KRATKA ZGODBA S STRUKTURO

Jesen nas zavija v somrak in meglo, v njej se v pogovoru porajajo zgodbe in spletajo spomini. Tako ob skodelici kave privreta na dan zgodbi dveh prijateljic o njunih poteh v megli, tavanju v megli, ki je povezano tudi z ljubeznijo.

Dobra kratka zgodba ni nikoli napisana nenaključno, brez načrta. Tako je tudi s tole črtico Jesensko tavanje: prva in druga pripoved o tavanju se iztečeta v naglo vrnitev v sedanjost. Ta hipna vrnitev v resničnost zaokroži zgodbo in ji da strukturo, saj se z njo vrnemo k začetku. Tako se ustvari pripovedni okvir, pripovedi obeh prijateljic pa učinkujeta kot vložni zgodbi.
Vlasta Kunej

»Minca, a veš, da me danes nekam čudno zebe,« je rekla Jana svoji sosedi v blokovskem naselju – imeli sta navado, da sta se ob jutrih dobili pri kavi in prekvasili špetirje v soseščini.

»Daj no,« je Jana rekla in si pritegnila skodelico – zdelo se ji je, da je kava danes manj sladka. Pa kaj, če imam malo sladkorne, je pomislila. Ne, sladkorju se ne bom odrekla, saj jih imam že petinosemdeset. Ona pa samo osemdeset.

»Res no, veš, sanjalo se mi je, da sem spet v naši vasi. O bog, kako me vleče nazaj,« je vzdihnila Minca in nagnila skodelico, da je pogledala kakovost usedline.

»Tam pri vas, tisto sploh ni vas, tako raztresene bajte na nekaj kilometrov, pa kamenje, pa burja. Joj, kako ste tam živeli, moj bog. Naši vinski grički, to je nekaj drugega, saj veš, saj veš,« je pokimavala Jana in se namuznila v tisto vzvišenost, ki jo je prinesla v blok za starostnike v novem blokovskem naselju.

»Ti, a sem ti povedala, kako sem enkrat kot smrklja ušla v zadružni dom, osem kilometrov daleč. Bila je že globoka jesen, oktober. Čez dan je bilo oblačno, zvečer pa se je napravila megla.«

»Nisi, nisi. A potepinka si tudi bila? Moji so bili pa strogi. Oče mi je določil uro. In če me ni bilo, sem ribala vinske posode, stopnice … Bog, ti naši stari,« je vzdihnila Jana.

»Ja, ja. Ti, pa grem, saj veš, okoli petnajst let sem let sem imela. Pa grem lepo po cesti, sobota je bila in v zadružnem domu so bili plesi. Kako sem bila navdušena nad fantom s črnimi brki, baje je bil študent v Ljubljani. In grem. Pa se začne tista naša megla, topla, gosta. O, sem se naplesala, malo smo se tudi mečkali, saj veš. No, za nazaj pa, o bog,« je nekoliko predahnila.

»Kaj takega pa je bilo?«

»Megla, draga moja, megla. In jaz trapa sem jo ubrala po neki bližnjici, po stezah, ki bi jih čez dan ne zgrešila. V tisti megli pa se mi je zdelo, da tavam in tavam okrog nekih jam, pa sem spet prišla na kolovoz. Čisto me je zmešalo, res. No, s seboj sem imela luč, črno, tako na baterije Zmaj. Se jih spomniš?«

»O, ja. Pri nas jih je bilo na žebljih v veži kar nekaj, ena zelena, ena rumena, črna je bila samo za v klet. Si bila pa res pogumna, da si šla, pa v megli,« je Jana rekla in čakala, kako se bo razvila zgodba.

»No, ko sem bila spet na istem križišču, pa sem si rekla, nič, na levo grem, tam bo proti domu. In grem. Kljub luči se ni videlo nič, ti rečem nič. Kamni na poti in zid. In po kakšnih sedmih, desetih minutah pridem na vrh, na grič. Kje sem pa zdaj za boga, me je stisnilo. In gledam, gledam, potem pa le zagledam spodaj drobno lučko. Mislila sem, da še nekdo gre. Pa nič. In sem si rekla, nič, proti luči grem, pa bo, kar bo. In sem šla. Preplezala sem zidec, si svetila po pašniku, potem sem zagledala že večjo luč, dve, tri, okna so bila. Kam za vraga sem prišla zdaj, me je grabilo. Nič, naprej, sem si rekla. Takrat pa sem zagledala tudi z belo barvo obarvana drevesa. No, vsaj ljudje so tu. Bom vprašala, kako naprej. Na planoti smo se tako vsi poznali. Pa se priplazim do belega zidu, čisto počasi. Slišati je bilo otrkavanje verig v hlevu. Bala sem se, da imajo kakšnega psa, teh se pa bojim. Pa nič. In ko sem prišla do prvega okna, sem pokukala v notranjost,« si je nekoliko oddahnila Minca.

»Kaj si pa videla, kaj takega?« je zdaj zgodba povsem omrežila Jano, da se je pokončila in prekrižala roki na prsih.

»Videla sem očeta, poznala sem ga, bil je trden gospodar, že blizu sedemdesetih, na mizi je imel knjigo. V veliki izbi tri deklice, iz drugega zakona, ker mu je prva žena kmalu po rojstvu sina umrla, so sedele ob peči, na klopi. Televizije še ni bilo pri njih, samo radio, ena je bila samo leto dni mlajša od mene. Zdaj sem vedela, kam sem zašla, no. In poslušam, oče jim je bral iz knjige na glas, pa ne kar koli, vem, da je bral Cankarja, ker sem ujela nekaj besed in stavkov. Bral je tisto, o hruškah … Pri tisti hiši so imeli veliko knjig, brali so. Dolgo sem tako stala in poslušala. Ko je bilo zgodbe konec, si je oča Viktor snel očala in z basovskim glasom rekel: ‘Punce, treba bo med rjuhe. Jutri, če bo megla popustila, gremo v Zakriž, po novega telička.’ In sem se premaknila, pa sem zagledala še gospodinjo, ki je sedela za šivalnim strojem. Ni šivala, samo nekaj je rezala. Dobra šivilja je bila. Kar nekaj časa sem tako stala, gledala, pa sem zbrala korajžo in potrkala na šipo. Oča Viktor se je hitro obrni proti oknu, deklicam pomahal, naj se spravijo v sobo, sam pa šel k oknu. Kako me je bilo strah, bog se usmili, kar na zid sem se naslonila od same groze. Oča Viktor, z belkastimi lasmi in lepo pristriženo sivo brado, me je le zagledal. Hitro je odprl okno in rekel: ‘O bog, Minca, Minca, iz Griž, kaj? Branetova si ne, pa dva brata imaš. O madona, pa v tej megli. Stopi do vrat, odprem ti. Izgubljena ovca, jezus no,’ je rekel v smehu. Gospodinja je tlesknila škarje na mizo in še sama prišla, da se me ogleda. Bila je prijazna ženska, nekoliko debela, vendar prijazna. In potem so me posedli v kuhinjo, gospodinja mi je dala skodelico mlačnega mleka in nekaj domačih piškotov.

Pa so me oča Viktor zasliševali, kje sem bila in kako to, da sem šla sem čez. Rekel je: Ja, ja, gre bližnjica, samo gre za našo hišo pa skozi gozd. Nerodna je tista pot, slaba, od dežja razrita. Ti si šla pa na luč, tako to je. Ko sem popila in pojedla, se je ponudil, da me pospremi do glavne ceste, ker je strma grda pot. Poiskal je močnejšo luč in sva šla. Na cesti sem se že znašla. Oča Viktor so rekli: ‘Punca, zdaj pa lepo samo po cesti, do doma imaš še dvajset minut, potem pa, saj veš, na desno, pri Korenovih in do vaše hiše ni daleč. Če misliš, da ne bo šlo, grem s tabo.’ Pa sem mu zatrdila da bo šlo. In je šlo. Doma je bila še luč v kuhinji, oče je bral časopis, mama pa šivala hlače. Bilo je že skoraj pol deset. Oče je samo rekel, da je zamuda najbrž zaradi megle, samo to je rekel.«

»Ja, si imela pa res nočno odisejado. Veš, jaz pa sem šla na prvi zmenek tudi na jesen. In tudi skrivoma. Takrat mi je bilo šestnajst let. Ti, pri nas je včasih tudi megla. Ja, pa ti grem, z rumeno lučjo, skozi vinograd, skozi gozd na drugo stran, kjer je bilo korito z vodo. Tam sva se zmenila. Še dobro, da je bila megla. V tistih časih je bilo tako, da smo se najprej veliko pogovarjali, stiskali roke, poljub, ah,« je zavzdihnila Jana.

»Je bil ali ga ni bilo?« je zanimalo Minco.

»O bil, bil, tak pravi … Pijana sem šla potem domov, dobesedno pijana. In tudi jaz sem zašla, ker sem mislila, da sem v kolovozu, ki obide vinograde in pride pod našo vas. Figo. Peljalo me je je čisto na vzhod namesto na zahod. Šele ko sem prišla do kapelice, se mi je posvetilo, da sem zašla. K sreči je od tam peljal kolovoz med vinogradi v vas. Na, pa sem na križišču spet zgrešila. Noge so me kar same nesle nekam navzdol, kjer je bila megla še gostejša. Veš, mene je bilo strah tistih grap. Govorili so, da ima stara divja svinja tam svojo gnezdo, da si naredi tunel v robidovje. Bala sem se. Luč mi je kar plesala v roki. Za uro se nisem več zmenila. Potem, bog se usmili, sem pogruntala, da se navzdol ne gre v vas. Svetila sem in svetila, pa zagledam kole vinograda. Kar med trtami sem se začela vzpenjati, dokler nisem prišla na cesto, samotno. Megla je bila zgoraj redkejša. Pa zagledam še eno lučko, nekdo je šel po cesti. Grem in počakam. Lučka se mi je bližala. In potem sem videla, da je še eno dekle. Nisem je poznala, ona pa me je. Dve leti starejša je bila. Kako mi je odleglo, bog, kako mi odleglo. Klepetali sva. Povedala mi je, da je bila v sosednji vasi, da ima tam zaročenca … Skupaj sva šli do vasi. Tam je ona zavila v njihovo ozko ulico, jaz pa v našo. Zagledala sem očeta, sedel je na stopnicah in kadil. Pa je bila pridiga, pa kakšna. In spet kazen, ker je bila ura že pol enajstih,« je zadihano rekla Jana.

»No, poljub si pa le prinesla domov. Ja, megla je vrag. Jesenske megle. Pri nas je nekoč nekdo zašel in padel v brezno. No, rekli so, da je pa mogoče namenoma. Pa ne verjamem. Iz gostilne je šel, po gozdni stezi, pa malo ven in … Ne, megle zares ne maram,« je odkimala Minca in končno spustila skodelico iz krčevitega prijema.

»Ja, k sreči je tu malokrat. Kaj boš kuhala danes?« je naveličano vprašala Jana.

»Ričet, tak pravi, s klobaso, krepak, jesenski,« se je nasmehnilo Minci.

»Pa če jaz prinesem štruklje, bi me povabila na krožnik ričeta?« se je domislila Jana – včasih sta si res organizirali skupno kosilo.

Bojan Bizjak