Z dvorišča kmetije se razprostira pogled vse tja do Kuma v zasavskem hribovju, a le na jasen dan. »Pri nas je pogosto megleno in piha,« nam ob stisku roke pove gospodar. Skupaj z njim se sprehodimo po posestvu in se najdlje zadržimo pri čredi kosmatega in rogatega škotskega višavskega goveda, ki je nadomestila krave molznice.

Drago nam pripoveduje o koreninah nekdaj mogočne koroške kmetije. »Kmetijo naj bi sredi 19. stoletja kupil moj pradedek Jakob, ki se je v Razbor preselil iz Ribnice na Pohorju. Takrat je bila to samostojna kmetija, podložna graščini Viderdris. V kosu je obsegala 140 hektarjev, ki pa jih je dedek leta 1950 razdelil med štiri otroke, mojega očeta in tri tete. Kmetije je bila namreč prevelika in bal se je, da bi mu jo država vzela zaradi zemljiškega maksimuma. Prav je storil,« pritrdi Drago.

V kosu je ostalo 64 hektarjev in z njimi gospodari Drago: »45 hektarjev imamo gozda, preostalo so travniki in pašniki.« Na kmetiji delata tudi Dragova sestra Katarina in njen partner Anton Stropnik, ki se posvečata predvsem turistični dejavnosti. »Še do letošnje pomladi je na kmetiji po svojih močeh pomagal tudi najin oče Jože, ki je spomladi v 94. letu za vedno zaspal,« pove Drago. Na kmetiji se ukvarjajo z živinorejo in gozdarstvom, Katarina pa je nosilka dopolnilne dejavnosti turizem na kmetiji, s katero je začela že njuna mama.

NEZAHTEVNI ZA REJO

Po domače se je kmetiji od nekdaj reklo Rdečnik. Čeprav Drago ne pozna izvora imena, se je to z menjavo rodov ohranilo. Zdaj se ime prav prikupno poda kmetiji, na kateri se pase 52 glav škotskega višavskega goveda – njihovi kosmati kožuhi so namreč rdečkasti.

Gospodar nam pove, da je dolgo razmišljal, kako bi popasli strmine okoli kmetije: »Sprva sem jih nameraval ograditi in kupiti ovce, pa mi niso najbolj všeč. Kaj naj z njimi, sem se spraševal. Ko sem to idejo opustil, sem razmišljal o obori in gojenju jelenjadi, pa mi tudi to ni bilo najljubše. Potem pa sem se vozil po Avstriji in uzrl te zanimive živali. Zapeljal sem na kmetijo, a se z gospodarjem tiste kmetije nisva sporazumela – on ni znal slovensko, jaz ne nemško, izmenjala pa sva si telefonski številki. Kmalu sem pri njem kupil prvi dve telici, čez pol leta pa še kravo in plemenskega bika. To je bilo leta 2003 in od takrat smo z lastnim prirastom čredo povečali na 52 glav. Sprva so bile živali le za popestritev na kmetiji, saj smo se že takrat ukvarjali s turistično dejavnostjo. Čreda pa se je počasi večala brez človekovega posega, samo z naravnim pripustom. Več je bilo na kmetiji škotskega goveda, manj je bilo krav molznic, pozneje dojilj; zadnja je hlev zapustila pred štirimi leti,« izvemo.

Drago Pajenk: »Ko smo oddajali mleko, smo imeli redni mesečni dohodek. Od tega pa je najmanj ostalo meni. Večina zasluženega se je razdelila med prevoz, hlajenje mleka, molžo, čistila in veterinarja, ki nas je obiskal vsak teden.«

O reji tega goveda, ki izhaja iz škotskega visokogorja, Drago ni vedel nič. Z opazovanjem, pridobljenimi izkušnjami ter udeležbo na seminarjih je dodobra spoznal te prikupne kosmate in rogate, a tudi plašne živali. »Ta pasma je nadvse primerna za rejo na hribovitih območjih s slabšimi pogoji za pridelavo kakovostne krme. Živali izgledajo čokate, a so v resnici precej drobne. Imajo namreč zelo debel kožuh, ki jih varuje pred ekstremnimi vremenskimi pogoji – mrazom, vetrom, vodo in vročino. Dlako sestavljata dva sloja, spodnji je kratek in puhast, zgornji pa dolg in masten. Ker je to govedo lažje od večine drugih pasem, je primerno tudi za pašo na strmini, saj ne uniči travne ruše,« nas poduči gospodar.

Dela z njimi ni veliko, živali se pasejo vse leto in so izjemno dolgožive. »Najstarejša krava je stara že 15 let, pa ima še vedno vsako leto tele,« se pohvali Drago. Toplejši del leta se živali selijo po pašnikih, pozimi pa se pasejo ob hlevu, da imajo ves čas na voljo vodo. »Na pašnikih ni potokov, voda pa zamrzne,« pojasni gospodar. Pri prehrani niso zahtevne živali, saj pojejo tudi tisto rastlinje, ki ga drugo govedo ne bi, rabijo pa več soli. »Sprva sem jim ponujal kameno sol, a so kamen lizale le večje živali, manjše niso prišle zraven. Zdaj pa približno 5 arov pašnika poškropim s 5 % solno raztopino v 10 litrih vode. Kristalčki se oprimejo trave in živali jih z njo vred pojedo,« izvemo.

Drago vsak dan pregleda čredo, poleti že zgodaj zjutraj okoli pol petih, ko še počivajo, dan jih lažje prešteje ter vidi, če je kakšen več. »Krave telijo vse leto,« pristavi. Pozimi jim nese tudi suh kruh in jih prikliče k sebi, sicer pa so to plašne živali in se pred tujci hitro umaknejo. Tudi krave svoja teleta skrijejo na varno.

V primerjavi z drugimi pasmami goveda je škotsko višavsko po višini nižje, po teži pa lažje. »Odrasli bik lahko doseže do 800 kg, krave pa do 500 kg, a ko jim odstraniš kožuh, ne ostane veliko mesa. Dvoletni bikec ima komaj 200 kg mesa. Njihovo meso je drugačnega okusa, a izjemno kakovostno in cenjeno. Kupci so zanj pripravljeni plačati nekoliko več, povprečna cena je 8 evrov za kilogram mešanega mesa. Mi živali ne vzrejamo za prodajo, večinoma njihovo meso ponudimo z najvišjo dodano vrednostjo gostom na krožniku. Naša reja ni intenzivna, ampak sonaravna, kar pomeni malo nižji prirast, a je zato meso toliko boljše. Ni vse v dobičku in denarju, pomembnejša nam je kakovost,« pristavi gospodar.

IZLETNIŠKI TURIZEM

Do Razborja se lahko pripeljemo s slovenjgraške ali velenjske smeri, mimo Pajenkovih pa vodi več pešpoti. »Ker smo tik ob glavni cesti, so se začeli izletniki ustavljati pri nas in nas spraševati, kaj jim lahko ponudimo. Tako smo se spontano že leta 1995 odločili za dopolnilno dejavnost in izletniški turizem. Goste sprejemajo v stari hiši, ki je ohranila le klet, preostalo pa smo že leta 1988 na novo zgradili. Sprva smo nameravali urediti tudi sobe za goste, a bi bila naložba za nas previsoka in smo idejo o nastanitvenem turizmu opustili. Prvim gostom je kuhala in pekla že mama, Katarina pa ji je od nekdaj rada pomagala v kuhinji in se od nje tudi veliko naučila. Uspešno je končala kmetijsko-gospodinjsko šolo v Šentjurju in v kuhinji nasledila mamo, pred dvema letoma pa prevzela tudi nosilstvo dopolnilne dejavnosti,« pove Drago.

Ker kulinaričnega znanja ni nikoli dovolj, se je Katarina izpopolnjevala tudi na številnih kulinaričnih tečajih, kakovost svojega znanja in dobrot pa preverjala na tekmovanjih po Sloveniji. Po stenah v glavni jedilnici so razobešena priznanja z Dobrot slovenskih kmetij na Ptuju za raznovrstne izdelke, najžlahtnejši je Znak kakovosti za mašinske kekse, pa številna priznanja s kulinaričnih tekmovanj in zlato priznanje s tekmovanja na Gostinsko-turističnem zboru, na katerem je Katarina zastopala Koroško, ter z ocenjevanja domačih sokov dveh koroških sadjarskih društev – iz Mislinjske doline in Mežiške. Tam so nagradili njihov mošt, jabolčni sok, žganje in zeliščni liker.

Na kmetiji sprejmejo najavljene skupine, ki jih Katja razvaja z domačimi dobrotami, partner Tone pa poskrbi za strežbo. »Trudimo se, da čim več ponujene hrane pridelamo sami, čeprav so naše obdelovalne površine na strmini. Veliko dela moramo opraviti ročno, a se trudimo, da pridelujemo naravi in ljudem prijazno, po ekoloških načelih. »Tudi v zahtevnejših pogojih zrastejo posebni primerki, s katerimi že več let sodelujemo na tekmovanju Pozdrav jeseni na kmetiji Foltan – jeseni 2017 nam je Turistično društvo Mislinja podelilo priznanje za naj korenje – rdeči je tehtal 850 gramov, rumeni pa 1400 gramov. Leta 2018 smo prejeli priznanje za naj paradižnik s 350 grami in naj čebulo s 1400 grami, letos pa za naj koruzo,« našteva Katarina.

»Samooskrbni smo približno 75 %, preostalo dokupimo. Imamo domače mesne in mlečne izdelke, kruh, jajca sokove, krompir, sadne in zelenjave shranke, naša posebnost pa so jedi iz mesa škotskega višavskega goveda. Jedi iz njihovega mesa so izvrstne, če so pravilno pripravljene – meso mora vsaj deset dni zoreti, nato pa ga najmanj en dan mariniram v olju z začimbami,« pojasnjuje Katarina. »Kuham po starem, kot me je naučila mama, v štedilniku in pečici na drva. Gostje pravijo, da je okus naših jedi prav zaradi tega poseben in se k nam radi vračajo. To je tudi za nas lepa pohvala in spodbuda,« skromno pove Katarina. Svojo ponudbo zadnji dve leti objavljajo na Facebook strani Turizem na kmetiji Rdečnik, a so priporočila njihovih gostov še vedno tista, ki k njim privabijo največ novih obrazov.

Drago je zadovoljen, da kljub pomanjkanju delovne sile vse postorijo sami. Stare fotografije domačije pričajo o tem, kako so gospodarji skladno urejali kmetijo in jo nenehno posodabljali. Z nakupom mehanizacije – gorskim traktorjem in priključki – pa so si tudi olajšali delo. »Čeprav je fizičnega dela manj, pa te tudi to utrudi. Včasih je bilo pri hiši več parov rok, imeli smo hlapce in pastirje, delalo se je počasi. Zdaj pa kljub mehanizaciji trije komaj postorimo vse, če želimo tudi nekaj zaslužiti in ne samo preživeti. Najtežja so dela v gozdu na strmini, ki so ga v zadnjih letih prizadeli žled, vetrolom in lubadar. Najhuje je bilo leta 2014, takrat smo posekali 1200 kubičnih metrov lesa zaradi žledu, 1000 pa jih je vzel lubadar. Cena je bila taka, kot je bila, prenizka,« iskreno pove Drago, ki si želi, da bi imela država več posluha zanje zaradi težkih pogojev dela na gorskih kmetijah. »Lepše bo naše podeželje in hribi, več turistov bo privabljalo, kar pa je dobro za nas kmete in državo,« naš pogovor konča sogovornik.