Kot sem rekel, ne bom dolgovezil. Nedelja, na katero sem se kar nekaj časa pripravljal, je bila malo drugačna, kot sem predvideval. Ne hodim dosti okrog, sploh se z oddaljenimi sorodniki malo obiskujemo. Tako je pač; če ni nujno, po navadi le kakšna ohcet ali pogreb, živimo vsak zase. Tudi pišemo si ne, edino voščilo za veliko noč in božič in to ženske, ki imajo bolj mehko roko za pisanje. Meni to ne gre.

Že pred časom sem obljubil svoji teti, ki mi je bila tudi krstna botra, ter ostalim, da jih pridem obiskat. Živijo v drugi pokrajini in sem ta obisk kar odlagal. Sam nimam avta; dogovorila sva se z mlajšim bratom, ki ima katro, da si v nedeljo vzameva čas in greva skupaj. Vreme je bilo res prijetno, sedel sem poleg Justina in spotoma opazoval okolico. Veliko se je v teh letih spremenilo. Predvsem sem opazoval in se čudil, koliko ogromnih »fabrik« so medtem zgradili! In to kar sredi polja, sredi najboljše obdelovalne zemlje! Kakšni so ljudje, kakšni gospodarji, da to dovolijo!? Pri nas ni takega rodovitnega polja, so le zaplate ob potokih in vse skrbno obdelamo. Tam pa na polju same ogromne nizke stavbe! Da bi vsaj malo šli z gradnjo v višino in bi še vedno tudi zemlja ostala! Njive za žito in krompir. Tako mislim jaz, po kmečko, ker sem bil tako vzgojen. Pravzaprav sva se z Justinom odpravila k sorodnikom tudi zaradi krompirja! Kadar je pogovor nanesel nanj, nisem bil posebno glasen. Pri nas ni najboljša lega ali pa se je preveč izrodil, ne vem, ne morem se pohvaliti, in zadnja leta se z njim ni dalo nič kaj zaslužiti. Oni so se vedno hvalili, kako so dobre letine. Pomislil sem, da poznamo en pregovor – neumen kmet in debel krompir! Ampak še zdaleč niso neumni, zelo napredni in veliko bolj bogati so!

Od doma sva se odpravila precej zgodaj. Kakšni dobri dve uri vožnje je bilo; in ja, res je lepa pokrajina v tem času. Krompir lepo raste, na velikih poljih, da skoraj ne vidiš konca. Najprej sva obiskala teto. Ravno je prišla od jutranje maše. Precej se je medtem postarala in tudi naglušna je. Živi sama v ta stari hiši; sin, prevzemnik, si je zgradil blizu zelo veliko hišo, vilo. Bila je vesela, se je pa videlo, da naju ni pričakovala. Postregla nama je s piškoti in šilcem žganja ter pohitela v kuhinjo kuhat kavo. Ker sva imela namen obiskati vse tri njene otroke, najinega bratranca in sestrični, sva se kmalu poslovila z obljubo, da naslednjič pridemo vsi.

Z bratrancem, prevzemnikom posestva, smo se srečali v hlevu. Pa ni kidal gnoja! To delajo strojno drugi. Kakšnih štirideset govedi, je rekel, da imajo poleg polja, kjer pridelujejo krompir in zelenjavo. Vzel si je nekaj časa za naju, ker naju je res zanimalo, kako uspeva pri njih krompir. Z njegovim velikim džipom smo se odpeljali ven iz naselja. Moram priznati, da me je presenetilo, kako je vse obdelano, skoraj brez plevela in krompir je bil v tem času videti zdrav, razraščen. Pohvalila sva mu ga, česar ni preslišal. Imela sva občutek, da zelo dobro živijo in so precej ponosni na to, kar imajo. Ko smo se vrnili nazaj, je nekako nestrpno pogledoval na zapestno uro in nato obzirno povedal, da so že s prijatelji dogovorjeni za kosilo v lokalu in se jima z ženo kar malo mudi. Vseeno vaju povabim na aperitiv in kavo, če imata čas, je rekel. Malo sva se spogledala in se zahvalila, rekoč, da bova obiskala še obe njegovi sestri, ki z družinama živita v bližnjih vaseh. Je rekel, da se še enkrat opravičuje, pa drugič, kajne, ko bomo imeli vsi več časa.

Preden sva našla prvo sestrično, sva vmes malo zašla, nisva dobro poznala ceste in medtem se je na križiščih dosti spremenilo, tudi Justin ni vajen tod voziti. Sam mu nisem bil v kakšno pomoč, ker te kraje še manj poznam. Pa še okrog preveč gledam, ker je toliko zanimivega. Saj je pri nas lepo, vendar se koj vidi, da tu ljudje dobro živijo. Na dvoriščih avtomobili, pa asfalt, velike hiše, velika poslopja, sama ravnina. Pri nas je vse bolj preprosto in skromno. Ko sva se ustavila na tistem dvorišču in videla, da je hišna številka prava, sva pozvonila na vratih. Odprl je sestričin mož; videlo se je, da naju ni pričakoval. Močno je dišalo po praženem krompirju. Vsaj jaz sem imel tak občutek in tudi čas je bil takrat za kosilo, že po dvanajsti uri, razumljivo, da nisva prišla pravi čas na obisk. Poklical je ženo, najino sestričino, in vsa rožnata, v predpasnik si je brisala roke, je prišla iz kuhinje. Rekla je, da so naju zelo veseli, ker se tako poredko srečamo, da so sicer ravno pri kosilu. Obema je vljudno podala roko, česar pri nas nismo vajeni. Ampak nič zato, je rekla, samo pospravim in potem se usedemo na teraso in skupaj spijemo kavo. Če se strinjava!? Gospodinja se ni pustila zmesti, on pa je samo prikimal. Tudi midva sva se opravičila, da jih tak čas motiva in na hitro razložila, kje sva pred tem bila. Res nama je bilo precej nelagodno, morda še bolj zato, ker je tista čebula v praženem krompirju tako močno dišala. Sva se hotela kar posloviti, a on naju je kar potiskal tja čez hodnik na veliko teraso. Ona pa je spotoma postavila na mizo steklenico domačega jabolčnega soka. Je rekla, da se samo za trenutek opravičuje, da bo koj, samo kavo še skuha … Jabolčnik je bil dober, sladek, teknil nama je, ker sva bila precej žejna. No, tudi žejna …! Še bolj bi se bilo prilegalo pivo. Pri nas imamo navado, da sorodniku ali sosedu, vsi sosedje so pri nas precej oddaljeni, vedno ponudimo šilce žganja in pivo, ženske imajo raje kakšen liker. Potem jim ženska nareže domačo klobaso, salamo, ali vsaj špeh in zaseko, če ni drugače. Sestrična je skuhala kavo in tudi nekakšno jabolčno pito ali kaj je vsakemu ponudila na krožničku. Malo smo poklepetali, povprašali drug drugega po zdravju, sorodnikih. Sta rekla, da kar shajajo, ampak, da imajo pri sosedu večji traktor in boljši avto! Kmalu smo se poslovili. Mislim, da so potem še nadaljevali s kosilom … Povabila sva ju na obisk. Seveda bodo prišli, sta rekla, seveda, saj se tako poredko srečamo.

Potem je bil pred nama še samo četrti načrtovani obisk; še ene sestrične. Oni živijo v sosednji vasi, le nekaj kilometrov stran. Spet sem imel možnost občudovati rodovitna polja in mene to tako navdušuje. Ko sva se pripeljala do njih, ni bilo treba pozvoniti, saj so bili vsi na dvorišču. Koj sem ugotovil, da se nekam odpravljajo. Tudi oni so naju bili zelo veseli in rokovali smo se. Je sestrična takoj omenila, da se ravno odpravljajo k starejši hčerki, ki da nekaj praznuje. Ampak, je rekla, nič zato, bomo pa malo pozneje šli. Z njimi se vsak teden srečamo, s sorodniki iz našega konca pa tako poredko. Da imajo vsekakor toliko časa, da skupaj spijemo – kavo! Poleg kave nama je ponudila še slane palčke in se obenem opravičila, da tokrat izjemoma ni nič pekla, ker so bili dogovorjeni s hčerko. Potem sva tudi njej, kot vsem pred tem, dala liter cvička in škatlo piškotov in se poslovila.

Med potjo nazaj sem Justinu predlagal, da greva v eno gostilno nekaj pojest. Ob cesti sva videla tablo za gostišče, se ustavila, a je bila zaprta. Potem je Justin rekel: a veš kaj, kar domov pojdiva. Za danes imam že dovolj obiskov in tudi prepozno je za kosilo. Kakšnega postanega krompirja si pa ne želim. Sem rekel, da se strinjam in bova pri nas kaj pojedla. On je pokimal in se pošalil: ali pa en kofe spila, a ne?!

Moje ženske ni bilo doma, ko sva prišla. Najbrž je bila nekje na vasi na obisku. Sem rekel Justinu, ti se samo razkomoti, bom jaz postregel. Najprej sva en »šnopčk« izpila in dve pivi sem postavil na mizo. V kuhinji je bilo v pečici od kosila še pol pekača pečenke, ker nisem bil prej doma. Na pultu pa je bila skleda krompirjeve solate. Moja ženska zna gospodinjiti! Krompir, ki je ostal od kosila, je okisala, da ni postal postan. Pa svež domači kruh sem za zraven narezal. Doma je le doma!

Ko je Justin odhajal, sem mu nalašč skozi odprto šipo avta zaklical: ej, počakaj, da še kavo skuham! Kako sva se oba smejala! On je nato samo na gas pritisnil in odbrzel dol po makadamu, da se je kar pokadilo za njim!

Minka M. Likar