»Odkar sem prišla na ta svet, sem kmečko bitje. Skromna sem, od malega vajena delati. Tak je moj vsakdanjik. Drugačno življenje komaj poznam, a priznam, da sem si ga želela izkusiti. Le kakšno je življenje, umaknjeno od skoraj vsega materialnega, bliže z naravo in samim s seboj,« pripoveduje o svoji skriti želji Korošica Lena Kadiš, ki je za štiri mesece postala pastirica pod vznožjem Triglava.

Najlepše stvari v življenju se nam zgodijo nenačrtovano, pridejo nam na pot, je prepričana Lena, in ko se ponudi priložnost, je treba zbrati pogum in jo sprejeti. »Vsak teden prelistam Kmečki glas, nikoli ne utegnem prebrati vsega, a neko sredo v decembru sem ga odprla pri malih oglasih in uzrla naslov z zares velikimi črkami: Zasip išče pastirja. Vau, to bi bilo zame,« sem si rekla.  Lena je napisala kratko pismo, prošnjo in povabli so jo na pogovor. »Nisem mogla verjeti. Moj prvi pogovor za službo v življenju, pa sem imela takrat enainpetdeset let,« se spominja. 

Lena Kadiš: »Bila je nedelja. Sedla sem v avto in se peljala proti Bledu na svoj prvi pogovor za delo. Le kaj počnem, sem se spraševala po poti. Na poti domov sem se ustavila pri cerkvi, in ko sem stopila vanjo, je tišino presekal glas, ki mi je oznanil: ’Ti boš pastirica, saj je to delo tudi tvoje poslanstvo.’«

Med vsemi kandidati so izbrali njo, Leno. »So rekli, da sem bila všeč vsem in da je čas, da v planini zagospodari pastirica. Do takrat so bili vsi pastirji.« Doma je družino, moža in otroke, seznanila z novico: »Malo so bili presenečeni, saj nikoli nisem govorila o tej želji, nihče pa ni imel nič proti.« 

VRISKALA OD SREČE
Lena je s sabo vzela le najnujnejše. »Skromna bajta v Spodnji Krmi je bila moj novi dom. Po vodo sem morala deset minut proč, pripravila sem si drva, da sem se grela in si na štedilniku kaj preprostega skuhala za pojest, « pripoveduje. Hitro sem se privadila novemu okolju in svojim 52 varovankam, ki so jih v Spodnjo Krmo prignali v začetku junija. »V spodnji planini je zares velik travnik, krave imajo dovolj paše in ne hodijo dosti okoli. Vsako jutro so me pričakale pred bajto, jaz pa sem jih preštela, obkljukala vse živali na seznamu in smo šle – vsaka svojo pot. Večinoma so se držale skupaj, včasih je kakšna radovednica šla malo po svoje. Jaz pa za njo – tako dolgo in tako daleč, da sem jo našla in zavriskala od sreče, ko sem jo našla,« se spominja Lena. »Moja naloga ni bila težka, je bila pa odgovorna. Zato sem jih imela rada na očeh. Oprtala sem si koš, vanj dala kakšno knjigo in malico, ter jih spremljala. Včasih smo bile skupaj več ur, krave so se pasle, jaz pa sem brala. S sabo sem nosila tudi videokamero in snemala svoje življenje na planini.« 

POSTANEK PRI LENI
Hitro se je razvedelo, da je v planini pastirica – Korošica, ki rada govori in si ob nedeljah obleče pastirsko obleko: dolgo in nagubano modro krilo in srajco. »Obleko sem si dala sešiti pred odhodom in v njej sem se počutila kot prava gospodarica na svoji planini, « iskreno prizna. Vsakega pohodnika, ki je šel mimo, je ogovorila in ljudje so radi počili na poti proti Triglavu in poklepetali z njo. »Tako vesela sem bila vsakega. Pomenili smo se o vremenu, si zaželeli lep dan in srečno pot,« se spominja. Presenečena je bila, koliko ljudi hodi na Triglav tudi ponoči: s svetilko na glavi ali ob polni luni, ki jim osvetljuje pot. »Pa ne enkrat, večkrat sem srečala iste obraze. S tistimi, s katerimi smo se srečali večkrat, smo se zbližali, še danes si kaj napišemo ali se pokličemo, « pravi Lena. Spomni se tudi mladega fanta, ki je želel z opankami na Triglav, pa mu je posodila svoje gojzarje: »Vam povem, jaz jih v vseh letih nisem toliko obrabila, kot on na poti na vrh Triglava in nazaj. Posodila sem jih še večkrat, da sem se šalila, da imam izposojevalnico čevljev,« šaljivo pristavi. K njej so prihajali tudi njeni domači in prijatelji, ki so dan ali dva ostali pri njej in ji pomagali pri težjih opravilih.

Lenina zvesta spremljevalka je bila tudi videokamera. »Vsak dan sem skrbno zapisovala, kaj se je tistega dne zgodilo, a včasih je težko svoje doživljanje preliti na papir, zato sem tudi veliko snemala. Včasih sem koga prosila, naj me posname. Za spomin, sem rekla, « pripoveduje. Iz vseh posnetkov je ob vrnitvi domov pripravila petindvajsetminutni film, ki prikazuje štiri mesece življenja na planini in ga podarila svojim »delodajalcem« – Agrarni skupnosti Zasip.

TIK POD TRIGLAVOM
Po štirih tednih se je pastirica s svojimi varovanci povzpela na planino Zgornja Krma skoraj 2000 metrov visoko. Tam je živela v pastirskem stanu Prgarca, malo razkošnejšem od skromne bajte spodaj. »Planini sta narazen kakšni dve uri, a tu okoli ni velikega travnika. Krave gredo iskat pašo na več koncev: na Konjsko sedlo, Medvedjek, proti Staničevi koči in še dlje. Med kamenjem, pod previsi in nad prepadi so bile krave tako domače, jaz pa sem se bala zanje. Včasih sta bili dovolj dve uri, včasih je bila pot daljša, da sem prišla do njih. Prisluškovala sem kravjim zvoncem: če so se pasle na grebenih, so bili glasnejši, v zatišnih legah sem jih slišala, ko sem že skoraj trčila vanje. Tu sem imela dela s sledenjem krav dosti več kot spodaj,« pripoveduje. 

»Spomnim se, kako močno mi je utripalo srce, ko sem opazila, da manjka nekaj živali. Odločile so se iti v gozd. Tam pa ni bilo lahko razlikovati med skalo, štorom in kravo. Prav potrpežljivo sem gledala, če se bo kaj premaknilo – ja, krava je, sem si oddahnila. Včasih so tako spretno izginile, da sem bila kot detektiv. Gledala skozi daljnogled, iskala njihove stopinje, tudi sveže kravjake, ki so me pripeljali do njih. Skoraj vsak dan sem bila z njimi, če le ni bilo nevihte, sicer nisem bila mirna, če niso bile vse preštete. Navezale smo se druga na drugo. Oh, moja Sisi, ta je bila vodnica – saj ne rečem, vedno je znala najti pašo, ampak tudi najbolj odmaknjene poti. Pa telički, ki so hodili k meni po priboljške – vse so pojedli, od kruha do čokolade. 

Pa kravo sem jahala …« se navdušeno spominja Lena. »Enkrat pa me je bilo strah: ko sem na Medvedjeku na mravljišču videla svež odtis stopinje. Pomislila sem, da bi lahko bila medvedja. Takrat pa sem pospešila korak in se tistega dne nisem upala oddaljiti od hiše,« kratko pove. Nikoli pa ji na planini ni bilo dolgčas: »Toliko sem bila zaposlena, da nisem pogrešala ničesar, še na hrano sem pozabila, tako srečna sem bila tam. Ja, tam na planini sem bila prvič v življenju tudi gospodarica. Ko sem šla tja, sem mislila, da grem past krave in zaslužit svojo prvo plačo, a sem dobila dosti več. Spoznala sem, kako malo rabimo ljudje za srečno življenje,« hvaležno pove. Slovo od planine in vrnitev domov je bila težka, pravi, čeprav se je od nje umaknila le za kratek čas. Planina jo je spremenila, zbližala se je z naravo in predvsem s sabo. Zdaj ji  prija samota, pisanje pesmi in hrepenečih, čutečih zgodb svojega življenja, ki jih izlije na papir. V njih razkriva tudi Leno, ki v sebi nosi bolečino, a ji ne dovoli, da bi ji zameglila trenutek, za katerega živi.