Škofjeločanka Petra Plestenjak Podlogar izhaja iz umetniške družine, zato je bila že od ranega otroštva vajena videti starega očeta Iva rezbariti modele za loške kruhke, očeta Janeza risati ali teto Doro slikati. Najbolj jo je pritegnilo rezbarjenje, dleto je v rokah držala že kot otrok in po 46 letih je to še vedno strast, ki pri njej ne popusti.

Spominja se, da se je stari oče bal, da bi se njegovi vnuki porezali, saj »dleta niso svinčnik ali čopič, neuka in nepazljiva otroška roka pa se lahko hitro ureže.« Toda otroška radovednost je bila prevelika. Petra in njena mlajša brata Tomaž in Matej se niso mogli upreti skušnjavi in ko »starjoče«, kot so ga klicali, ni bil doma, so radi smuknili v njegovo delavnico. »Kadar nas ni videl, smo v roke prijeli kakšno njegovo dleto in se malce preskusili. In zgodilo se je, česar se je bal – Matej se je urezal. Po tem pripetljaju sem težko prepričala starega očeta, da mi je pustil rezbariti.«

Petra pa je bila vztrajna in ko je stari oče videl, da zna sama izbrati pravo dleto, ji je pustil, da sedi na drugi strani mize, in sta skupaj rezbarila vsak svoj izdelek. »Težko sem čakala na vikende in počitnice, ko sem ga obiskala. Pri njem sem dobila prve spodbude, zgled in seveda osnove rezbarskega znanja. Na žalost sem že po petih letih ostala sama na svoji strani mize.«

Živo se spominja svojega prvega izdelka, ki ga še vedno skrbno hrani. »Moj prvi model je temne barve, ker je les lužen, po domače ‘pajcan’, in ima cvetlični vzorec – šopek treh rožic. Žal mi je, da nanj nisem vpisala datuma, kdaj natanko je nastal,« nam prizna.

OKRASNI MODELI IN ZA PEKO
Njen vzornik bi bil nadvse ponosen na svojo vnukinjo, ki je edina mojstrica izdelovanja lesenih modelov za mali loški kruhek pri nas. »Modeli, ki jih je delal moj stari oče, so bili večinoma za okras, za peko so jih takrat uporabljale le gospe, ki so male loške kruhke prodajale. Teh pa ni bilo veliko. Tudi moji modeli so bili sprva samo okrasni, saj ni bilo želje ali potrebe po modelih za peko medenega peciva. Tako sem prvi model za peko izrezbarila leta 1987 za kuharja Andreja Goljata, ki je imel v prvem nadstropju Homanove hiše odlično kuhinjo. V devetdesetih letih sem jih naredila nekaj za Cirilo Šmid iz Železnikov, ki je tedaj začela peči dražgoške in loške kruhke, pa za nekatere srednje gostinske in osnovne šole. Pozneje so jih začeli naročati iz vseh koncev Slovenije, pogosto neveste, ki so želele same speči darilca za svate, in vzgojiteljice iz vrtcev.« Danes izdeluje oboje.

Male loške kruhke oblikujemo v ročno izrezljanem lesenem modelu. Prve so jih pekle sestre Klarise že pred tremi stoletji, z medenimi kruhki pa so se tedaj sladkali višji sloji prebivalstva. Po letu 1782 so jih začele peči tudi nune uršulinke, ki so na kuharskih tečajih svoje znanje delile z dekleti. Najverjetneje se je peka tega peciva razširila med vse prebivalce prav z njihovimi učenkami. Že takrat so uporabljale modele, ki so jih izdelali vešči rezbarji, kmalu so jih rezljali tudi samouki. Edina mojstrica pri nas, ki jih še vedno ročno rezbari, je Petra Plestenjak Podlogar. Bogato tradicijo rezbarjenja modelov prepleta s svojimi avtorskimi motivi in vzorci, loti pa se tudi drugih izdelkov – knjižnih kazal, obeskov za ključe, nakita in vložkov v dele pohištva.

Za rezbarjenje so potrebna kakovostna rezbarska dleta različnih velikosti in oblik za različno uporabo. »Na začetku je dovolj le nekaj osnovnih, takih, ki so zares potrebna. Tudi lesen kij je lahko uporabno orodje, če je les pretrd in ni dovolj moči v roki,« pripoveduje rezbarska mojstrica, ki za rezbarjenje najraje uporablja les suhe hruške. »To je gost, dokaj trd les, jaz pa delam drobne vzorce, ki se lepo vrežejo vanj. Ima pa ta les tudi nekaj slabosti – rad ga obišče lesni črv, pogosto ima veliko grč in drugih lepotnih nepravilnosti. Te lahko dodajo rezbariji poseben čar, če jih znaš pravilno umestiti v končni izdelek,« pojasni.

Petra Plestenjak Podlogar: »Mali loški kruhki so različica odtisnjenega peciva, ki izhaja iz Škofje Loke. Podobne vrste peciva pečejo tudi po svetu: na Nizozemskem so to piškoti speculaas, v Nemčiji springerle, v Švici appenzeller biber …«

Izdeluje modele v različnih velikostih in z različnimi vzorci: »Nekateri vzorci so preprostejši, drugi pa zahtevajo veliko pozornosti in natančnosti pri rezbarjenju. Koliko časa porabim za njihovo izdelavo, je odvisno tudi od tega, kako se obnaša les, pa tudi od mojega počutja, « iskreno pove. Najpreprostejši izdelek konča že v eni uri in pol do dveh, večji modeli z zelo bogato rezbarijo pa nastajajo več dni. »Pri klasičnem modelu za loški kruhek najprej urežem žlebičke na naklonu odprtine, nadaljujem z borduro osrednjega vzorca in končam s samim vzorcem. Vzorca si po navadi ne rišem, označim le sredino in kakšen krog,« na kratko opiše ustvarjalni proces, pri katerem nastane iz kosa lesa z nekaj orodja čudovita umetnina. Prav zaradi njenega »prostega« sloga niti dva izdelka z enakim vzorcem nista povsem enaka. Če se ji kdaj kaj zalomi, pa malce priredi vzorec in mu kaj doda. Ko je osrednji vzorec končan, uredi še vse štiri vogale in se na vsakega podpiše. Modele za peko še ročno zbrusi z brusnim papirjem, okrasne modele pa tudi povoska in skrtači. »Dobro je, če okrasne modele občasno skrtačimo s krtačo z naravnimi ščetinami, po nekaj letih visenja na steni pa bodo hvaležni za vnovično voskanje.« Modele za peko pa pusti v naravnem lesu: »Po uporabi jih je treba le skrtačiti, lahko tudi z zobno krtačko in pod vodnim curkom, nato jih popivnamo in pustimo, da se posušijo.«

Fotografija: Vito Debelak

TRADICIJA S PRIDIHOM SODOBNOSTI
Zamisli in navdiha za nove vzorce ji ne zmanjka nikoli, saj jih vidi povsod naokoli, nekaj pa jih »nosim že v sebi«, pravi naša sogovornica. Prizna tudi, da morda ni vsak dan »pravi« za umetniško izražanje, včasih je takih tudi več dni. »Ko pa se mudi kaj začeti ali samo dokončati, ne gledam na prave dni.« Pri delu se zelo rada prepusti domišljiji ter prepletanju in kombiniranju različnih cvetličnih, figuralnih in živalskih vzorcev. Rada povezuje tradicijo s sodobnostjo, čeprav je »čarobno izdelati tudi repliko starega vzorca«. S svojimi posebnimi željami jo včasih presenetijo tudi naročniki njenih modelov. To, pravi, je zanjo prav poseben izziv.

Fotografija: Tomo Jesničnik

Tudi sama opaža, da se njeno umetniško izražanje v različnih obdobjih kaže drugače. »To opazim, ko mi pride pod roke nekaj deset let star model in vidim, da sem ga naredila drugače, kot bi ga zdaj. Zadnja leta sem verjetno najbolj razpoznavna po drobnih čipkastih vzorcih, ki jih kombiniram, in rozetah večjih dimenzij.« Prav vsak njen model, naj bo okrasni ali za peko, pa je enkraten in vesela je, da so potovali že po vsem svetu.

»Tudi sama ljubiteljsko pečem male loške kruhke, ki sem jih poimenovala Poglej in pojej. Oktobra letos je minilo 10 let, od kar sem jih spekla prvič. Sedaj sem že prava strokovnjakinja. Tudi to je bil zame nov izziv in vesela sem, ko vidim lepe pozitivne odtise neštetih vzorcev svojih lesenih modelov, ki sem jih izrezbarila v negativu.«

Le nekaj rezbarij obdrži doma: tiste, ki jih naredi za manjše razstave ali na kolonijah, ki se jih rada udeležuje. Tako ima vedno na zalogi dovolj svojih izdelkov za razstave. Njene rezbarije so občudovali že na mnogih samostojnih razstavah po Sloveniji ter na skupinskih doma in po svetu. »Vedno se nekaj mojih modelov potepa po tujini. Razkropljeni so po vseh celinah in včasih se pošalim, da sama nisem videla veliko sveta, so ga pa zato moje rezbarije.« Njeni izdelki so tudi dragoceno darilo in veseli jo, da so izdelki rokodelcev spet cenjeni med ljudmi. Tudi med mladimi je več zanimanja za rokodelske delavnice in tečaje rezbarjenja, ki jih vodi tudi sama. »Veliko zanimanja je zanje. Najprej je prihajalo več moških, potem je bilo razmerje približno enako, sedaj pa je več žensk.« Pomembno je, da se želja po rezbarjenju pri vsakomur porodi sama: »To strast moraš začutiti v sebi, potreben je tudi prirojeni dar za to, lastne zamisli in veliko volje za samostojno delo, pa tudi samokritičnost ni odveč,« iskreno pove.

Sama rezbari že skoraj pol stoletja. Začela je ljubiteljsko, nato pa je bil sedemnajst let tudi njen samostojni poklic. Vedno pa jo je pri delu vodila neizmerna ljubezen do ustvarjanja. »Priznam, da se morda razlikujem od drugih rokodelcev, saj sem pri svojem delu še zelo ‘starokopitna’. Vse delam sama, ročno, nimam nobenega stroja, les moram kupiti, razreže mi ga mizar. Preveč komercialni izdelki mi niso ljubi, zato sem si postavila svoja pravila, ki jim sledim.«