Ker pouk ni okrnjen, temveč otroci sledijo učnemu programu, jim nepričakovane obveznosti vsak dan vzamejo več ur, zaradi česar je zanje dan postal prekratek za vsa opravila, ki jih čakajo v gospodinjstvu in na kmetiji. Zato je dobro načrtovanje delavnika zanje postal pravi izziv. Marsikatero mamo je strah, da ne bo kos novi nalogi, saj se s tako obliko šolanja srečujemo prvič, zato smo za nekaj uporabnih napotkov prosili Matejo de Laat, ki svoje otroke izobražuje doma.

Kot je prejšnji teden javno povedala šolska ministrica Simona Kustec, lahko pričakujemo enega od treh scenarijev: po prvem, najboljšem, bi se otroci v šolske klopi vrnili po prvomajskih počitnicah, po drugem prvega junija, ostaja pa tudi verjetnost, da se do konca tega šolskega leta v svoje razrede ne vrnejo več.

Glede na trenutne razmere pandemije bo pouk od doma potekal veliko dlje, kot smo pričakovali. Katere so prednosti šolanja otrok na domu, ki jih morda starši ne prepoznajo, saj se s takim načinom srečujejo prvič?
Njegove prednosti so številne. Po mojem mnenju je najpomembnejša naslednja: individualni pristop k poučevanju in učenju, ki omogoča, da je usvojeno znanje trajno. Šolanje na domu ugodno vpliva tudi na odnos med starši in otroki, saj staršem omogoča, da dodobra spoznajo svojega otroka, torej, kaj občuti, kako razmišlja, kaj ga »žuli«, kaj veseli, kakšni so njegovi upi in vizije. Ker otroka spremljamo v njegovem učnem procesu, kar pravzaprav pomeni, da podrobno spremljamo njegov splošen razvoj, lahko vse težave in tegobe »predelujemo« in razrešujemo sproti, za to se negativni čustveni vtisi ne nalagajo v podzavest. Če poznamo otrokov notranji svet, mu lažje nudimo ustrezno vodstvo in spremljavo. Na tem mestu naletimo na socializacijo, saj otrok ne more razviti socialnih veščin brez ustrezne pomoči odraslih.

Mateja de Laat

Kako razbliniti strah staršev, da morda tej nalogi ne bodo kos – predvsem pri otrocih v prvi, drugi triadi, ko še niso dovolj samostojni in potrebujejo pomoč pri učenju in nalogah?
Za večino staršev snov v prvi triadi ne bi smela biti prezahtevna, tudi snov v drugi triadi ne bi smela delati prevelikih preglavic. To je pomirjujoča misel. Največ strahu je verjetno vezano na vprašanje, kako izpeljati poučevanje. Enostavno je potrebno učbenik ali delovni zvezek vzeti v roke in se začeti učiti skupaj z otrokom. Podobno, kot pri domačih nalogah. Potrebno je enostavno začeti in če smo sproščeni, se stvari počasi začnejo premikati. Vem, da se za mnoge starše to sliši zelo težko, še posebej, če morajo hkrati delati in za poučevanje nimajo dovolj časa in energije. A v situaciji, kakršna je sedaj, jim verjetno ne preostane drugega, kot pa »stisniti zobe«. Če se počutijo negotove in jih je strah, je potrebno dvome enostavno preslišati (to je tisti notranji glas, ki ti govori, da ne zmoreš) in se potruditi. Če pa zares ne gre, naj staršem pomagajo učitelji. Seveda je zelo dobrodošlo, če imajo starši v bližini koga, ki jim je pripravljen priskočiti na pomoč, recimo stare starše ali tete in strice. Mlajši otroci seveda potrebujejo pomoč pri učenju, temu se pač ne da izogniti. Vsekakor so v težki situaciji, za katero upam, da se bo kmalu končala.

Kako naj otroci oziroma starši načrtujejo učni dan doma? Kako naj učinkovito razporedijo čas za učenje, igro …
Grobo rečeno imajo starši dve možnosti. Lahko si naredijo urnik, ki se ga potem vestno držijo. Dan si razdelijo na čas, ko se bodo učili, in čas, ko bodo prosti. Pri tem se za pomoč lahko seveda obrnejo na učitelje. Tisti, ki pa si želijo in imajo za to dovolj časa in energije, pa lahko učni proces svojega otroka izpeljejo malce drugače, tako, da bo otrokom bolj prijazen. Pri načrtovanju urnika lahko upoštevajo otrokov bioritem. Kakšen dan, ko je otrok zelo učinkovit pri učenju, naj predelajo veliko snovi, ko pa pride dan, ko otrok ni učinkovit, naj predelujejo lažjo snov. Upoštevajo lahko otrokovo potrebo po gibanju. Dovolijo mu, da se med učenjem giba, skače, vrti, pleše. Otroci, ki so bolj gibalni tipi in imajo veliko energije, tudi otroci, ki imajo ADHD motnjo, jim bodo za to zelo hvaležni. Lahko pa se učijo tudi kje drugje, ne nujno za mizo, na primer na tleh. Nekateri otroci se lažje učijo med poslušanjem glasbe, nekateri potrebujejo popolno tišino brez motilcev. Uporabijo lahko tudi splet. Na njem je moč najti mnogo učnih pripomočkov, od video posnetkov z razlagami do dokumentarcev, pa seveda tudi interaktivne naloge (te so še najbolj podobne klasičnim iz delovnih zvezkov). Pri nas doma, po tem, ko vstanemo, najprej pozajtrkujemo, nato se mlajša dva približno dve uri igrata in šele nato se začnemo učiti. Učenje traja kakšno uro ali uro in pol. Pri tem moram napisati, da je naša situacija drugačna, saj jaz svoja otroka šolam na do mu že od vsega začetka in ves čas hodimo skupaj po tej učni poti, medtem ko morajo starši, ki so v to situacijo stopili po sili razmer, dokončati učni proces, ki so ga otroci začeli v šoli.

Kako lahko poskrbimo za to, da je to pozitivna izkušnja za otroke in starše?
To je zelo odvisno od posameznih staršev. Zato vam lahko dam samo zelo splošen odgovor. Otroci praviloma zelo radi vidijo, da jim starši posvečajo pozornost, da se z njimi ukvarjajo, učijo, spoznavajo nove stvari. Da se jim zares posvetijo, iskreno, z zanimanjem. Če otroci začutijo, da starši resnično želimo vedeti, kako se počutijo, kako razmišljajo, kaj jih zanima, kakšni so njihovi upi, nam bodo zaupali. In ko nam bodo zaupali, se bodo na naše spodbude k učenju odzvali pozitivno in ne z odporom. Ko starš začuti, kako veliko otroku pomeni njegova pozornost, mu ne bo odveč vložiti čas in trud v pomoč pri učenju, pa če tudi je morda utrujen.

Je to primeren čas, da se otroci naučijo samostojnosti?
Samostojnost je predvsem vprašanje psihološke zrelosti. Od mlajših otrok tudi v tej situaciji ne moremo zahtevati samostojnosti pri učenju, ker za to enostavno še niso psihološko zreli. Majhni otroci se najlažje in najbolj učinkovito učijo znotraj odnosa z odraslim, ki ga poučuje. Potrebujejo vodstvo in spremljavo. In sedaj imajo starši in otroci lepo priložnost, da to izkusijo. Starejši otroci, v tretji triadi, pa bi pri učenju že morali biti samostojni, pa četudi do trenutne situacije sploh ne bi prišlo. Naj poudarim, da je to splošen odgovor. Razvoj samostojnosti je kompleksna zadeva in odvisnaod mnogih dejavnikov.

Mnogi starši svojih otrok – kar se učenja tiče – niti ne poznajo. Posebno tistih, ki so pri učenju samostojni. Kako naj se ti vključijo v njihov učni proces?
Ja, res je. Če je otrok samostojen pri učenju, verjetno ni niti neke velike potrebe, da bi se starši v učenje kaj bolj vključevali, kot so se doslej. Pri ostalih starših je pa situacija bolj zapletena in odgovor na to vprašanje je posplošen. Starši morajo z opazovanjem otroka, z vzajemnim odnosom spoznati, na kakšen način se otrok uči, na kakšen način spoznava svet, kaj ga zanima. Kako se najlažje uči? Preko konkretne izkušnje? Preko zgodb in pripovedovanja? S pomočjo gibanja? Na podlagi tega vpogleda se vključijo v učenje. Vendar je to dolg proces, ki ga bodo lahko v tem kratkem času šolanja na daljavo uspeli izpeljati le redki.

Zakaj ste se sami odločili za šolanje otrok doma?
Glavni razlog je individualna spremljava otroka. Šolanje na domu omogoča, da se otrok uči na način, ki mu najbolj ustreza, pri čemer upoštevam tudi otrokova zanimanja in razvojno pripravljenost za razvoj določene sposobnosti in usvajanje določene snovi. Otrokom želim tudi omogočiti, da so kar se da aktivni v svojem učnem procesu, torej, da oni dajo pobudo za učenje snovi. Tako se ohranja oziroma razvija samoiniciativnost in samostojnost v učnem procesu, ki pa sta nujni za optimalen razvoj otrokovih kognitivnih sposobnosti.