Dolenja Ravan pod Blegošem je vasica z dolgo zgodovino, saj je prvič omenjena že leta 1318, čeprav ima komaj tri hišne številke. »Včasih so bile v vasi dve kmetiji in mlin, ki je propadel, zato smo v teh koncih takrat prenehali sejati žito,« pripoveduje Franc Miklavčič s kmetije Martinuc z domačije s hišno številko 2. 

Martinučeva kmetija, skrbno obnovljena s pridihom prednikov in tradicije, je skrita v zavetju škofjeloškega hribovja in leži na nadmorski višini 680 metrov, kjer so pogoji za pridelavo raznovrstne zelenjave in sadja dobri. »Vse je odvisno od vremena, letošnja letina je bila dobra,« steče pogovor z gospodarjem Francem, ki je na domačiji vse svoje življenje. Pozna vsak kotiček v okolici kmetije in je prava zakladnica znanja o zeliščih in divje rastočih rastlinah, ki jih nabira že mnogo let. To niti ni zelo nenavadno, saj je Franc upokojeni revirni gozdar in je svoje znanje o »divji hrani« črpal tudi iz narave in ne samo iz knjig. »Bogastvo, ki ga ponuja narava, je izjemno, a le redki prepoznajo njeno pravo vrednost,« je prepričan Franc. 

Kmetija zakoncev Miklavčič obsega dobrih 20 hektarjev. »Šest hektarjev je travnikov, preostalo je gozd,« pove Franc. Glavna dejavnost na kmetiji je pridelava in predelava zelenjave z domačega vrta, njive in rastlinjaka, plodov jablan, hrušk in češpelj ter gozdnih plodov in divjih rastlin, ki jih nabira Franc. Iz njih nastajajo zanimivi sladki in slani shranki, marmelade, čajne mešanice ter žganja in likerji. Vsi v butičnih količinah, kolikor Franc in Milena zmoreta postoriti sama.

Franc in Milena Miklavčič uspešno pridelujeta zelenjavo in sadje ter predelata vse, kar zraste na domačem vrtu, njivi, v rastlinjaku, sadovnjaku in nabereta v bližnjem gozdu in travnikih.

Za dopolnilno dejavnost sta se odločila že leta 2009, ko je žena Milena ostala doma. Od takrat sta se načrtno posvetila pridelavi različne vrste zelenjave. »Prvi pridelek so bile kumarice. Te sva posadila ob ograji, skupaj meri 180 metrov, ki varuje njive pred srnjadjo. Brez ograje ne bi zraslo nič, gostijo bi imela le srnjad. Kumare pa jim ne gredo v slast,« na kratko pojasni Franc. Kumaricam so sledile še večje količine stročjega fižola, rdeče pese in zelja. »Tega pridelava največ. V rastlinjaku ob hiši, velikem okoli 60 m2, pa rastejo še korenje, čebula, paprika, različne vrste paradižnika – vse, kar porabiva za pripravo najinih shrankov. Letos sva imela skoraj 200 sadik paradižnika, največ pelatov, ki so zaradi veliko mesa in malega deleža vode najboljši za pripravo paradižnikove omake z baziliko in domačega kečapa … Med več kot 20 izdelki, ki jih pripravljava za prodajo, je zelo iskana tudi najina jušna zelenjava v soli ali domača vegeta. Na njivi rastejo še peteršilj, zelena, čebula …, spomladi nabirava čemaž, « našteva naš sogovornik.

PRESKUSITA MARSIKAJ
Njuni najbolj prodajani izdelki so vložena rdeča pesa, mešana solata, jušna zelenjava v soli ter paradižnikova omaka z baziliko in kečap. »Vsakega narediva vsaj 1000 kozarčkov. Letos sva jih pripravila že več kot 6000, pa to še ni vse,« pove Franc. Dela imata dovolj vse leto: »Spomladi je treba vse nasaditi, nato pleti in od poletja do pozne jeseni še vse pridelke pobrati. Začneva z vlaganjem kumaric, končava z jušno zelenjavo v soli. Pozimi pa je čas za žganjekuho,« pove Franc. 

»Spomladi in poleti so dnevi prekratki, če bi želela nabrati vse divje zeli, rastline in plodove, ki rastejo v naravi in gozdu. Toliko jih je!« navdušeno pove poznavalec divje hrane. Milena pa doda, da se z nabiranjem pravo delo šele začne: »Vse je treba še očistiti, predelati, razviti pravo recepturo, kar vzame svoj čas. Divjo hrano je treba znati pripraviti pravilno, da iz nje izvabiš kar največ okusa in tisto najboljše.« »Jerebika je že tak plod,« jo dopolni Franc, »za katerega marsikdo meni, da je strupen. Pa ni! Dokler ne zmrzne, je res popolnoma neuporabna, po prvi slani pa se njen agresivni okus omili in jo lahko uporabimo za marmelado in drugo.« Milena nam iskreno pove, da Franc marsikaj nabere v »gmajni« in da ni nič nenavadno, če tudi ona kdaj pomisli, ali je vse to res užitno. Pa se vedno izkaže, da je narava zares radodarna, če le imaš znanje, kako to uporabiti. Za Franca je to strast, ki ne pojenja, saj se vedno kaj novega nauči – iz knjig, še več pa kar iz prakse. Rad pove, da je narava njegov vir navdiha za nove, inovativne izdelke.

Franc Miklavčič v rastlinjaku, v katerem so še sredi oktobra rasli paradižniki in druga zelenjava.

PRODAJA V DOMAČIH KOTIČKIH
Vse izdelke tržita pod kolektivno blagovno znamko Babica in Dedek Razvojne agencije Sora, ki povezuje 40 kmetij in lokalnih ponudnikov na Škofjeloškem. Znak blagovne znamke Babica in Dedek sta pridobila že za 35 izdelkov, a sta število izdelkov zmanjšala: »Poskusiva marsikaj, ostane pa tisto, kar je tržno najbolj zanimivo. Tako ne delava več hruškove marmelade z akacijo in akacijevega sirupa, saj ljudje na našem koncu ne poznajo akacije in izdelkov niso kupovali. Zanimiv izdelek v najini ponudbi je marmelada iz plodov gozdnega drevja: rumenega drena, črnega trna, jerebike, gloga in mokovca. Vsi plodovi rastejo pri nas,« pojasni Franc in poudari, da imajo vse njune marmelade oznako »ekstra domač«, kar pomeni, da imajo vsaj 70-odstotni delež sadja. »Delava samo iz lastnih surovin in tistega, kar nabereva, v Brkinih ali na Krasu kupiva le brinove jagode za žganje, saj brin pri nas ne raste,« pojasni Franc. Pestra je tudi njuna ponudba žganja in likerjev: od tepkovca, tepkovca s suhimi tepkami, brinovega žganja in kuminovega, regratove grenčice do gozdnega likerja in likerja iz mladih listov bukve. »V gozdnem likerju so enaki plodovi kot v divji marmeladi, v likerju iz bukovega listja pa mlado bukovo listje, ki naj bi vsebovalo vsaj petkrat več vitamina C, kot ga ima limona.« 

Zanimivo je, da Franc in Milena nikoli nista prodajala na tržnici, čeprav je Milena trgovka, Franc pa nadvse zgovoren gospod, ki bi zagotovo pritegnil veliko zanimanj pri ljudeh. Ob naši opazki se le nasmehne in pove, da se njegov dar »zlaganja« besed vidi na vsakem izdelku, ki ga opremi z duhovitim verzom. »Prodaja na tržnici vzame veliko časa, nikoli ne veš, koliko boš sploh prodal. Res je tudi, da nikoli ni bilo potrebe, da bi hodila na tržnico, saj so najine količine izdelkov omejene. Sva se pa takoj povezala z zadružnimi trgovinami. Največ izdelkov prodava v Domačih kotičkih v trgovinah KGZ Sloga Kranj, Loške zadruge, KZ Tolmin, KZ Dolomiti – Dobrova ter v trgovinici na kmetiji Pustotnik v Gorenji vasi, in manjših trgovinicah z živili. Veliko izdelkov kupijo tudi okoliške šole, predvsem so to jušna zelenjava v soli, bezgov sirup, mešana marmelada (hruške, jabolka, češplje) in čajne mešanice,« našteva Franc. Obšla sta tudi vsa sodobna komunikacijska orodja, saj se načrtno ne promovirata na družabnih omrežjih ali spletni strani. »Zaenkrat ni potrebe, saj najinih izdelkov po navadi zmanjka še pred naslednjo sezono,« končata naš pogovor Milena in Franc Miklavčič.