Mogočni stavbi Šolskega centra Šentjur, mimo katere se peljemo po regionalni cesti iz Celja proti Rogaški Slatini, bi težko pripisali več kot sto let. Pa vendar se v njej že več kot 115 let izobražujejo generacije, povezane z zemljo, živalmi in hrano. V letošnjem šolskem letu se na Srednji poklicni in strokovni šoli izobražuje 453 dijakov, med njimi kar 144 novincev. O vlogi sodobnega kmetijskega izobraževanja, zanimanju mladih, digitalizaciji podeželja in pomenu prehranske varnosti smo se pogovarjali z ravnateljico Moniko Očko.

Mladi morajo sprejeti odločitev o poklicu pri petnajstih letih. Je to prezgodaj? Ali je odločitev o izbiri poklica danes težja kot nekoč?
Da, vsekakor. Pri petnajstih letih se odločiti, kaj bi rad počel vse življenje, je zahtevno – še posebej za mlade, ki še nimajo jasnih ciljev in predstave o prihodnosti. Prav tako se mi zdi, da so/smo starši postali precej bolj pazljivi pri pomoči in usmerjanju otrok, da ne bi bilo videti, kot da jih silimo v nekaj, česar ne želijo. Vendar menim, da je prav, da mladim pomagamo pri tej zelo pomembni odločitvi – in zakaj ne v kmetijstvo, če jih to veseli. To je eden najlepših poklicev.

Kmetijstvo danes: poklic prihodnosti

Kako ocenjujete zanimanje mladih za izobraževanje na področju kmetijstva in živilstva? Katere programe izberejo najpogosteje?
V zadnjih petih letih opažamo stalno rast vpisa. Posebej priljubljeni so programi mehanik kmetijskih in delovnih strojev – pri katerem imamo v tem šolskem letu prvič v vseh treh letnikih po dve paralelki, raste zanimanje za program kmetijsko-podjetniški tehnik, zelo privlačen program je tudi veterinarski tehnik in pri živilstvu – slaščičar.

Monika Očko: »Število vpisanih dijakov v programe Srednje poklicne in strokovne šole Šolskega centra Šentjur že nekaj let raste, vsako leto za okoli 5 do 7%, na kar smo izredno ponosni in veseli, da smo jih uspeli prepričati in navdušiti prav za našo šolo.«

Kako na odločitev mladih o nadaljnjem izobraževanju vpliva splošno družbeno ozračje?
Menim, da je okolje spodbudno za kmetijske poklice, bi pa seveda lahko še kaj izboljšali, jim omogočili boljše začetne pogoje in s tem olajšali odločitev za ta poklic. Pomembno je tudi, da jim ta zagotavlja finančno varnost. Pozdravljam gesto ene od občin, ki je dijakom, ki se bodo izobraževali na področju kmetijstva, podelila štipendijo. Mislim, da je to zelo pomembna strateška poteza za lokalno kmetijstvo.

»Zanimanje za izobraževanje na področju kmetijstva se zboljšuje, saj se tudi položaj kmeta izboljšuje v primerjavi s časom, ko sem bila sama kmečki otrok. Naši dijaki vedno znova dokazujejo, da so ponosni na svoj bodoči poklic in da si to resnično želijo postati. Sodobni kmetje so podjetniki in temu primerno se morajo vesti in tudi se.«

Šola kot most med tradicijo in prihodnostjo

Kaj so glavni izzivi pri privabljanju mladih v te poklice?
Velik vpliv pri tem ima tudi kmetijska politika – brez podpore mladih kmetov bo težko zagotoviti prihodnost panoge. Upam, da bo spodbujala mlade kmete pri njihovih življenjskih odločitvah, da bodo lahko dostojno živeli od svojega poklica. Pomembno je tudi večje ozaveščanje o poklicih s področja kmetijstva, živilstva in veterine, to lahko bistveno pripomore k večjemu zanimanju mladih za omenjene poklice. Začeti bi morali že v vrtcu in osnovni šoli, da bi imeli otroci pravo predstavo o kmetu: kmet ni onesnaževalec, ampak pridelovalec hrane.

Kako pomembno je digitalno znanje za kmetijske strokovnjake prihodnosti?
Zelo pomembno. Tehnologija, kot so pametne kmetije, robotika, senzorski sistemi, postaja sestavni del sodobnega kmetovanja. Ne glede na to, ali to želimo ali ne, se trendi v kmetijstvu nagibajo v to smer. To postaja neločljivo povezano s sodobnim kmetovanjem. To se bo tudi v prihodnje nenehno posodabljalo – vsaki novi tehnologiji sledi nova, naprednejša. Temu žal ne moremo ubežati. Mislim pa, da bo vseeno zelo potrebno in pomembno v večjih kmetijskih sistemih.

Kako šola približuje mladim sodobne kmetijske poklice?
Trudimo se na različne načine in predvsem s številnimi dejavnostmi: naravoslovnimi dnevi, na katera povabimo različne strokovnjake, gostovanji uspešnih bivših dijakov, ki predstavijo svojo poslovno pot, s skrbno načrtovanimi strokovnimi ekskurzijami z ogledi dobrih praks doma in v tujini, delavnicami in demonstracijami, sodelovanji z lokalnim gospodarstvom. Trudimo se tudi z različnimi natečaji, kot sta za področje živilstva in slaščičarstva Naj sladica Atlantida in Naj sladica Krpan, pri katerem smo združili moči z lokalnim gospodarstvom. Posebno doživetje je tudi zdaj že tradicionalni prihod dijakov s svojimi traktorji na zadnji šolski dan.

»Teoretično znanje je enako pomembno kot praktično, saj brez enega ni drugega. To, kar dijaki najprej usvojijo teoretično, morajo preizkusiti tudi praktično in obratno: kar prepoznajo v praksi, morajo znati povezati s teoretičnim znanjem.«

Kako dragocene so izmenjave v okviru projektov Erasmus+ in ekskurzije za dijake?
Zelo. Dijaki spoznajo druge prakse, sisteme, kulturo, si utrdijo znanje tujega jezika, predvsem pa si razširijo obzorje. Mnogim je to prva izkušnja v tujini. Naši dijaki zelo cenijo to možnost in izkušnje, ki jih dobijo. Spoznajo tudi izobraževalni sistem države gostiteljice, njeno kulturo in znamenitosti. To je zanje neprecenljivo. Zagotovo se dijaki veselijo tudi ekskurzij in obiskov specializiranih sejmov predvsem v tujini. Prav je, da jim v določenem delu in po zmožnostih to tudi omogočimo.

»Zelo smo ponosni na naše nekdanje dijake in njihov uspeh. Nekatere povabimo, da predstavijo svojo pot našim dijakom. Že nekajkrat smo organizirali tudi srečanja jubilantov, torej tistih dijakov, ki v tistem letu praznujejo okroglo obletnico od konca šolanja pri nas. Vsi so zelo veseli povabila in radi pridejo na druženje in obujanje spominov na srednješolska leta.«

Vizija, trajnost in prehranska varnost

Kako pomembna so vprašanja trajnostnega razvoja in prehranske varnosti za mlade?
Izjemno pomembna. To so bodoči nosilci slovenskega kmetijstva – odločali bodo, kako bodo pridelovali hrano in kako ravnali z okoljem, naravo. Zato so trajnostne vsebine del učnega načrta, delavnic in projektov.

Kako vključujete teme, kot so podnebne spremembe, krožno gospodarstvo, samooskrba?
Te vsebine dijaki poglobijo v sklopu določenih strokovnih predmetov v izobraževalnih programih in tudi v okviru aktivnega državljanstva, kjer jim učitelji pripravijo različne tematske delavnice na omenjene teme.

Sodobni kmet je izobražen in napreden. Je zato tudi zahtevnejši?
Zagotovo so potrebe kmetov danes drugačne, kot so bile v preteklosti. Bolj izobraženi kmetje so seveda tudi naprednejši in ti so motor napredka. In to je pozitivno, saj prav takšni kmetje premikajo meje razvoja in prispevajo k večji konkurenčnosti slovenskega kmetijstva. Menim, da moramo šole to vzeti kot prednost in priložnost, da tudi same stremimo k spremembam in izboljšavam, da sledimo razvoju in napredku ter vzgajamo in izobražujemo odgovorne in samozavestne dijake. Ne smemo pozabiti na dejstvo, da so danes podatki neprestano na dosegu rok – na spletu. Podatkov in različnih informacij je ogromno, zato je zelo pomembno, da naučimo mlade ločiti pristne in prave podatke od lažnih in izkrivljenih. Mislim, da bomo prav temu delu morali v prihodnje nameniti več pozornosti in energije. Šole pa moramo temu slediti z infrastrukturo, sodobno opremo in vsebinami.

Ste tudi podpredsednica strokovnega odbora za šolstvo, raziskave in razvoj, socialno varnost in kmečko družino pri KGZS. Kakšna je vaša vizija za prihodnost srednjega kmetijskega izobraževanja?
Želim si, da bi srednje kmetijsko šolstvo postalo preplet tradicije in sodobnosti. Pomembno je namreč, da mladi poznajo tradicijo in kmetovanje na Slovenskem, kljub vsemu pa morajo slediti sodobnim trendom in tehnologijam. Zaželena bi bila še večja prožnost v samih programih, da bi se lahko hitreje odzivali na novosti v panogah, ter še bolj prilagodljivo povezovanje teorije in prakse. Verjamem, da mora biti kmetijsko izobraževanje tesno povezano z gospodarstvom, raziskovalnimi institucijami in lokalnim okoljem. Zato verjamem, da morajo kmetijske šole postati središča znanja in razvoja podeželja. To pa zahteva tudi ustrezno podporo – dobro infrastrukturno opremljenost, sodobno tehnologijo in mehanizacijo ter učno okolje, ki omogoča praktični pouk v realnih pogojih.

Vas skrbi opuščanje kmetij in slab odziv na razpise za prevzem kmetij?
Vsako leto je nepredvidljivo, a ostajam optimistična. Mlade lahko prepriča lepota tega poklica, povezanost z naravo in kakovost življenja, ki jo lahko kljub obilici dela nudi družini, predvsem otrokom, ki odraščajo na kmetiji. Toda brez sistemske podpore in finančne varnosti bo to težko.

Kako profesorica matematike konča na kmetijski šoli?
Uspela mi je pravzaprav dobitna kombinacija (smeh). Odraščala sem na kmetiji, zato mi je kmečko življenje že od nekdaj zelo pri srcu. Vedno rada povem, da je poklic kmet ali kmetica eden najlepših poklicev, ker sem ga tako dojemala že v otroštvu. Pri tem sta imela pomembno vlogo seveda starša. Že od malega pa imam zelo rada matematiko, zato o drugih smereh študija nisem razmišljala. Ko se je pokazala priložnost, da kot profesorica matematike poučujem na kmetijski šoli, sem vedela, da je ne smem izpustiti. In najbrž je bilo tako tudi prav.

Fotografija: osebni arhiv