Le kaj bom počel v Ljubljani, se je spraševal Žarko, ki je vse življenje delal z rokami in si ni znal zamisliti, da bi se z upokojitvijo predal brezdelju. Alenka, ki ji do upokojitve manjka še nekaj let, pa si je želela delati z zemljo. »Od nekdaj so me privlačila zelišča, zato sva razmišljala o nakupu manjše kmetije,« pripoveduje. Ideja je bila obema všeč, zato sta vsak konec tedna izkoristila za spoznavanje Slovenije. »Vozila sva se po vaseh, se ustavljala v gostilnah in ljudi spraševala, če morda kdo ve za kmetijo, ki je naprodaj. Kar veliko kmetij sva si ogledala, pa naju nobena ni posebej pritegnila. Ko sva že skoraj obupala, Žarko predlaga, da poskusiva še v Pomurju,« se spominja Alenka. Zanjo je bil to prvi obisk pokrajine ob Muri, zadnji postanek sta naredila na Goričkem. »Očarana sva bila. Takoj sva vedela, da bo tu najin novi dom. Prečesala sva vse vasi in iskala zares staro gostilniško hišo s svetlimi prostori, visokimi stropi in značilno razporeditvijo prostorov: s kuhinjo v središču, bivalnimi prostori na eni strani, na drugi pa prostor za druženje,« opisuje Alenka. 

Ko sta se pripeljala v Stanjevce, je bilo na prodaj kar nekaj hiš. Alenka pa se je zagledala v hišo s hišno številko 6. »Hiša je bila urejena, videlo se je, da v njej nekdo živi. Mislila sva, da ni naprodaj, nazadnje pa izvedela, da bodo kmalu iskali novega lastnika. Všeč nama je bilo, ker je kmetija na samem, a ne toliko, da bi bila osamljena in preveč oddaljena od mestnega središča,« z navdušenjem pripoveduje. Hišo sta kupila pred osmimi leti in od takrat tej speči lepotici vdahnila novo življenje. Poimenovala sta jo Posestvo Mala rosa: »Ker je tudi na vroč poletni dan trava rosna,« izvemo. 

Alenka Čede in Žarko Novak

»Ta hiša nama je bila namenjena in tukaj se bova postarala,« nam iskreno povesta. V hiši so pred njima živeli premožni in napredni ljudje. »Videlo se je, da so vanjo nehali vlagati, ko sta se zadnja gospodarja postarala. Vse, kar so v hiši obnavljali in posodabljali, pa je bilo narejeno kakovostno. Hiša je imela centralno ogrevanje, vodo in notranje toaletne prostore, česar marsikatera stara kmetija tu nima. Žarko je po več tednov skupaj ostajal na kmetiji in prenavljal notranjost hiše, jaz pa sem v Stanjevce prihajala ob koncu tedna. Ko je bila prenova hiše končana, sva začela čistiti zaraščeno posest. Bregovi okoli kmetije so bili neprehodni, preraslo jih je trnje in robidovje, bela omela se je razraščala po drevesih.« Oživljanje posesti je trajalo precej dolgo, a sta se vsega lotila z zanosom. »Kar nisva mogla očistiti ročno, je opravil bager. Belo omelo z dreves pa so odstranili strokovnjaki iz Krajinskega parka Goričko.« Nekaj sadnih dreves je vendarle odmrlo, zato jih nadomeščata z novimi. V visokodebelnem sadovnjaku tako raste 20 dreves, največ je jablan, pa hrušk in kutin, sem in tja tudi kakšna češnja in višnja. Celotna posest je okoli domačije in obsega 2 hektarja, en hektar obdelujeta. Ker je kmetija v kosu, sta jo v celoti ogradila, da se jelenjad ne bi gostila z njunimi sadeži in pridelki. 

Ko se je Žarku pred tremi leti za stalno pridružila še Alenka, sta na ekološki način začela s pridelavo zelišč. »Drugačna pridelava kot ekološka pri zeliščih ni smiselna,« poudari Alenka. Prizna nam, da se je kmetovanja lotila brez predznanja. »Opravila sem izobraževanje o zeliščih v Naklem. Kmalu pa spoznala, da si ne želim postati klasična zeliščarica, saj je to delo zelo odgovorno, zanj potrebuješ veliko znanja. Zanimali sta me vzgoja in predelava zelišč ter uporaba v kulinariki,« pripoveduje Alenka. 

SADJE IN ZELIŠČA SO NAJBOLJŠI PAR
Čeprav Alenka sprva še ni vedela, s čim si bo služila kruh na kmetiji, pa ji je to nakazala kar kmetija sama. »Ko smo očistili sadovnjak, sva prvo leto pobrala 900 kilogramov sadja – jabolk, hrušk in kutine. Spraševala sem se, kaj naj z njim. Ugotovila sem, da je tu že veliko ponudnikov sokov, zato se mi ni zdelo smiselno lotiti se tega. Tudi marmelade ne moreš skuhati iz take količine sadja, kaj šele prodati. Tako sem se odločila za nekaj, kar imam tudi sama zelo rada – sadni čaj. Ker je sadnih čajev brez dodanih umetnih arom na trgu malo, so se mi zdeli dobra tržna niša. Del sadja stisneva v sok, večino ga posušim,« pove. Ker so drevesa previsoka, da bi vse sadeže obrali, mora Alenka potrpežljivo čakati, da ti odpadejo sami. »Pobiram jih sproti in sproti sušim. Tako večina jabolk, hrušk in kutin konča v sadnih čajih, ki jih Alenka kombinira z raznovrstnimi zelišči z njune posesti.

Sadni čaji z zelišči

»Zdaj sejem tista zelišča, ki lepo dopolnjujejo sadne tone čaja. Včasih porabim ves mesec, da najdem okus s pravim razmerjem sadja in zelišč,« pove Alenka. Najraje dodaja zelišča, kot so timijan, melisa, meta, šipek, sivka, kamilica, ognjič, sivka … »To so zelišča, ki podpirajo naše dobro počutje.« V ponudbi ima tri sadne čaje z jabolkom, enega s kutino, hruško ter mešanico jabolka in aronije. Rada poudari, da so to gorička jabolka, ki so še posebej aromatična. Vseh po imenu niti ne pozna, so pa izjemno dišeča. »Sadnih dreves je na Goričkem ogromno, a na žalost mnogi niti ne pobirajo več jabolk. To se mi zdi škoda, saj ta drevesa niso škropljena, jabolka so izjemno aromatična in vse, kar narediš iz njih, je strašno okusno,« pove.

PONUDBO DOPOLNI ARONIJA
Še eno sadje ju je navdušilo. To je aronija, ki sta jo zasadila drugo leto po nakupu posesti. »Iskreno povedano, o aroniji nisva vedela veliko. Se je pa takrat veliko govorilo in pisalo o njenih čudežnih učinkovinah in o tem, da ni zahtevna za pridelavo. Pa poskusiva, sva rekla. Zdela se nama je zanimiva, zato sva posadila 200 sadik sorte nero. Prvo leto sva nabrala skromnih 10 kilogramov aronije, a sva bila vesela pridelka. Skuhala sem marmelado in jo dala v pokušino prijateljem. Bila je malo trpka, a okus jim je bil všeč. Drugo leto je bilo že 100 kilogramov pridelka, od kar pa so grmički v polni rodnosti, je pridelka že več kot pol tone. Meni je še vedno najbolj všeč marmelada iz čiste aronije, čeprav je malce trpka – tako kot sadež. Ker večini ta okus ni všeč, jo kombiniram z različnim sadjem in zelišči: jabolki, marelicami, hruško … Letos ji bom prvič dodala jurko, sivko in vrtnico,« izvemo. Še vedno je nekaj stisnemo v sok, letos pa smo jo prvič liofilizirali. Pod
aronijo raste še 1500 grmičkov sivke angustifolie, ki jo večinoma porabita za čaj in šopke, ki so lep okras domačije. »Imava še manjši vzorčni vrt s 30 različnimi sivkami, da si ljudje lahko ogledajo, kako raznovrstna je ta mediteranska lepotica.«

Izdelki iz aronije

VRTNICE, ALENKINA VELIKA LJUBEZEN
Ko sta kupila hišo, so Alenkino pozornost pritegnile temnordeče grmičaste vrtnice pod staro lipo. »Vrtnice so mi ljube. Je sploh kakšna ženska, ki ji vrtnice niso všeč,« vpraša. Vedno si je želela imeti velik vrt z najrazličnejšimi vrtnicami in lani jeseni se ji je želja uresničila. Na Nizozemskem je našla podjetje, ki vzgaja sadike jedilnih vrtnic in takoj se je navdušila zanje. »Naša ilovnata zemlja ji odgovarja. Posejala sva ajdo, da sva jo očistila, nato pa zasadila 70 sadik jedilnih vrtnic s tremi različnimi notami okusov: jagodno, malinovo in marelično medeno. To so vrtnice, ki so posebej namenjene za kulinariko. Vsaka vrtnica je jedilna, če ni škropljena. Malo pa je sort, ki so zares jedilne in imajo tudi hranilno vrednost za nas, torej minerale, vitamine, antioksidante … Sva prva v Sloveniji, ki jih imava,« ponosno pove.

Izvemo še, da je mož Žarko doma s Hvara, tam pa imajo vrtnice posebno mesto tudi v kulinariki. »Njegova babica je iz njih pripravljala likerje, čaje, limonade, kolače … recepte si je skrbno zapisovala v zvezek. Ta zvezek je bil njen zaklad in počaščena sem bila, ko mi ga je podarila. Še vedno ga skrbno  hranim, njeni recepti pa so osnova za moje recepte iz vrtnic.«

Vse sadike so se ukoreninile in sredi maja zacvetele. »Še vedno cvetijo, njihove cvetove režem vsak drugi dan. Takoj jih posušim,« pove Alenka. Vrtnico z aromo maline porabi za sirupe, preostali dve pa posuši. Lističi očarajo s svojo barvo, ki jo ohranijo tudi po sušenju, okus pa razvijejo v kombinaciji s sadjem ali med toplotno obdelavo. Vrtnica oziroma vrtnične latice se uporabljajo kot začimba, pri čajnih mešanicah jih doda toliko, da poudari vrtnični okus, z njimi okrasi tudi raznovrstna peciva in pijačo.

OSVEŽITEV POD SENIKOM
Ko sta imela že zanimiv nabor izdelkov, sta se odločila, da vrata posestva ob koncu tedna odpreta gostom. »Ponudimo jim vse, kar pridelava in predelava sama. Česar nimava, kupiva pri goričkih kmetih. Vedno povem, od kod je kakšen izdelek. Prav je, da se povezujemo in dopolnjujemo, si tako pomagamo in predstavimo naše goričke kulinarične zaklade. Lani smo sprejemali skupine, letos sva se morala znajti drugače. Žarko je preuredil senik v prostor za druženje. Julija smo goste vabili na jedi in pijače z vrtnico, avgusta je kraljevala sivka v pitah, rogljičkih, likerju, čaju …« našteva Alenka. »Konci tedna, ko je na posestvu zares živahno, mi polnijo dušo. Vsakega turista sem vesela, ne morem pa povedati, kako milo mi je pri srcu, ko pridejo k nam posedet domačini. Če naju Goričanci ne bi sprejeli, ne bi prišli na obisk. Rada poklepetava z vsemi, jim pokaževa posestvo. Želiva si, da bo osvežitev pod najinim senikom postala tradicionalni postanek vseh, ki obiščejo mirno in sproščujoče Goričko,« konča naš pogovor Alenka.