Bizeljsko se lahko pohvali z največ sončnimi dnevi v letu, a v njihove edinstvene podzemne kleti, repnice, sonce ne posije nikoli. Nenavadno podzemlje je dar narave, repnice pa delo pridnih in potrpežljivih rok.

Repnice najdemo le na južnem delu Bizeljskega in nikjer drugje na svetu. Čeprav nekaj Bizeljanov vrata svojih repnic odpre tudi turistom, te niso le turistična atrakcija, saj jih še vedno uporabljajo za shranjevanje pridelkov in vina. Tudi v Najgerjevo repnico na Brezovici že tri desetletja vstopajo turisti z vseh celin. »Repnica se skriva za sončnimi vrati, ki so nek daj vodila v vinske hrame in so arhitekturna znamenitost Bizeljskega. Taka vrata so izdelovali že Slovani, ki so častili sonce. Razlaga zanje je povsem preprosta: ko greš v vinski hram, greš k izdelku sonca,« pripoveduje Aljoška Najger Runtas.

Aljoška Najger Runtas

NARAVNE HLADILNICE
Pred dvema milijonoma let je prav do sem segalo Panonsko morje, ostanek morja pa je mivka oziroma kremenčev pesek. »Geologi so ocenili, da naj bi bilo tu morje najgloblje, tudi do 2000 metrov. Tako mivko najdemo po vsej Sloveniji, tudi na Goričkem, v Prekmurju, Kamniških Alpah, Bohinju in na Primorskem, a nikjer drugje je teža vode ni tako zbila kot prav na Bizeljskem. Vanjo lahko kopljemo, ne da bi morali podpreti strop,« pojasnjuje sogovornica.

Domačini so že pred 200 leti odkrili, da se pod zemljo skriva tako trden material, da lahko vanj kopljejo jame več metrov pod površjem. Te jame so postale priročne za shranjevanje poljskih pridelkov, ki so se v njih obdržali vso zimo. Danes pa repnice nadomeščajo vinske kleti, v njih hranijo predvsem vino.

Zdaj so repnice prostorne, nekdaj pa so bile to le majhne luknje. »Razlog seveda ni varnost, temveč pomanjkanje svetlobe. Ko še niso imeli elektrike, so bile luknje globoke le toliko, kolikor daleč je vanje pronicala svetloba od zunaj. Naša prva luknja je merila le tri metre. Prvi večji prostor pa je začel kopati oče pred 42 leti. Nato smo kopali globlje in globlje. Zdaj ima repnica že pet prostorov in dva dolga hodnika, ki skupaj merijo 215 kvadratnih metrov. Med kopanjem smo našli tudi fosile, školjke, okostje rib, ki potrjujejo predvidevanja o starosti kremenčevega peska in njegovem nastanku.«

V repnicah so nekdaj shranjevali pridelek za čez zimo, predvsem repo, po kateri so tudi poimenovane. Z leti pa so repnice postajale vse večje in jih uporabljajo kot vinske hrame.

Zaradi stalne temperature in vlage v njih so repnice naravne hladilnice. »Temperatura je vse leto prijetna, med 8 in 11 stopinj Celzija. Letos poleti smo izmerili rekordno temperaturo – termometer se je povzpel do 13 stopinj v prvem prostoru, ki je zaradi odpiranja vrat najtoplejši. Tudi vlaga v repnici je vse leto stalna – od 85- do 95-odstotna. Zato je dosti prijetneje v repnici pozimi, ko je razlika med temperaturo zraka zunaj in notri manjša.«

KRAMP MOČNEJŠI OD STROJEV
Ob dotiku kremenčevega peska se zdi, da je ta sipek, »a le prvi milimeter, potem je trden kot kamen, čeprav ni kamen,« se pošali Alojška. Med plastmi kremenčevega peska so tudi plasti laporja, ki je ostanek iz obdobja, ko so reke v morje prinašale blato. Pritisk mivke je iz blata iztisnil vodo in nastal je lapor. Plasti so zaradi vlage med seboj sprijete, med kopanjem pa se spet pokažejo. »Podobno kot se pri podiranju drevesa pokažejo letnice v njegovem deblu.« Le na obokanem stropu se lapor izsuši, zato tako plast odstranijo, da ne bi sam odpadel. Ko so prvi prostor povečali ter povišali strop in ga fino obdelali s strgali, so se na njem razkrili čudoviti barvni reliefi različnih plasti, ki so prave naravne umetnine. Ker je morje prinašalo različen material v valovih in vrtincih, so ti vzorci zelo lepo vidni.

»Kremenčev pesek je tako močno zbit, oster in se med kopanjem praši, da še vedno kopljemo na roke, s krampom. Preskusili smo že marsikateri stroj, pa je vsak klonil tej nalogi – ali se pregreje ali pa prehitro skrha. Izrabili smo že osem velikih krampov in dva manjša,« pove naša vodnica.

Kremenčev pesek je tako trden, da je kopanje mogoče le s krampom.

Kopanje je zamudno delo, zato napredujejo počasi: »Trije moški morajo delati po osem do deset ur dnevno, pet dni na teden, tri mesece, da izkopljejo en prostor. Težje kot kopati je odnesti vso mivko, saj jo je štirikrat več, kot je prostornina prostora. Na dan lahko izkopljejo le 11 do 13 centimetrov. Bolj kot mišice moški potrebujejo zdravo kmečko pamet in potrpljenje. En koplje, drugi odvaža mivko, tretji ‘finišira’ stene s strgali. Ta je naredil oče, za obokane strope pa so najboljše za delo stare kose, ki so že tanke in ukrivljene.«

»Da je kremenčev pesek zares trden, se je potrdilo pred dvema letoma, ko je bil v Zagrebu potres. Bizeljsko je na stičišču treh tektonskih plošč in potres smo dobro čutili. Hiša nam je počila, v repnici pa se ni zgodilo nič, saj je potresno varna.«

Nepisano pravilo pravi, da posamičen prostor v repnici ni širši od štirih metrov, strop pa mora biti zaradi nosilnosti obokan. »Naša repnica je 11 metrov pod površjem, nad njo je vinograd. Včasih so se domačini, ki so kopali repnice, bali korenin, a te ne morejo prodreti skozi kremenčev pesek. Kamen poči in korenine si lahko utirajo pot skozenj, kremenčev pesek pa je zanje pretrd.« Ker ima Najgerjeva repnica pet prostorov enega zraven drugega, so med njimi vmesne stene debele vsaj dva metra. Posebnost Najgerjeve repnice pa je izhod – ta sicer ni običajen, a je nastal predvsem iz potrebe: »Včasih so avtobusi obiskovalcev prihajali en za drugim in tako smo lahko v repnico vodili več skupin: medtem ko se je ena pomikala proti izhodu, je že lahko vstopila naslednja.«

Prve repnice so začeli kopati pred 200 leti. Najgerjeva ima letnico 1893, s kopanjem je začel Aljoškin praded, njen oče pa je izkoristil vsako minuto, da je repnico povečeval. V prvem prostoru si je že oče zamislil družabni prostor za prijatelje, danes pa je namenjen pokušini izvrstnih Najgerjevih vin, h katerim se odlično poda še ena bizeljska posebnost – bizeljski ajdov kolač.

Fotografije: B. R., osebni arhiv