»Na tej kmetiji se je preživljalo veliko družin, saj so naši predniki postavili njene temelje že okoli leta 1500. Bili so napredni in umni gospodarji, ki so znali izkoristiti naravne vire, vsak naslednji rod pa je ohranjal kmetijo v kosu, niso je delili med otroke. Koliko rodov je tu živelo, niti ne vemo. Iz roda v rod se je stoletja prenašal priimek Petač, ta se je spremenil šele s prihodom mojega pradedka Jakoba Bizanta, nečaka Petačevih. V Žlebe pri Medvodah se je priselil iz Preske in prevzel vodenje kmetije, ki ni imela svojega naslednika. Z njim je prišel k hiši priimek Bizant,« o svojih prednikih ponosno pripoveduje Mirko, ki skupaj z ženo Andrejo na kmetiji z domačim imenom Malenšek gospodari od leta 1989.

Mirko in Andreja sta že zelo mlada stopila na skupno življenjsko pot. Oba sta bila zaposlena in razmišljala sta o gradnji svoje hiše in o družini. Sprva nista vedela, da bosta prevzela kmetijo, za to je bil namreč predviden Mirkov starejši brat. Vmes je posegla usoda in mladi par je pogumno sprejel nov izziv. Mirko je kmalu pustil službo, Andreja pa je še nekaj let hodila v službo v Ljubljano in po rojstvu tretjega otroka ostala doma. Čeprav je rada opravljala svoje delo, se je želela pridružiti možu na kmetiji, zato sta razmišljala, kako majhno kmetijo s sedmimi hektarji obdelovalne zemlje in 12 hektarji gozda povečati in na njej ustvariti še eno delovno mesto. Priložnost se jima je ponudila kmalu, ko je kmetija v sosednji vasi ostala brez naslednika in jima je gospodar ponudil v najem svojo zemljo. Z dodatnimi površinami sta dobila priložnost, da povečata čredo govedi.

»Začela sva z gradnjo novega hleva na prosto rejo in leta 1991 vanj vselila živino. Ob prevzemu kmetije sva imela šest krav molznic in štiri bike, čredo sva postopoma večala. Trenutno imamo 25 molznic in prav toliko telic, obdelujemo pa 24 hektarjev, od tega je 18 hektarjev travnikov. Imamo le eno večjo njivo v Vižmarjah, na kateri kolobarimo travno mešanico, pšenico ali lucerno in koruzo za zrnje,« pripoveduje Mirko.

Na kmetiji Malenšek imajo krave molznice črno-bele in rjave pasme. Pred leti sta se Bizantova navdušila za pasmo jersey, saj je mleko te pasme krav najboljše po vsebnosti maščob (od šest do sedem odstotkov) in beljakovin (štiri odstotke). Pasma je priljubljena po vsem svetu med rejci, ki mleko predelujejo v sire. Pasmo odlikujejo številne dobre lastnosti, kot so lahke telitve in dober izkoristek krme, hkrati pa so teleta izjemno občutljiva za bolezni dihal prve dni po porodu, pri kravah pa so po telitvi pogoste težave z mastitisom. Hkrati so živali med najmanjšimi in so precej lažje od krav drugih pasem, zato so pri skupni reji na dnu hierarhije med kravami. To je bil razlog, da sta Bizantova z rejo te pasme prenehala.

PIONIRKA MED KMEČKIMI SIRARJI

Pri Malenškovih je bila živinoreja vedno paradna panoga, poudarek pa je bil na prireji kakovostnega mleka, ki so ga oddajali v mlekarno. Vzporedno sta se Bizantova lotila še zelenjadarstva – sadila in prodajala sta endivijo in solato kristalko ter pridelovala jagode. Ker imajo le manjšo njivo s primerno zemljo za dobro rast, večinoma je ta težka in ilovnata, v tem nista videla prihodnosti. Odločila sta se, da se povsem posvetita prireji mleka in ga poskušata kar najbolje oplemenititi.

»Leta 1993 sem šla na izobraževanje za sirarje na Nizozemsko in od takrat izdelujemo sire. Temu smo prilagodili prehrano naših živali. Opustili smo silažo, živali krmimo le s senom in vitaminsko-mineralnimi dodatki, poleti pa se krave pasejo. Uredili smo sirarno in v delu starega hleva zorilnico sirov,« našteva Andreja.

Andreja Bizant na festivalu sirov

Andreja je bila med pionirji slovenskega sirarstva, ki so si močno prizadevali, da se ohrani raznovrstnost kmečkih sirov, izdelanih iz surovega mleka. K temu so se zavezali z ustanovitvijo Združenja kmečkih sirarjev Slovenije pred 22 leti, ki povezuje najboljše slovenske sirarje.

Andrejo je svet sirarstva povsem prevzel, saj se že skoraj tri desetletja posveča temu delu. »Začela sem s predelavo mleka v stolitrskem kotlu. Kmalu je bil ta premajhen, da bi lahko zadostili povpraševanju po naših sirih med kupci. Prvi kotel je še vedno v uporabi in bo kot spominek na moj začetek pri hiši ostal tudi, ko bo odslužil. Ob njem pa stoji še 550-litrski kotel, ki je v uporabi vsak dan,« ponosno pove sirarka. Večjega kotla ne bodo imeli, pravi Andreja, saj si z možem želita ohraniti družinsko vzdušje na kmetiji. »Naloživa si toliko dela, kolikor ga zmoreva postoriti. Najinih otrok v delo na kmetiji nikoli nisva vpela toliko, da bi zaradi tega morali ostajati doma. Nikoli nisva niti razmišljala, da bi zaposlila druge. To je prevelika odgovornost,« iskreno pove sogovornica.

»Mož skrbi za kakovostno mleko, jaz pa za kakovostno predelavo. Seveda pa drug drugemu pomagava. Sirarstvo je namreč za žensko zelo naporno in čeprav v družini ne ločujemo opravil na ženska in moška, pa fizično zahtevnejša dela pri hiši vseeno prepustim moškim. Mož mi pomaga pri zajemanju sirnega zrna s sirarskim prtom iz sirarskega kotla in pri obračanju od osem do 12 kilogramov težkih hlebcev sira v zorilnici, sama pa poskrbim za vse preostalo in prodajo,« pove Andreja.

IZDELKI IZ SENENEGA MLEKA

Na leto predelajo okoli 80 tisoč litrov mleka, od 20 do 30 tisoč litrov pa ga oddajo v zadrugo. Polovico mleka porabijo za izdelavo skute, ki je osnova za različne namaze. »V ponudbi imamo tudi kislo in sladko smetano, kajmak, maslo, tri vrste poltrdih sirov, dimljen sir, sir z dodatki: zelenim poprom, česnom, papriko in zelišči ter navadni čvrsti jogurt. »Sadnih jogurtov ne delamo, saj je osnova – to je navadni jogurt iz senenega mleka – tako dobra, da bi jo bilo škoda pokvariti s sadno bazo. Vsak si lahko umeša v jogurt, kar mu je všeč: marmelado, med, kosmiče …« našteva Andreja.

Večino izdelkov prodajo sami: največ na tržnici v Medvodah, v mali prodajalni na kmetiji, v posameznih zadružnih trgovinah in v regiomatu. Od vseh opravil je Andreji najljubša prodaja in stik s kupci. »Bila je druga sobota v novembru, ko sem z nekaj našimi izdelki v hladilnih torbah prišla na tržnico in začela s prodajo. Nikoli nisem imela treme, verjetno sem strast do prodaje podedovala po mami trgovki. Nekatere stranke so nam zveste od začetka, se pa struktura kupcev spreminja, več je mlajših družin, ki prihajajo iz širše okolice Ljubljane, Tacna, Kranja, Tržiča. Tam sem z našim prodajnim kombijem ob sredah in sobotah. Prostor je zelo lepo urejen, zato se ljudje radi združujejo tam, tudi kupcev je več kot na stari lokaciji,« pove Andreja.

Tržnica ni samo prostor za prodajo, je tudi prostor za druženje, pravi Andreja. Z ljudmi naveže pristnejše stike, z njimi se rada pogovarja in prisluhne njihovim željam. Hkrati pa svoje kupce navaja, da je njihova embalaža povratna, saj si ne želijo po nepotrebnem obremenjevati okolja z odpadki. »V kratkem bomo plastično embalažo zamenjali s stekleno, stranke pa prosili, da nam jo vrnejo. Naše seneno mleko je že v ponudbi v rjavih steklenicah. Te ne prepuščajo UV-žarkov, zato se v mleku ohranjajo vitamini, ki podaljšajo njegovo obstojnost in kakovost.

»Čeprav na kmetiji že skoraj dvajset let ne krmijo živine s silažo, pa tega niso poudarjali. »Stranke so imele rade naše mleko, ker je polnega okusa, brez priokusa silaže. Pred kratkim pa smo mu dodali napis seneno mleko, ki je med kupci vse bolj iskano in cenjeno.«

RAZUMEVANJE V VELIKI DRUŽINI

Kako uspešna je kmetija, je odvisno tudi od tega, kako se razumeta mož in žena, pravi Andreja, ki ne skriva, da so bila prva leta za oba z možem zahtevna. »Na kmetiji sta delo in služba skupna, zato so vse dneve skupaj in potrebno je veliko usklajevanja. Sprva smo pod isto streho živeli z moževimi starši in veliko napora je bilo potrebnega za to, da smo živeli složno. Včasih je treba tudi malo potrpeti, predvsem pa se je treba v družini odkrito pogovarjati in sproti reševati težave. To velja kar za vsako družino, na vasi ali v mestu,« pravi Andreja.

Vloga matere je verjetno najzahtevnejša med vsemi vlogami, ki jih imamo ženske v družini, pravi sogovornica. Mirko, ki je najmlajši v družini sedmih otrok, si je želel veliko družino, Andreja, ki je odraščala le z bratom, pa tudi. »Midva sva četrta generacija na kmetiji, ki ima po sedem otrok: pet deklet in dva fanta. Vsi so že odrasli, pet jih je že zapustilo »gnezdo«, dva sta še doma. Priznam, da se nisem zavedala, kaj pomeni imeti sedem otrok in delati na kmetiji. Lahko pa povem, da mi je materinstvo v veliko radost, saj sem skupaj z otroci zorela tudi sama. Vsak me je naučil česa novega. Starši so me naučili delati, s tem nisem imela težav, ko sem se z vasi priselila k možu na kmetijo. Veliko zahtevnejše je bilo graditi odnose znotraj družine, tudi z možem. Z rojstvom vsakega otroka je bilo manj časa za naju z možem, zato sva morala več truda vložiti v to, da sva našla čas zase. Oba se zavedava, da se vse materialno spreminja, duhovni odnos pa ostane, in na tem gradiva. Vsako leto si vzameva nekaj prostih dni, praznujeva obletnico poroke in prehodiva izbrano romarsko pešpot po Sloveniji,« pove Andreja.

»Nobenega od otrok nisva načrtno vzgajala za gospodarja, naslednika kmetije. V veliko veselje nama je, da vsak otrok izbere svojo pot in je zadovoljen, ko stopi nanjo. Otrok nikoli nisva izrabljala za delovno silo na kmetiji, a so nama radi pomagali. Pustila sva jim, da »odletijo«, ko so bili za to pripravljeni. Vsi se radi vračajo na obisk, pa tudi po najin nasvet,« ponosno pove Andreja.

V zorilnici sirov

Andreja pa si vzame tudi kakšno uro samo zase. »Pred leti so me hčerke navdušile za tek. Včasih si je res težko obuti superge in stopiti čez hišni prag, pa vendar mi tek najbolj pomaga. Res je, da se fizično utrudim, a se hkrati mentalno sprostim.« To ji daje voljo za vsakdanje delo, in ko se ozre na prehojeno pot, bi se znova odločila enako. Ni ji žal, da je izbrala življenje in delo na kmetiji, in čeprav se je v treh desetletjih marsikaj spremenilo, je kmetovanje še vedno način življenja in ne poklic.

Iz smetane bo nastalo maslo

»Moderni stroji in traktorji so olajšali fizično preobremenjenost na kmetiji, niso pa zmanjšali obsega dela. Na kmetiji smo fizično zaposleni od 10 do 12 ur na dan, v službi pa je morda psihični pritisk večji. Vsak se mora sam odločiti, kaj ga veseli in zadovoljuje. Nekdo je nezadovoljen s potico, drugi pa je zadovoljen s črnim kruhom. Najini otroci se zavedajo tako pomanjkljivosti kot prednosti, ki jih ima življenje na kmetiji, odločitev pa sva prepustila njim. Sama vem, da se tudi zdaj ne bi odločila drugače, saj je za naju z možem najvišja vrednota družina. Z načinom življenja, ki sva ga izbrala, smo skupaj preživeli veliko časa,« konča pogovor Andreja.

Na kanalu YouTube poglejte tudi video prispevek Kmečki glas predstavlja: KMETIJA MALENŠEK