Zakonodaja na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja je izjemno obsežna in zapletena, zato mnoge kmetice ne vedo, katere pravice lahko uveljavljajo in katerih ne. Pri tem je seveda pomemben tudi obseg njihovega zavarovanja, zato pogosto šele v primeru trajne poškodbe, bolezni, ob izgubi moža ali upokojitvi izvedo, kaj jim pripada in kaj ne. Pandorino skrinjico so odprle in s konkretnimi težavami soočile javnost pobudnice in prirediteljice odmevnega omizja v Žalcu, na katerem so stiskam kmetic in njihovim težavam prisluhnili tudi predstavnici ZPIZ OE Celje in poslanca državnega zbora.

Čeprav je to občutljiva tema, je o njej treba javno spregovoriti, opozoriti na krivice in se zavzemati za boljši položaj kmetice in s tem njene finančne varnosti v zrelih letih, ob izgubi moža ter v primeru bolezni in trajnih telesnih okvar, so menile v Društvu podeželskih žena Občine Žalec. Njihovo pobudo sta podprla tudi Medobčinsko društvo invalidov Žalec in Medobčinsko društvo delovnih invalidov Celje.

Izhodišče razprave je bila osebna izkušnja predsednice žalskega društva podeželskih žena Marte Rojnik, ki je na lastni koži spoznala, kako zapleten je pokojninsko-invalidski sistem, pot do uveljavljanja pravic pa dolga in negotova. Povedala je še, da veliko kmetic nima nikakršne socialne varnosti, saj jim v preteklosti zakonodaja na tem področju tega ni omogočala ali pa preprosto prihodki kmetije niso dovolj visoki, da bi bile vključene v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. O možnostih prostovoljne vključitve v ta sistem pa da mnoge kmetice niso seznanjene.

Stiske, v katerih se znajdejo kmetice, ki niso bile kmečko zavarovane, pa so jih doletele bolezen, poškodbe ali so ovdovele, je opisala tudi Jožica Jeromel, predsednica Društva kmetic Mislinjske doline, in končala z vprašanjem, ali je delo kmetic res tako malo vredno v naši družbi. Jeromlova meni, da bi morala država prepoznati širšo vlogo kmetice v naši družbi in odpraviti anomalije v trenutni zakonodaji.

»Morda se komu 200 evrov res ne zdi dosti, toda za kmetico je to pravo malo bogastvo,« je dejala Karolina Črešnar, kmetica leta 2017 in podpredsednica DK Zarja Slovenske Konjice – Zreče, ki se zavzema za kmetice, ki so v starosti ostale brez kakršnekoli finančne varnosti. »Boleč je podatek, da je na kmetiji denar za traktor, za zavarovanje kmetice pa ga dostikrat ni,« je bila iskrena Črešnarjeva. Ker je podlaga za obvezno vključitev v sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja katastrski dohodek, mnoge kmetije pa ne dosegajo dovolj visokega, da bi bila obvezno kmečko zavarovana gospodar kmetije in njegova žena, meni, da bi morale ženske na enem mestu dobiti prave informacije za sprejetje odločitve o tem, kako želijo poskrbeti za svojo socialno varnost. »Mnoge ženske ne vedo, da se lahko vključijo prostovoljno v sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja.« Odločevalce pa je pozvala, naj poskrbijo za tiste ženske, ki zares nimajo ničesar: »Res je, da nič niso dale v ‘malho’, a ne pozabimo, da so vzgajale otroke, da so imele ostarele starše doma, kjer je bilo zanje najbolje poskrbljeno.«

Da je pri delu na kmetiji večje tveganje za poškodbe in bolezni, ki lahko vodijo v trajne okvare, te pa kmeticam ne prinesejo dodatka, je opozorila Dragica Mirnik, predsednica Medobčinskega društva delovnih invalidov Celja, in pristojne pozvala, naj storijo vse, da se položaj kmetice izboljša.

V nadaljevanju razprave sta Sara Čuš Kolar in Vanja Iršič iz ZPIZ OE Celje odgovarjali na konkretna vprašanja in primere, zbranim pa strnjeno pojasnili, kako deluje sistem ZPIZ, katere pravice lahko uveljavlja zavarovanec glede na obseg – ožji ali širši – zavarovanja ter v katerih primerih je možno uveljavljanje vdovske pokojnine.

Od besed k dejanjem

Da bosta s svojim glasom poskušala vplivati na odločevalce, pa sta zbranim obljubila poslanca v Državnem zboru Aleksander Reberšek in Anže Logar. Reberšek je s konkretnimi številkami orisal težavo starajoče populacije pri nas in dejstvo, da bo Slovenija »prej kot v 30 letih peta najstarejša država na svetu, zato se bo pritisk na pokojninsko in zdravstveno blagajno še bolj povečal.« O resnosti oz. nevzdržnosti trenutnega sistema pa je dejal, da bi morali »ukrepati že včeraj.« Povedal je, da se denar za pokojnine porablja sproti: »Ljudem je treba pošteno povedati, da se njihovi prispevki nikjer ne nalagajo, temveč se ves čas porabljajo sproti za sedanje upokojence.« Zato je za vzdržnost tega sistema pomembno razmerje med upokojenci in delavci: »Če je bilo razmerje pred 30 leti 3 : 1 – na 3 zaposlene 1 upokojenec –, je danes razmerje že 1,5 zaposlenega na 1 upokojenca. Po podatkih ZPIZ, s katerimi razpolagamo, je bilo leta 2022 za pokojnine namenjenih 6,7 milijard evrov. Zaposleni smo prispevali samo 5,3 milijarde, kar pomeni, da je zmanjkala debela milijarda, razlika pa se izplača iz državnega proračuna.« Zavzel se je za potrebne spremembe in ponudil tri scenarije reševanja: »Najlažja in najbolj preprosta rešitev je več zaposlenih, ki bodo več prispevali v blagajno. Druga možnost je podaljšanje delovne dobe, kar je zelo nepriljubljen ukrep, tretja možnost pa bi bil pokojninski sklad oz. tretji steber vplačevanja prispevkov.« Povedal je še, da je potreben razmislek o pokojninski reformi in da ta nikoli ni pravična za vse.

Aktualni pobudi z omizja, ki so ju prirediteljice predale poslancema Državnega zbora Anžetu Logarju in Aleksandru Reberšku: 1. Pregled obstoječe pravne podlage za zavarovanje kmetic in predlogi za ureditev pokojninskega in invalidskega zavarovanja kmetic, ki bodo vzpostavili enakopravno razmerje pri uveljavljanju pravic kmetic iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja. 2. Pobuda za določitev obveznega zavarovanja kmetice. Aleksander Reberšek je pobude z omizja v Žalcu že prenesel v Državni zbor RS in pristojnemu ministru Luki Mescu.

Razpravi je sledil tudi Anže Logar, ki je menil, da opisani primeri kmetic »najedajo solidarnost naše družbe. Ta problem najeda zaupanje posameznika v to družbo.« Povedal je, da zakonodaja ne sme biti izgovor za »nečloveške krivice, ki se pojavljajo pri delu družbe, ki nima močnega zvočnika. Za tisti, ki imajo zvočnik, zelo hitro najdejo rešitve v zakonodaji. Tisti, ki zvočnika nimajo, pa dolga leta trpijo. To je popolnoma v nasprotju z družbo, ki jo predstavljamo.« Povedal je, da je potreben razmislek o pokojninski reformi, da pa je pot do sprememb dolgotrajna, zato krivice in problemi niso hitro rešljivi. Zagotovil je, da bosta s kolegom Reberškom pobude za spremembe neurejenih zadev na zakonodajnem področju prenesla v Državni zbor RS in aktivno sodelovala pri urejanju tovrstne politike. Prirediteljicam je namignil, naj glas o tej temi razširijo po Sloveniji: »Apeliram na vas, da ste glasne in da ne odnehate.

Okrogla miza je šele začetek, pot ne bo najlažja in ne najkrajša, a je smer prava.« Ob močni podpori vseh gostov so prirediteljice že napovedale naslednji dogodek, ki bo jeseni na Koroškem.