katerih je v zadnjem letu kdo umrl. Prva gresta na obhod agent in podivc špičk. Agent je resen lik in se pokaže le na pustni torek. Pri vsaki hiši s šaljivim sporočilom v pismu pojasni, za kakšen namen tokrat zbirajo denar, vsako leto je drug. Nosi kovček in obvezno šepa, pri hiši pa se ne zadrži prav dolgo. Za njima hodita ‘ta stara dva’, oblečena v ponošena in razcapana oblačila, ki padata po tleh in kolovratita kot pijanca. Ko se ti vrnejo na začetno mesto, se začne obhod tematskih skupinskih mask, ki so vsako leto drugačne in imajo pripravljen tudi kratek gledališki program … Kdo bo nosil katero masko, določa hierarhija znotraj fantovske družbe.

Popoldansko dogajanje se nadaljuje v središču vasi na Luži, kjer se zberejo domačini. Tudi tu odigrajo mačkare svojo predstavo. Nekdaj so pogosto uprizarjali poroke, prikazovali oranje, zdaj na šaljiv način povzemajo dogodke, ki so se zgodili med letom v vasi ali širše. Najmlajši fantje guštri nastopajo kot konji, ki vlečejo voz. Na nogah imajo navezane zvonce. Podivci jih podijo po vasi med vaščani, ki pridejo gledat predstavo. Ta star in ta stara med tem med ljudi razmetavata seneni drobir. Po prizorišču se sprehajata tudi ta lep in ta lepa, ki prav tako nastopata vsako leto.«

Zadnji obhod je zvečer: »Večerni obhod je zahvala vsem, ki so dopoldan darovali. Večerno skupino mačkar vedno spremlja harmonikar, ves čas ponavlja kratko melodijo Ponikovske himne. Ustavijo se le pri tistih hišah, kjer še gori luč. To je znak, da jih pričakujejo. Lepa para v vsaki hiši zaplešeta, najprej sama polko, nato valček z domačini. Večerni obhod skleneta ta stara dva. Zadnji obhod je tudi povabilo na večerno zabavo, ki je namenjena le domačinom in tja ne vstopi nihče, ki ni iz Ponikve,« izvemo.

Pustno dogajanje na pepelnico konča sežig pusta oz. kurenta na Luži, kjer se od pusta poslovijo z govorom, nato pa nadaljujejo zabavo na »pogrebšni«. Fantje odnašanja mask iz vasi ne dovolijo, izjema so poroke posameznikov, ki se odselijo iz vasi. To kaže, kako Ponikovci varujejo svojo šego pred drugimi. »Nič nenavadno ni, da o razgibanem pustnem dogajanju malo vedo prebivalci iz okoliških vasi, zato je pet pustnih oprav, ki jih je SEM odkupil, zares dragocen kamenček v mozaik muzejske zbirke pustnih likov,« pogovor s povabilom na razstavo konča mag. Adela Pukl.

Fotografije: Blaž Verbič, Miha Špiček (SEM)