Vonj in okus babičinih sirovih štrukljev sta se Urški Šobak tako močno vtisnila v spomin, da jih je iskala povsod. Želela si je še enkrat okusiti prav take, kot jih je pripravljala njena ljuba babica. Ker je znanje o njihovi pripravi odšlo skupaj z babico, se je kar po spominu sama lotila njihove priprave in hkrati odkrila novo strast – zbirati je začela stare recepte. Urška pravi, da so to skriti zakladi naših babic, ki ne smejo utoniti v pozabo.

»Obe babici sta bili izvrstni kuharici, rada sem ju opazovala med delom v kuhinji, nisem pa jima pomagala. Bila sem najmlajša v družini in ker se je vedno mudilo, sta vse postorili sami, « steče pogovor z Urško Šobak. »Takrat me niti ni zanimalo, kako se kaj pripravi, nikoli ju nisem vprašala za recepte, babici pa jih tudi nista zapisovali, vse sta kuhali na pamet, po občutku,« doda. Tako je ljubezen do kuhanja odkrila precej pozno, pa še takrat jo je najprej pritegnila sodobna kulinarika, tuje jedi in tuji okusi.

SIROVI ŠTRUKLJI IN KRUH Z DROŽMI
»Z leti pa sem si vedno bolj želela jesti domače jedi, jedi iz svojega otroštva. ‘Zaluštali’ so se mi sirovi štruklji. Njihovega okusa in vonja v babičini kuhinji, ko jih je pripravljala, se še živo spominjam. A babice takrat ni bilo več, da bi mi dala recept. Naredila sem jih po spominu. Niso mi uspeli prvič, niti drugič … Bili so predebeli in ker sem jih kuhala v vodi, ki je premočno vrela, so se mi odprli … Prvi niso bili niti malo podobni babičinim, a sem vztrajala, spraševala starejše, kako se jih naredi. Odkar mi je pokazala tašča, kako so jih delali nekoč, sem jih sicer usvojila, a okus babičinih štrukljev je neponovljiv. V njih se je okusila tudi njena ljubezen, skrb in energija, s katerimi jih je pripravljala,« opisuje sogovornica.

Druga babica, ki je živela na podeželju, pa je pekla izvrsten kruh. »Je še kaj bolj domačega kot vonj domačega kruha, sem si govorila. In začela peči še sama. Najprej s kvasom, pa nam kruh ni bil všeč. Saj je bil dober, ampak ni imel pristnega okusa po domačem. Zdi se mi, da nam iz otroštva ostane toliko okusov in vonjev, ki jih začnemo iskati, ko odrastemo. Spomnila sem se, da je babica pekla z drožmi, ki jih je imenovala drožice, in ne s kvasom. Pri vsaki peki je odvzela kos testa, ga dala na krožniček in postavila na omarico. Tam jo je čakal do naslednje peke. In prav v njih se je skrival tisti pravi okus kruha,« je bila prepričana Urška. Ko se je pred štirimi odločila za tečaj peke z drožmi, jo je svet droži povsem zasvojil. »Spekla sem 20 hlebčkov, preden mi je 21 uspel tako, kot mora. Najprej sem kruh podarjala, lani v začetku leta pa sem začela tudi s prodajo,« ponosno pove.

Urška Šobak: »Kruh je moj učitelj. Za peko z drožmi si je treba vzeti čas, pri tem se učimo potrpežljivosti, ker v življenju vsi preveč hitimo. Vedno se nam mudi, pri peki z drožmi pa se prav s časom razvijejo v testu okusi, ki so tako zasvajajoči. Dlje vzhaja kruh, boljši je.«

STARO, A NE ZA STARO ŠARO
Danes ji je zelo žal, da ji babici nista zaupali svojih receptov in drobnih kuharskih skrivnosti. »Morda sem za to malce kriva tudi sama, saj me takrat to ni zanimalo. Zdaj pa si ne znam zamisliti dneva brez kuhanja. Kadar se mi kakšna jed ni posrečila, sem za nasvet vprašala stare ženičke, jaz pa sem si njihove nasvete začela zapisovati. Spoznala sem, kako bogato znanje imajo, in da ga bomo izgubili, če vseh receptov in priprav jedi ne bomo zapisali na papir in zbrali v knjigi, « pripoveduje Urška. 

Tako se je začelo njeno raziskovanje kulinarične dediščine in iskanje starih, »zaprašenih« receptov. »Najboljše jedi so tiste, ki so najbolj preproste. Manj kompliciramo, boljše so. Tudi po svetu so vedno bolj priljubljene preproste jedi, pripravljene po preprostih receptih ter iz sezonskih in lokalnih sestavin. Saj ne vem, če se ljudje zavedajo, da se s tem načinom priprave hrane vračamo k prednikom in obujanju njihovega načina priprave jedi. Razlog za to je predvsem ta, da ljudje želijo sami kuhati, a ker nimajo veliko časa, ki ga lahko namenijo kuhanju, želijo vse poenostaviti. Opažam, da so kuhanje vzljubili tudi mladi in da je kuhanje doma spet moderno. Tudi tisti, ki mislijo, da imajo dve levi roki za to, se lotevajo kuhanja, ker se toliko ljudi pogovarja o hrani, da jih to pritegne. Tudi moški se spet vrtijo okoli loncev, a le, ko si za to vzamejo čas, ženske pa smo bolj vajene hitre priprave jedi za vsak dan. Pri nas oba z možem rada kuhava, tudi hčerka že zna kaj sama pripraviti. To, da znamo starši predati svoje znanje in ljubezen do kuhe svojim otrokom, se mi zdi zelo pomembno,« poudari.

Urška Šobak: »Hvaležna sem, da znam sama speči kruh in nam v nedeljo zjutraj ni treba stati v vrsti pred pekarno na svež hlebček kruha za prvi jutranji obrok. Vem, da je to staromodno, a verjamem, da je prihodnost v tem, da se vrnemo nazaj in se naučimo kuhati in peči z osnovnimi živili. Ne rabiš veliko, da lahko pripraviš ogromno jedi. Ko bodo ljudje ugotovili, da je taka hrana tudi zelo poceni, se bodo spet vrnili k lokalnim sestavinam, naravi in s tem tudi k sebi.«

STARI RECEPTI SO NAŠ ZAKLAD
Med pogovori s starejšimi se je Urški zazdelo, da večina ne vidi posebne vrednosti v njihovih domačih receptih. »Njim se ti recepti ne zdijo nič posebnega, zame pa so to največji zaklad, ki bi ga rada predala mlajšim rodovom. Le tako bodo prihodnji rodovi lahko kuhali vsakdanje slovenske jedi, pripravljene iz lokalnih in sezonskih sestavin. Zelo pomembno se mi zdi, da jemo tisto, kar nam v tistem letnem času ponuja narava. Svoje navdušenje sem želela razširiti med ljudmi, zato sem pripravila spletno stran Ej, babi, tega mi pa nisi pokazala (www.ejbabi.si), kjer vabim, da ljudje z mano delijo svoje recepte. Prejela sem že več kot tisoč receptov z vseh koncev in krajev Slovenije in vsakega se razveselim. Čim več bi jih rada preskusila tudi sama in najboljše zbrala v kuharski knjigi, da bodo ljudje spet lahko odkrivali okusne, a pozabljene jedi. Včasih so znali kuhati iz tega, kar so imeli doma – kar so pridelali na vrtu, njivi in vzredili v hlevu, kar je zraslo pri sosedu ali v sosednji vasi. Hrana ni prihajala iz oddaljenih krajev. Iz nekaj osnovnih sestavin, ki so jih imele gospodinje na voljo, so znale ‘sčarati’ ogromno jedi. In vse so bile okusne. Zdaj pa odpremo hladilnik, pa se nam zdi, da nimamo nič takega, da bi lahko kaj dobrega skuhali,« je prepričana Urška.

Sprva so stari recepti kapljali počasi, ko pa se je začela pojavljati v medijih, najprej na mariborskem radiu, pozneje pa še na televiziji, so jo ljudje zasuli z njimi. Odziv ljudi, pravi, jo je presenetil. »Počutila sem se kot otrok v čokoladnici. Vsak nov recept je novo odkritje. Sem in tja mi kdo podari stare zapiske svojih babic in prababic, ki so jih hranili v predalih, in kuharske knjige – najstarejša v moji zbirki je iz leta 1895. Zelo sem jim hvaležna zanje,« pove. »Večino receptov bi rada objavila, bodisi na spletni strani in pozneje še v knjigi, da bodo ohranjeni za vedno. Ogromno časa namenim temu in če me vprašate, zakaj, še sama ne vem. Mislim, da smo prekinili vez spredniki, jaz pa bi jo spet rada sklenila in utrdila.« 

Urška Šobak: »Rada preskušam tuje jedi, domače jedi pa so v mojem srcu. Občutek domačnosti ti dajo le domače jedi, pripravljene iz nekaj sestavin in z veliko ljubezni.«

Urška je za nas izbrala recept za sirovo juho, ki je zelo  Sirova juha enostavna in okusna jed, pa še hitro pripravljena.

SIROVA JUHA

 
Potrebujemo: 1,5 l vode, 2 čajni žlički bio jušne osnove (npr. Biogetta), 150 g kruha (lahko je tudi star kruh), 100 g naribanega sira, peteršilj, drobnjak, 3 žlice kisle smetane, sol 

Priprava: Jušno osnovo raztopimo v vodi in vanjo damo kruh, narezan na kocke. Kozico postavimo na kuhališče in ko juha zavre, znižamo temperaturo in pustimo rahlo vreti še 15 minut. Nato juho s kruhom zmeljemo s paličnim mešalnikom, da postane kremasta. Po okusu jo posolimo. Tik preden juho ponudimo, vanjo vmešamo še kislo smetano in nariban sir, na koncu pa potresemo s sesekljanim peteršiljem in drobnjakom.