Kočevje je po površini največja slovenska občina, ki jo pretežno prekrivajo gozdovi, večina zemlje, ki jo obdelujejo kočevski kmetje, pa je v lasti države, torej sklada kmetijskih zemljišč. Tudi Rok Rijavec, mladi kmet iz vasi Mozelj, je moral za širitev kmetije zemljo najeti od države.

Rok, ki je delo v gostinstvu zamenjal za delo na domači kmetiji, je prepričan, da bi bila podoba Kočevskega brez kmetov precej drugačna, saj so prav oni tisti, ki ohranjajo kulturno krajino, državi je za lastno zemljo malo mar. »Kmetijskih zemljišč je pri nas razmeroma malo, večinoma so travniki in pašniki, zato so pogoji primerni predvsem za živinorejo,« pripoveduje Rok. Tudi sam se je odločil za rejo domačih živali: govedi lisaste pasme in drobnice, ko je pred dobrimi šestimi leti prevzel domačo kmetijo. »Čredo sem od prevzema leta 2016 do danes podvojil. Takrat smo imeli 80 plemenskih ovac in 10 glav govedi, zdaj je v tropu že 200 plemenskih ovac jezersko-solčavske pasme za prirejo mesa in 17 krav dojilj lisaste pasme. Živali so pretežni del leta na paši, nekoliko odmaknjene od domače hiše. Na prostem so od aprila do novembra, skupaj okoli 240 dni,« na kratko pove Rok. V teh nekaj letih išče tudi obdelovalne površine, ki so primerne za kmetovanje. Tako je 30 hektarjev povečal že na 40 hektarjev. »Lastne zemlje imamo le okoli 13 hektarjev, preostalo je v najemu. Največ površin prekrivajo trajni travniki, teh je okoli 35 hektarjev, na štirih hektarjih pa pridelam koruzo za silažo in travno-deteljno mešanico za krmljenje živali pozimi. Želim si imeti več lastniške zemlje, da bi lahko zmanjšal stroške kmetovanja, kar je v teh časih prvi korak, da je kmetija ekonomsko vzdržna. Zakup zemljišč je ob vsesplošni draginji velik strošek za našo srednje veliko kmetijo.«

Največja težava vseh kmetov na Kočevskem pa je divjad. »Kruh nam odžirajo jelenjad in divji prašiči, ki nam uničujejo krmo. Kmetje storimo vse, kar lahko, a smo proti njim pogosto nemočni. Posluha za naše težave pa država nima. Jelenjad popase zelo veliko in nam s tem povzroča veliko škode. Najhuje je v sušnih letih, ko krme že tako primanjkuje,« tarna naš sogovornik. Skupaj se s pašnika sprehodimo še do njegove njive, posejane s koruzo, ki je z vseh strani ograjena. »Ograja z električnim pastirjem mora biti visoka okoli 2,5 metra, da prepreči divjadi pojedino na mojem polju,« nam ob ogledu koruznega polja pripoveduje Rok. Pred velikimi zvermi pa živali zavaruje tako, da vse noči preživijo v hlevu.

KLAVNICA IN PEKA MESA
Rok si je želel delati na kmetiji, spodbuda za prevzem kmetije pa je bil razpis za mlade prevzemnike. »Uspešno sem kandidiral na razpisu za mlade prevzemnike in se odločil nepovratna sredstva vložiti v izgradnjo klavnice za male živali. Mislim, da sem našel pravo tržno nišo, saj v kočevski občini ni bilo nikogar, ki bi nudil tudi usluge klanja malih živali drugim,« pove. Še vedno je Rok edini, ki v odobrenem obratu kolje lastne živali in nudi usluge drugim, priglašeno pa ima dopolnilno dejavnost zakola živali in predelave mesa.

»Na leto lahko zakoljem 1000 živali. Strankam pa nudim tudi razsek mesa in po naročilu tudi peko mesa jagnjet, kozličkov, odojka …« Povpraševanje po svežem mesu je precejšnje, zato večino proda kar v okolici. »Povpraševanju po svežem mesu ne sledimo, prav tako imam vedno več strank, ki mi zaupajo pri peki mesa. Imam dve preprosti peči za peko, obe kurim na bukova drva. Za pečeno, a sočno meso je pomembno, da je temperatura peči primerna. To preverim kar s časopisnim papirjem: če ta porjavi, je temperatura prava. Če pa se vname in zagori, je peč prevroča. Jagnje se peče približno dve uri, nato ga stranki dostavimo ali pa sama pride ponj na kmetijo.« Cenjeni in iskani so tudi Rokovi domači suhomesni izdelki, ki jih večinoma proda na kmetiji. Nekaj svežega mesa proda tudi v javne zavode in gostilne. Rok še pove, da ima večinoma stalne stranke, ki so ga spoznale na tržnici v Kočevju, kjer je prodajal prvo leto.

Ovce so na paši pretežni del leta, vsako noč pa preživijo v hlevu.

»Zadovoljne stranke se rade vračajo in moje usluge priporočajo tudi drugim,« pravi Rok. Edini izziv, ki ga vidi, pa je primerna cena. »Bližje Ljubljani bi lažje iztržil višjo ceno za meso. Tako bi lažje pokrili vedno višje stroške na kmetiji. Vse se draži, pa na to nimamo vpliva, naše cene pa ostajajo enake.« Ocenjuje, da bi moral potrošnik za kilogram jagnjetine odšteti deset evrov, pred letošnjim poletjem pa je sam iztržil okoli tri evre manj, torej sedem evrov za kilogram.

Zvesti kupci so tudi najboljša promocija Rokove ponudbe, saj ga mnogi priporočajo prijateljem, znancem … zato se glas o Rijavčevi kmetiji hitro širi naokoli. »Razmišljam tudi o predstavitvi kmetije na spletu, zaenkrat nas na družbenih omrežjih še ni,« iskreno pove Rok, ki si želi nove kupce poiskati tudi v Ljubljani. »Meso bi rad ponudil tudi gostincem, na kmetiji pa bom v prihodnje povečal prodajo pečenega mesa.«

ŽELJA: KLAVNICA ZA GOVEDO
Rok ima že dolgoročno vizijo razvoja svoje kmetije: »Rad bi posodobil leseni hlev, naslednji korak pa je gradnja klavnice za govedo. Zaenkrat je to le tiha želja, saj ocenjujem, da bi gradnja stala okoli 200.000 evrov. To pa je zaenkrat prevelik zalogaj. Izračunal sem, da bi moral na leto zaklati vsaj 700 glav govedi in zaposliti mesarja. Glede na to, da je bilo lani na Kočevskem zaklanih pol manj živali, se mi to še ne splača. Vsekakor pa je to dobra priložnost, saj sta najbližji klavnici za govedo v Črnomlju in Velikih Laščah,« pojasnjuje naš sogovornik.

Prvi korak k širitvi kmetije zato ostaja povečanje površin kmetije bodisi z najemom bodisi z nakupom. »Priglašeno imam tudi dopolnilno dejavnost storitev dela s traktorjem in drugo strojno opremo. Rad bi obseg prihodkov povečal toliko, da bi tudi žena lahko imela delovno mesto na kmetiji in bi me razbremenila predvsem pri birokraciji in administraciji,« konča naš pogovor Rok Rijavec.