Predstavljamo vam zgodbo iz plemena Masai v Keniji – iz vasi, kjer moški zakuri ogenj, ženska pa ga varuje.

»Koliko goveda imate v svoji vasi?« vprašam sina vaškega poglavarja plemena Masai. On pa mi odgovori: »Ne vem.« Ne odneham zlahka, delam namreč v kmetijski medijski hiši, in ko smo se s terencem pripeljali do njih, smo ob cesti videli veliko krav. »Kako to, da ne veš, jih ne šteješ?« ga znova vprašam. »Ne štejemo jih, nima smisla. Tudi če jih preštejem zdaj, jih jutri ne bo več toliko,« odgovori 26-letni Ken, ki nas je pričakal pri vhodu v vas.

Brez žigov in ovratnic

Lokalni način življenja je oblikoval poseben odnos do narave. Živijo v vsakodnevnem stiku s plenilci – levi, gepardi, leopardi, hijenami –, ki vplivajo na številčnost črede, pa tudi na njih same. Način življenja prebivalcev v tem delu Kenije je nam povsem nerazumljiv. Tu govedo nima ušesnih številk niti ovratnic.

Čreda prečka cesto v iskanju paše.

Masaji živijo sredi narodnega parka, kjer sobivajo z na tisoče bivoli, zeber, antilop, impal in drugih živali. Ken pravi, da ne lovijo in ne jedo divjadi – živijo od krav, ovac in koz. Meso jedo enkrat na teden, vsak dan pa pijejo mleko in kri. V vasi vidimo tudi nekaj perutnine. Zelenjave ne pridelujejo – kupujejo jo z denarjem, ki ga zaslužijo s prodajo goveda ali spominkov.

En list blitve = 1 šiling (okoli 150 listov za evro).

Živijo tradicionalno, polnomadsko, a vse bolj jih dosega vpliv turizma. Vstop v vas je plačljiv, v ceno vstopnine pa je všteta tudi kratka predstavitev njihove kulture – spontano izvedeno za vsako skupino obiskovalcev, a z veliko energije in sodelovanja vseh. Za goste pripravijo ples v tradicionalnih oblačilih in z nakitom, z značilnimi moškimi skoki v višino in pesmijo. Turisti se z veseljem preizkusijo v tradicionalnem prižiganju ognja, nato pa si ogledajo vas in domove domačinov.

Prvo ženo izberejo starši, naslednje si izbereš sam

Na koncu obiščemo še masajsko tržnico, kjer pod jasnim nebom vsako gospodinjstvo ponuja različne in številne pisane ročne izdelke.

Pozdravili so nas s plesom.

Masaji hodijo peš – javnega prevoza ne uporabljajo. V vasi ni televizije, Ken pa razkrije, da je edini s pametnim telefonom. »Moška naloga je zakuriti ogenj, ženska pa, da ga vzdržuje,« pove, medtem ko opazujemo mladeniče, ki s trenjem dveh kosov lesa skušajo zanetiti iskro – en les je trd, drugi mehak.

Masaji so poligamni – moški imajo lahko več žena. »Prvo ženo ti izberejo starši, pozneje pa si ženo izbereš sam,« v dobri angleščini pojasni Ken, sin vaškega poglavarja. Doda še, da se moški poročijo okoli 25. leta, ženske pa nekoliko prej, okoli 18.

Ken in jaz = Kenija 😉 (ken i ja, op. pr.)

Mati in žena zgradita hišo, v kateri bo živela nova družina. Ker so delno nomadski, hiše po navadi zdrži manj kot deset let – toliko, kolikor ostanejo na enem kraju, preden se odpravijo v iskanju boljših razmer za svojo čredo.
Hiše so zgrajene iz vrbovega protja, blata, živalskih iztrebkov in trave. Visoke so manj kot dva metra in redko večje od trideset kvadratnih metrov. V domu našega gostitelja so tri majhne sobe: ena za otroke, ena za starše in ena za teličke, da so tudi oni ponoči na toplem in varnem. Osrednji večnamenski prostor služi kot kuhinja s kaminom, hodnik in sprejemnica. Oken ni, le majhna odprtina za dim.
Bivalni prostor se zdi drugotnega pomena, saj Masaji večino časa preživijo na prostem, v svojih domovih le prespijo.

» Rekel si, da nameravaš imeti tri žene. Ali med njimi obstaja ljubosumje? Kako se s tem spopadate v svojem plemenu? Kako se odločiš, pri kateri boš spal?« vprašam Kena, ko sediva ob kaminu v precej temni sobi.

Značilna masajska hiša

»Preprosto grem do hiše ženske, pri kateri bom prenočil – ni težav,« zagotavlja mladi sin vaškega poglavarja in doda, da vsaka Masajka zgradi hišo za svojo družino. Če ima moški tri žene, vsaka živi s svojimi otroki v svoji hiši.

In kje sploh najde ljubezen? »Ne more biti iz naše vasi, ker smo vsi v krvnem sorodstvu,« pojasnjuje Ken. »Sorodno dušo iščem v drugih naseljih.«

Delitev dela

»Jaz bi se poročil tudi s tvojo sestro,« doda v šali in pomežikne ter s tem nakažen, da ni treba, da ja nevesta nujno Masajka.

Vloga moških in žensk ter njihova dela so tu jasno razdeljena. Moški skrbijo za čredo, varnost, gradnjo ograd okoli vasi, trgovanje, skupnost in ohranjanje tradicije. Ženske gradijo hiše, pripravljajo hrano, skrbijo za otroke, nabirajo vodo in drva ter izdelujejo ročna dela.

Masajska tržnica, kjer prodajajo svoje izdelke.

Medtem ko si ogledujemo bogato ponudbo njihove prodajne razstave, me vodnik in gostitelj Ken vpraša: »Imate tudi vi kakšne spominke iz svoje države?« Vprašanje me preseneti. Nimam jih – a se spomnim, da imam okoli vratu rutico našega podjetja. In tako je rutica Agrokluba ostala pri Kenu – sredi narodnega parka Masai.

Avtor: Vedran Stapić, Agroklub

Prevod: Barbara Remec