Citre so bile nekdaj doma skoraj pri vsaki hiši na Slovenskem, rekli so jim kar »klavir malega človeka«, nato pa je navdušenje zanje polagoma splahnelo. Toda iz zaprašenih podstrešij so se citre znova vrnile na glasbene odre, nekdaj ljudsko glasbilo pa je dobilo svoje mesto tudi v sodobnih glasbenih žanrih. Citre so zveste spremljevalke tudi Tanje Lončar, ki se je vanje zagledala že kot sedemletna deklica.

Kaj je bilo tako posebnega na citrah, da ste s tem glasbilom nerazdružljivi že od otroštva?
Moram priznati, da je to eno od najpogostejših vprašanj, ki jih dobim. Toda odgovora, kako in kdaj se je to zgodilo, vam ne znam dati. Citre so bile ljubezen na prvi pogled oz. prvi zven … in ta ljubezen še kar traja in traja kljub vsem žuljem na prstih, ki so bili na začetku učenja moj stalni spremljevalec. Lahko bi rekla, da nisem bila jaz tista, ki sem izbrala citre, ampak so citre izbrale mene. Nikoli si nisem niti drznila razmišljati o kakšnem drugem instrumentu.

»Zaljubila sem se v celotni citrarski komplet: njihov zven, izgled in vse melodije, ki se jih da izvabiti iz tega instrumenta.«

Ste res kot mala deklica na listek zapisali, da boste citrarka, ko odrastete? Čeprav vas je študij zanesel drugam – v naravoslovje, ste svoje sanje z veliko truda in dosti pozneje zares uresničili. Zmagala je ljubezen do citer …
Res je! Tako močno sem bila kot majhna Tanja prepričana v svoje cilje, da sem jih zapisala kar na listek. Takole piše na njem: »Moji cilji: Naslednje leto si želim, da bi se vpisala na gimnazijo in po gimnaziji nadaljevala s študijem kakšne naravoslovne vede. Želim pa si tudi igrati na citre, ki me zelo veselijo! Upam, da se cilji uresničijo.«

In ko sem pred kratkim našla ta listek, skrit v albumu, sem si rekla: »Hej, mala citrarka Tanja, zdaj pa si lahko oddahneš in narediš kljukice, saj si resnično uresničila svoje cilje!« Dokončala sem magistrski študij molekulske in funkcionalne biologije na Biotehniški fakulteti v Ljubljani in v prav posebnem spominu mi bo ostala podelitev magistrskih listin, na kateri sem imela dve vlogi: bila sem prejemnica listine in nastopajoča. Tisti trenutek sreče je ujet na fotografiji, ki mi bo za večno ostala v spominu: nasmeh do ušes, v eni roki magistrska listina in v drugi citre.

Ste pa ob šolanju obiskovali tudi glasbeno šolo …
Pri sedmih letih sem bila postavljena pred odločitev, ali bom hodila v glasbeno šolo ali na treninge atletike, saj so se mi prekrivali urniki treningov in učnih ur citer. Odločila sem se za glasbo in citre. Vsekakor pa tudi športa nisem dala na stran, ker je tudi to del mene – sedaj v obliki osebne trenerke, in ne atletinje.

Glasbeno šolo v Velenju sem začela obiskovati s sedmimi leti, šest let sem obiskovala teorijo glasbe, učne ure citer in še pevski zbor, tako da sem bila skoraj vsako popoldne po pouku še v glasbeni šoli. To so bila leta, ko mi je bilo zares lepo!

Na žalost takrat, ko sem se morala odločiti o nadaljevanju šolanja na srednji šoli, citre še niso bile priznane kot samostojni instrument, da bi se lahko vpisala na umetniško gimnazijo, zato sem zajadrala v splošno, vendar še vedno trdno prepričana, da bodo citre za vedno z menoj.

Se še spomnite svojega prvega javnega nastopa?
Seveda! Prvi nastop sem imela v velenjski glasbeni šoli in to že komaj nekaj tednov po tem, ko sem začela z učenjem igranja na citre. Ne vprašajte, kakšno tremo sem imela! Spomnim se, da so se mi dlani tako močno potile, da sem citre komaj prinesla na oder … kar polzele so mi iz rok. Toda, uspelo mi je premagati tremo in kmalu zatem sem že stala na odru državnega tekmovanja, na katerem sem osvojila srebrno plaketo.

»Pred vsakim nastopom se je trema kopičila v meni. V kilogramih bi jo lahko merila! Toda z vsakim naslednjim nastopom so kilogrami začeli hitro kopneti ter prešli v tisto pozitivno tremo in vzhičenje pred nastopom …«

Citre so zares poseben instrument, pravijo jim kar angelsko glasbilo. Njihov zven je tako prijeten, da nas v hipu osvojijo. Zakaj je torej tako malo glasbenikov, ki jih izberejo?
Čisto vsak instrument ima svoje čare, ampak jaz bom seveda pristranska in rekla, da imajo citre zame največji čar in veseli me, da jih vedno več ljudi lepo sprejme. Citer se sicer žal drži stereotip, da veljajo za ljudski instrument, ampak tudi ta stereotip se je že skoraj dodobra izkoreninil, kar me zelo veseli. Citre imajo namreč zares širok glasbeni spekter, v katerem lahko dobijo svoje mesto. Pri umeščanju citer v sodobno glasbo nas omejuje samo nebo. Omejitev ni, povsod se lepo ujamejo z drugimi glasbili ali povsem samostojno. Vsi citrarji smo zelo veseli, da se vedno več mladih nadarjenih glasbenikov odloči zanje.

Kako pomembno je razmerje med vajo in talentom pri igranju na citre?
Na to vprašanje težko odgovorim. Razmerje mora biti ravno pravšnje. Pri učenju vsakega instrumenta ali katerekoli stvari je potrebnega ogromno truda, volje, vaje, treningov, odrekanja, discipline, vztrajnosti … in seveda želje, da ti nekaj uspe. Vse to je dosti lažje doseči, se naučiti, če imaš tisto, kar delaš, preprosto rad. Takrat tudi najtežje stvari postanejo lahke. Pri prvih učnih urah so mi največ preglavic povzročali žulji na blazinicah prstov, toda sčasoma so se utrdile. Poleti sem na morje poleg kopalk in brisač vzela tudi citre, da sem lahko malo preigravala nanje, sicer bi se mi blazinice v morju preveč zmehčale … Prijetno pa sem združila s koristnim: večkrat sem nastopila tudi za turiste na morju.

Nastopate v živo, na kakšne citre igrate – akustične, električne?
Igram na klasične koncertne akustične citre s standardno oz. münchensko uglasitvijo, pa tudi na električne, ki so po izgledu vsekakor drugačne od akustičnih. Raje nastopam s koncertnimi, akustičnimi citrami, posebej če je tudi prostor akustičen. Take so na primer cerkve. Pogosto nastopam pri cerkvenem poročnem obredu in takrat vedno pridem že dosti prej, da zaigram in zapojem nekaj pesmi tudi za svojo dušo. Rada se pohecam in rečem, da če je akustika dobra, se še kakšen zgrešen ton lepo sliši.

Niste klasična citrarka, oblečena v narodno nošo, temveč mladostna, razigrana, živahna … Želite tudi tako približati citre mlajšim poslušalcem? Kakšno mesto imajo citre v sodobni pop glasbi?
Prav ste ugotovili! Ustvarjam svoj glasbeni slog, v katerem povezujem igranje na citre s petjem, na glasbeno potovanje v pop citrarski svet pa z veseljem povabim poslušalce. V tem, kar delam, zares uživam, in zato me boste tudi na odru vedno videli s širokim nasmehom na obrazu.

»Stereotip, da so citre le ljudski instrument, ne drži. Citre lahko slišite v različnih zasedbah, v kombinaciji z različnimi instrumenti, v različnih žanrih … Sama ustvarjam na citrah glasbo v pop preobleki. Kako zveni, lahko slišite na mojih družbenih omrežjih in nastopih v živo.«

Pišete tudi priredbe klasičnih pesmi. Kako jih izbirate in koliko časa nastajajo, preden jih predstavite občinstvu?
Rada naredim priredbe pesmi, ki mi zlezejo pod kožo na takšen ali drugačen način. Včasih me za pop priredbo navduši melodija, kdaj me prepriča besedilo, ritem … Včasih pa se preprosto vprašam, kako bi ta pesem zvenela s citrami, in se lotim priredbe. Ko sem s priredbo zadovoljna, je na vrsti še piljenje. Vsaka pesem rabi nekaj časa, da se »usede«, zasidra, šele nato jo z velikim veseljem predstavim na odru. Tudi meni pa je zanimivo opazovati, kako se priredba pesmi, ki jo že dlje časa igram, nehote sčasoma spreminja. Vsaki pesmi, vsakemu nastopu dodam delček sebe. Pesem, ki sem jo igrala pred petimi leti, zdaj čutim drugače, zato je danes slišati drugače kot takrat. Tako kot vino tudi priredbe z leti zorijo.

»Letos sem izdala svoj prvi videospot Ledena, ki vam bo najbolje razkril, kaj zmore spojitev citer z vokalom. Videli boste, da citer ne uporabljam samo kot brenkalo, ampak tudi kot tolkalo, saj imajo citre tudi lesen trebušček, na katerega udarjam in iz njega izvabljam poleg zvenenja strun še dodatne ritmične učinke.«

Navdih zanje pride kar sam od sebe, skupaj z glasbo. Nekaj v pesmi me pritegne, da vzamem citre iz kovčka, zaigram in zapojem. Pridejo dnevi, ko samo preigravam stare priredbe, in pridejo dnevi, ko navdih kar puhti iz mene. To je pač čar glasbe.

Mnogi se vas spomnijo tudi s televizijskih ekranov, saj ste pred desetimi leti tekmovali v oddaji Slovenija ima talent. Kaj vas je spodbudilo, da ste se prijavili? Prišli ste do polfinala, kakšna izkušnja je bila to za vas?
Odločitev za prijavo je bila preprosta: javnosti sem želela predstaviti svoj glasbeni svet. Takrat sem imela za seboj že kar nekaj samostojnih javnih nastopov, regijskih, državnih in mednarodnih tekmovanj. Na vse svoje dosežke sem seveda zelo ponosna, nato pa je napočil trenutek, da pokažem poslušalcem to, v čemer zares neizmerno uživam. Citrarska pop priredba pesmi »Pesek in dotik« me je popeljala v polfinale.

Tanja Lončar je sodelovala na več državnih tekmo vanjih v igranju na citre in je prejemnica dveh srebrnih in dveh zlatih plaket. Leta 2008 je sodelovala na mednarodnem tekmovanju v Münchnu, kjer je prejela posebno nagrado za muzikalnost, dve leti pozneje pa je v kategoriji mlajših citrarjev prejela naziv evropske prvakinje.

Ljudje so me takrat prepoznali na cesti, v trgovini …, me ogovorili. Spomnim se, da sem v garderobi trgovine pomerjala oblačila, ko sem prišla iz nje, pa so me čakale tri deklice, vsaka s svojim kosom papirja in kulijem, in me prosile za podpis. Vesela sem bila, da so me prepoznale, saj je to pomenilo, da so spremljale moj nastop. Ljudje so si me zapomnili in citre so postale moj prepoznavni znak. To, da me ljudje prepoznajo, mi je zagotovo v čast in veselje, saj je za glasbenika res posebno lepa pohvala, da je poslušalcem všeč, da uživajo ob naših nastopih, tako kot uživamo glasbeniki na odru.

Lani ste se odločili za samostojno glasbeno pot. Citre so postale vaš užitek, konjiček in hkrati poklic. Kako dragoceno je, ko se človek lahko preživlja od tega, kar ga neizmerno veseli?
Zase pravim, da sem po izobrazbi molekulska in funkcionalna biologinja, s srcem pa samostojna glasbenica, ki ji srce zaigra šele ob stiku s citrami. Dobro leto in pol sem bila zaposlena v medicinski mikrobiologiji, konec lanskega leta pa sem se odločila za samostojno pot. In tako je ljubezen na prvi zven postala moj užitek, konjiček in hkrati poklic. Do te velike prelomnice je bila glasba le poslastica za mojo dušo, priboljšek. Priznam, da je občutek na samostojni glasbeni poti negotov, a hkrati zasvojljivo odličen. Čutim adrenalin po žilah in priznam, paše mi. Upam, da bo moja pot ubirala same lepe vzpone, čeprav verjamem, da bodo kdaj pa kdaj prišli tudi zdrsi. Toda s trudom in željo se da tudi te premagati.

»Tako kot pravijo, da za vsako bolezen rožica raste, sama pravim, da je za vsako razpoloženje prava pesem … Citre so z mano, ko sem dobre ali slabe volje – z njimi se veselim ali pa one razveselijo mene.«

Fotografiji: osebni arhiv