Učenci, ki v letošnjem letu končujejo devetletko, se bodo morali v prihodnjih tednih odločiti o tem, kje želijo nadaljevati šolanje. O pomenu formalnega izobraževanja v kmetijstvu za razvoj slovenskih kmetij in podeželja je opozorila tudi Kmetijsko-gozdarska zbornica Slovenije (KGZS), ki je v sodelovanju s konzorcijem biotehniškim šol pripravila novinarsko konferenco.

Potreba po poklicni usposobljenosti na slovenskih kmetijah je zelo velika, opozarja KGZS. Strokovni odbor za šolstvo, ki deluje v okviru KGZS, vodi pa ga Peter Pribožič, izpostavlja tudi to, da je treba spremeniti način ugotavljanja deficitarnih poklicev in s tem povezanega štipendiranja. Poklica kmeta namreč ni na seznamu deficitarnih poklicev, zato dijaki teh programov nimajo možnosti prejemanja štipendije iz javnih sredstev.

Statistika kaže, da je izobrazba nosilcev kmetijskih gospodarstev še vedno prenizka, zato na KGZS poudarjajo pomen formalne izobrazbe v kmetijstvu. Tako meni tudi direktor KGZS Branko Ravnik: »Poklicem v kmetijstvu je treba nameniti večjo veljavo in promocijo, da bomo ohranjali obdelanost, na ta način skrbeli za razvoj slovenskega podeželja in spodbujali pridelavo slovenske hrane. KGZS predlaga, da bi lokalne skupnosti uvedle možnost štipendiranja dijakov, bodočih nosilcev kmetijske dejavnosti na podeželju.« Poudaril je še, da je pomembno, da se mladi, ki se odločajo za poklic kmeta, tudi izobražujejo in pridobivajo znanje s tega področja.

KMET, DEFICITARNI POKLIC

Na KGZS deluje Odbor za šolstvo, svetovanje, raziskave in razvoj, ki obravnava aktualne vsebine na tem področju. Kot je povedal predsednik odbora Peter Pribožič, ugotavljajo, da »pri popisu deficitarnih poklicev seznami ne kažejo realnih potreb v kmetijstvu. S sedanjo metodo ugotavljanja deficitarnih poklicev ne zaznajo potreb, ki nastajajo na kmetijah, zato poklica kmeta ni na seznamu. Na slovenskih kmetijah pa je potreba po poklicni usposobljenosti velika, posebno pri mladih prevzemnikih kmetij. Ker metodologija ne zaznava pomanjkanja na kmetijah, za ta namen ni mogoče pridobiti državne štipendije. Te pa so še kako potrebne, da bi se mladi lažje odločali za vpis v kmetijske izobraževalne programe.«

UČILNICA NA PROSTEM

Težave, ki so hkrati največji izziv za biotehniške oziroma kmetijske šole, so povezane s financiranjem, predstavila pa jih je ravnateljica Biotehniške šole Šolskega centra Nova Gorica Barbara Miklavčič Velikonja. Za razliko od mnogih drugih srednjih šol so biotehniške šole posebne, saj imajo posestvo, ki ga morajo vzdrževati. »Kmetijske šole imamo stroške, ki jih druge šole nimajo, saj praktični pouk dijaki opravljajo na posestvih. Na njih poleg delovne sile rabimo primerne stroje in opremo, da lahko dijaki pridobivajo praktično znanje za svoj poklic. Nekateri programi na kmetijskih šolah v Sloveniji ne dosegajo zadostnega števila vpisanih dijakov (meja je 26 dijakov), zaradi česar imamo težave pri izvajanju programa in opremljanju šolskih posestev ter učnih delavnic. Financiranje kmetijskega šolstva je razdeljeno med dve ministrstvi – šolsko in kmetijsko. Osnova financiranja je glavarina po učencu, ki pa ne zadošča za uspešno izvedbo učnih programov in sodobno strojno opremljenost posestev. Za kmetijske programe bi bilo nujno spremeniti način financiranja, da bi omogočil tudi ob manjšem številu vpisanih dijakov kakovostno izvedbo programov,« je povedala Miklavčičeva.

Jure Žibert, dijak triletnega programa na Srednji gozdarski in lesarski šoli Postojna, ocenjuje, da je bila odločitev za šolanje v Postojni prava: »Dobil sem veliko praktičnega znanja, ki mi koristi pri gospodarjenju v domačem 20-hektarjev velikem gozdu. Ker pa na kmetiji pitamo bike, sem se odločil nadaljevati izobraževanje še za dve leti na Biotehniškem centru Naklo. Verjamem, da si bom s pridobljenim znanjem ustvaril delovno mesto na kmetiji, da bom uspešno kmetoval in bo kmetija napredovala. Verjamem, da bom s svojim delom lahko preživljal družino in pozneje tudi svoje otroke navdušil za to, da bodo nadaljevali razvojem kmetije,« je z optimizmom in samozavestjo končal Jure.