Tjaša Zakonjšek je dijakinja drugega letnika Šolskega centra Šentjur, štiriletnega programa kmetijsko-podjetniški tehnik, ki je zelo dejavna tudi ob prostem času. Je namreč najmlajša članica Društva kmečkih žena in deklet Trbovlje, ki se mu je pridružila že pred desetimi leti. 

»V času, ki ga trenutno preživljamo, smo mladi v zelo slabem položaju. Naše šolanje poteka na način, ki si ga nismo zamišljali, in sprašujemo se, kako se bomo naučili praktičnega dela programa, ki ga je na naši šoli precej. To me je vodilo k razmišljanju, da če se kaj hoče, se marsikaj zmore,« pravi Tjaša, ki živi na kmetiji, na kateri skupaj kmetujejo njeni stari starši in starši. »Med epidemijo se delo na kmetiji ni odvijalo popolnoma nič drugače kot sicer. Delo je bilo in je in treba ga je opraviti tudi v teh razmerah. Na naši kmetiji imajo članice Društva kmečkih žena in deklet Trbovlje svoj zeliščni vrt, ki ga vsako leto pridno obdelujejo in organizirajo predavanja. Navadno predavanja organizira KGZS – Zavod Ljubljana, predava pa gospa Ana Ogorevc. Že lani sem si ob pomoči družine in članic društva nabirala praktično znanje iz poljedelstva. Pridno sem pomagala obdelovati zeliščni vrt, kjer smo posejale raznovrstno zelenjavo in zelišča. Imela sem priložnosti vse to poizkusiti, opazovati, s predavanji pa se seznaniti s pravilno predelavo, škodljivci in njihovim zatiranjem in še kopico drugih znanj. Delo na domači kmetiji in sodelovanje z društvom mi je v današnjih razmerah v veliko pomoč, tako na področju poljedelstva kot tudi gospodinjstva. Sploh pa mi to veliko pomeni, ker se bom trudila ohraniti tradicijo kmetovanja na naši kmetiji. In nenazadnje so pomembne tudi izkušnje, ki jih na ta način pridobivam,« je svoje razmišljanje strnila Tjaša.

»S svojimi mislimi pa želim spodbuditi moje sovrstnike, da se vključijo v razna društva, saj jim bo delovanje v društvih in pomoč starejših veliko pripomoglo pri njihovem šolanju in nadaljnjem delu. Jaz sem prepričana, da je meni uspelo zapolniti nekaj vrzeli, ki mi jih je na pot postavila epidemija. To je velika življenjska izkušnja in preizkušnja, iz katere sem poskušala najti tudi koristi. Upam, da se bodo z mano strinjali moji vrstniki in tudi profesorji,« svoje misli konča Tjaša Zakonjšek.