Poklici s področja biotehnologije so strateško pomembni. Izzivi, kot so podnebne in demografske spremembe, črpanje naravnih virov in zeleni prehod, vse več digitalizacije, urbanizacije in globalizacije, namreč zahtevajo ustrezna znanja in usposobljene posameznike, ki jih bodo hitro, strokovno in inovativno reševali. Kaj torej lahko storimo, da bodo izobraževanje in poklici s področja biotehnologije med mladimi dovolj privlačni, da se bodo odločili zanje? To je bila tema strokovnega posveta, ki sta ga organizirala Komisija za izobraževanje, kulturo, znanost, šport in mladino, ki deluje v okviru Državnega sveta, in Konzorcij biotehniških šol Slovenije.
Po skoraj dveh desetletjih je napočil čas za prenovo strategije biotehniškega izobraževanja, ki naj bi pripomogla k boljšemu vpisu v programe biotehniških smeri, zagotavljanju usposobljenih kadrov na trgu delovne sile in nenazadnje k naši prehranski varnosti.

Marko Lotrič, predsednik Državnega sveta, je spomnil, da postajajo osnovna eksistenčna vprašanja vse bolj pomembna. Sprašujemo se, kakšno hrano bomo jedli, od kod bo ta prišla in v kakšnem okolju bomo živeli. Odgovore pa ponuja področje biotehnike. Čeprav se srednješolski in višješolski programi razvijajo, pa se na področju kmetijstva odzivajo prepočasi: »Sodobni programi namreč vplivajo na njihovo privlačnost v očeh potencialnih dijakov in študentov ter na kakovost kadrov in vključenost najnovejših tehnologij, procesov in trendov v izobraževanje. Med mladimi je verjetno malo zanimanja tudi zaradi prepočasnega uvajanja najnovejših tehnologij, procesov in trendov. Zato se določeni programi na fakultetah ne izvajajo kontinuirano ali se celo ukinjajo.«

Komisija DS za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je zato že večkrat pozvala, da bi bilo nujno predstaviti pomen kmetijstva širši javnosti in spodbujati mlade k večjemu vpisu v kmetijske šole, v učne načrte pa vključiti več vsebin za pospeševanje ekološkega kmetovanja. »Zaradi vedno manjšega vpisa v srednje kmetijske in gozdarske šole je komisija sprejela pobudo, da se poklic kmeta oz. kmetijsko podjetniškega tehnika uvrsti med deficitarne poklice. S tem se mladim, ki se odločijo za to izobraževanje, omogoči dodelitev štipendije za deficitarne poklice,« je spomnil Lotrič.

Konzorcij biotehniških šol Slovenije je nastal leta 2004 in povezuje 13 slovenskih šol. Predsednik dr. Marijan Pogačnik je povedal, da je v srednješolske programe biotehniških šol v tem šolskem letu vpisanih okoli 5300 dijakov, v višješolske strokovne programe pa 850 študentov. »Po 20 letih pa smo ponovno pred izzivom pogleda v prihodnost tega izobraževanja.« Strateške cilje pa si Konzorcij želi oblikovati z drugimi deležniki.

RAZLOGI ZA UPAD VPISA

Mag. Branka Hrast Debeljak z Ministrstva za vzgojo in izobraževanje je poudarila, da načrtujejo tudi prenovo programov z biotehniškega področja, da bodo sledili spremembam in se hitro odzivali na potrebe trga dela. Meni, da je upadanje vpisa deloma tudi posledica demografskih sprememb, generacije otrok se bodo v naslednjih letih zmanjšale kar za tretjino. Posebej izrazit padec učencev so zaznali na področju kmetijstva in živilstva, izjema je veterina.

Pada zanimanje za vpis v programe cvetličar, vrtnar, hortikulturni tehnik, pek in mesar, povečuje pa se vpis v programe mehanik kmetijskih in delovnih strojev, gospodar na podeželju in slaščičar.

»Žal področje kmetijstva in živilstva med mladimi in njihovimi starši ni prepoznano kot perspektivno. Mladi se za te programe ne odločajo tudi zaradi družbene klime in javnega mnenja o ‘statusu takega poklica’. Mlade odvračata še neugoden delavnik in nizka vrednost teh poklicev. Pri višješolskih programih pa je zaskrbljujoče, da samo petina vpisanih študentov s področja biotehnike konča študij,« je še povedala Debeljakova.

Državni sekretar na MKGP dr. Blaž Germšek je poudaril, da je za ohranitev kmetijstva v sedanjem obsegu treba »spodbujati mlade, da ostajajo na domačih kmetijah in nadaljujejo družinsko tradicijo pridelave hrane, saj so mladi pobudniki sprememb – so podjetni, inovativni in pogumni pri uvajanju novih tehnologijah v proizvodnji, organizaciji in trženju.«

DELOVIŠČA IN VAJENIŠTVO

Jan Steverink je predstavil model »zelenega izobraževanja« na Nizozemskem, ki povezuje vladni sektor z izobraževalnimi ustanovami in gospodarstvom. Vsi deležniki rešujejo probleme skupaj in tako hitreje pridejo do boljših rešitev. Na Nizozemskem vlada določi, kaj mora šola delati, šola pa odloča, kako bo to naredila ob prilagajanju potrebam v regiji. Pri poklicnem izobraževanju imajo pomembno vlogo delovišča: kmetije, podjetja ali ustanove. Na deloviščih dijaki in študentje opravljajo obvezno delovno prakso in imajo stik z realnim delovnim okoljem in poklicem, ki ga bodo opravljali.

Hanzi Mikl, direktor Kmetijsko-gozdarske zbornice avstrijske Koroške, je predstavil tristopenjski sistem kmetijskega izobraževanja: strokovno kmetijsko šolo, zvezno višjo strokovno šolo in univerzo za agronomijo.

V kmetijskih šolah v Avstriji vpis ni upadel, razmerje vpisanih po spolu je izenačeno.

Močna je tudi povezava med izobraževalnim sistemom in regionalnim gospodarstvom, zato mladi po koncu šolanja nimajo težav z zaposlitvijo. Izjemno pomemben je dualni sistem: triletno vajeništvo na kmetijskem obratu in obvezen obisk poklicne šole. Opravljena triletna poklicna kmetijska šola je za gospodarja na kmetiji pogoj, da lahko pridobi subvencije in podpore v okviru kmetijske politike.

Dr. Jože Podgoršek s Konzorcija biotehniških šol Slovenije, Grm – Novo mesto, je poudaril pomen praktičnega izobraževanja/usposabljanja na deloviščih, v delavnicah in obratih medpodjetniških izobraževalnih centrov oz. na šolskih posestvih. Za izvajanje praktičnega pouka so zato nujna šolska posestva in njihovo ustrezno financiranje. Zato naj se pristojni ministrstvi (kmetijsko in za izobraževanje) s sporazumom dogovorita o načinu sofinanciranju šolskih posestev in šolskih delavnic. Prav tako so opozorili, da je treba na podlagi zakona o zagotavljanju zemljišč za izvajanje izobraževalnih dejavnosti pristopiti k pridobivanju ustreznih zemljišč.

ZNANJA NI NIKOLI DOVOLJ

Predstavitvam je sledila okrogla miza, na kateri je Janez Pirc, direktor KGZS, povedal, da si želijo tesnejšega povezovanja s fakultetami, kmetijskim inštitutom in drugimi ustanovami. opozoril je, da bo treba privabljati mlade za zaposlovanje v kmetijstvu, saj se že soočamo s pomanjkanjem strokovnjakov. Alenka Marjetič Žnider iz Zadružne zveze Slovenije je opozorila, da celoten sistem močno spodbuja individualizem, mladi pa želijo sodelovati. Srednje šolstvo je tisto, ki mora mlade naučiti vseh veščin, ki jih potrebuje zadružnik, da ustrezno upravlja zadrugo, jo krepi in razvija. »Mladi se bodo za prevzem kmetije odločili, če bodo imeli možnost razvoja in ekonomsko računico,« je menil Martin Žbogar iz Zveze slovenske podeželske mladine. Strinjal se je, da znanja ni nikoli dovolj: »Ne gre le za znanje o kmetijstvu, ampak tudi za računovodstvo, davke, pravo, vodenje kmetije, spodbujanje mladih za inovativnost.« Dr. Marina Pintar, dekanja Biotehniške fakultete, je izpostavila pomembnost kakovostnega izobraževalnega sistema: »Naš interes je močan šolski sistem, da dobimo dober kader ljudi, ki se bodo zaposlovali tudi na inštitucijah, ki bodo krojile politike.« Svoj pogled so predstavili še Gregor Danev, direktor Zavoda za gozdove Slovenije, izr. prof. dr. Miran Lakota s Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede Maribor, prof. dr. Andrej Simončič, direktor Kmetijskega inštituta Slovenije in mag. Teo Hrvoje Oršanič, direktor
Zavoda RS za varstvo narave.