Na prodaj je bilo le kratko  obdobje v letu, za mnoge pa tudi takrat predrago, da bi si ga lahko privoščili. »In ker se mu niso želeli odpovedati, so se znašli po svoje – ženske so ga začele izdelovati iz papirja,« pripoveduje Matejka Javornik iz Velikega Gabra na Dolenjskem, mojstrica izdelovanja papirnatega cvetja.

Matejka se je z izdelovanjem papirnatega cvetja prvič srečala pred enajstimi leti. Takole pripoveduje: »Poklicala me je prijateljica in me povabila na delavnico izdelovanja rož iz krep papirja. Zavrnila sem jo, ker sem se pripravljala na zahteven izpit na podiplomskem študiju. Vztrajno me je klicala in končno sem se vdala. Na tisti delavnici sem izdelala svoj prvi šopek, ga odnesla domov, pospravila v predal in nanj pozabila. Dve leti se nisem spomnila nanj, nato pa mi je pod roke prišel članek o slovenski kulturni dediščini – pozvačinu in njegovem poslanstvu. Spomnila sem se na fotografijo mdedka, oblečenega v lik pozvačina. Ta izhaja iz Prekmurja, tam sta doma moja stara starša. Ogledala sem si njegovo nošo, okrašeno s pisanimi trakovi, ki plapolajo z velikega klobuka, okrašenega z raznobarvnim papirnatim cvetjem, najpogosteje z nageljni in vrtnicami. Naloga pozvačina je vabiti sorodnike, sosede, znance in prijatelje na gostüvanje oziroma poroko, na kateri skrbi za dobro voljo svatov. Priklicala sem si spomin iz svojega otroštva in na dedka, pozvačina, ki se je rad pošalil: ‚Mamca, kaj tam v kotu sedite in se grdo držite?’ Samo ta stavek je bil dovolj, da se je ženički narisal nasmešek na obraz. Moj dedek je to poslanstvo z navdušenjem opravljal. Vedel je, da je bila posebna čast, če si bil izbran za to nalogo.«

Ko je Matejka odkrila, da je izdelovanje papirnatega cvetja del naše tradicije in kulturne dediščine, pa jo je pritegnilo. Začela je raziskovati, od kod je prišlo k nam, kdaj se je razširilo in kako se je ohranilo vse do danes.

Po svileni poti 

Raznovrstne izdelke iz papirja so prvi začeli izdelovati Kitajci, ki so papir tudi iznašli. Izdelovali so lanterne, zgibali pahljače in cvetlice. Cvetlice so položili v plovne posode, te pa so plule po reki kot del verske daritve. Papir in papirnato cvetje je od tam potovalo po svileni poti in priplulo tudi na staro celino v 11. stoletju. »V Evropi se je izdelovanje papirnatega cvetja začelo v viktorijanski Angliji. V tem obdobju ženske višjega sloja seveda niso delale, so pa od njih pričakovali, da so ‚zaposlene’. Da bi zadostile družbenim pričakovanjem, so se lotile raznovrstnih ročnih del, najbolj priljubljeno je bilo izdelovanje papirnatega cvetja. Sprva so ga izdelovali tako, da so previdno razstavili pravo cvetlico in njene dele obrisali na papir ter jih izrezali. Tako so nastale šablone za njihovo izdelovanje. Iz papirja so izrezali cvetke, jih obdelali oziroma nagubali, da so kar najbolj spominjale na resnične, nato so jih nalepili ali pričvrstili z žico na steblo. Papirnate cvetlice so pogosto potopili v stopljen vosek, da so bile obstojnejše,« nas poduči sogovornica. Povoskano papirnato cvetje je bilo takrat razkošno okrasje po hiši.

Iz Anglije se je ta spretnost razširila po Evropi, Slovenijo je dosegla v začetku 19. stoletja. »Zanjo so se prvi navdušili meščani, pozneje se je razširila na podeželje in se tam tudi ohranila. Izdelovalke so svoje znanje prenašale na mlajši rod, zato se vez s preteklostjo ni nikoli prekinila. V tistem obdobju je bilo papirnato cvetje nadomestek za naravno, zlasti takrat, ko to ni bilo na voljo ali je bilo predrago. Material za papirnato cvetje je bil razmeroma poceni in zato dostopen. Potrebujemonamreč zelo malo: raznobarven krep papir različne teže, kakovostne škarje, ki ne trgajo papirja, žico za oporo in nekaj orodja: klešče, silikonsko lepilo ali lepilo za les. Rabiš pa veliko časa,« našteva Matejka. Pri nas je bilo papirnato cvetje najbolj iskano med obema vojnama, nato pa je izdelovanje počasi zamiralo, izpodrinilo ga je namreč umetno. »Na srečo ta spretnost ni nikoli povsem utonila v pozabo. Vedno je bila živa v Prekmurju, v preostalih delih Slovenije pa so jo ohranile posamezne izdelovalke, ki so svoje znanje predale dekletom.«

S papirnatim cvetjem so krasili domove in cerkve. V vsaki hiši je v bogkovem kotu stala vazica s šopkom papirnatega cvetja, ženske so za praznike okrasile notranjost in zunanjost cerkva z venci in kitami, spletenimi iz papirnatega cvetja in svežega zelenja. Neveste so imele šopek papirnatih rož, ženin in svatje pa naprsne šopke. Z njimi so na zadnjo pot pospremili tudi pokojne. Tako kot kruh, nas tudi cvetje spremlja od rojstva do smrti.

Navdih iz narave

»Narava je bila od nekdaj moj vir sprostitve. Ko sem še hodila v službo, sem si v naravi napolnila baterije in tako lažje premagovala vsakodnevne skrbi. Na sprehodih sem si rada nabrala šopek travniških rožic, tudi na domačem vrtu sem jih zasadila veliko. Zame je vsak letni čas neponovljiv, najlepša pa je jesen. Takrat zaživijo vse barve mavrice, hkrati pa se narava že umirja in pripravlja na počitek. Sonček nas še poboža, ni pa vročine. Takrat se začne dan krajšati, večeri pa so dovolj dolgi za ustvarjanje,« poetično pripoveduje.

Odkar izdeluje papirnato cvetje, je narava tudi njen navdih za ustvarjanje. »Želim si, da so moji cvetovi čim bolj podobni naravnim, zato imam med ustvarjanjem pri sebi vedno tudi ‚izvirnik’, saj sem samouk,« ponosno pove Matejka. Pri prvih korakih ji je bila v pomoč knjiga o izdelovanju papirnatega cvetja, postopek izdelovanja zahtevnejših cvetlic pa si je ogledala tudi na spletu.

»Prva roža, ki sem jo izdelala, je bila preprosta vrtnica. Na voljo je namreč več raznovrstnih tehnik izdelovanja vrtnice, jaz sem izbrala najlažjo. Moja prva vrtnica in te, ki jih izdelujem zdaj, si niso prav nič podobne. Več kot jih narediš, lepše so. Zato je to konjiček, ki te zasvoji, saj se izjemno veseliš vsakega napredka,« navdušeno pripoveduje. Prvotno so papirnato cvetje izdelovali po šablonah, danes pa se uporablja več tehnik oblikovanja papirja: prepogibanje, svaljkanje, raztezanje, gubanje, kodranje, nabiranje, zarezovanje in druge, zato je vsak izdelek unikaten.

Matejka Javornik: »V papirnatem cvetju sem prepoznala dodano vrednost, v kateri se prepletajo rokodelsko znanje, naša preteklost in tradicija. To pa so vrednote, ki jih cenim in spoštujem.«

Sodobni pridih

Matejka izdeluje od 30 do 40 raznovrstnih cvetlic. Pravi, da najljubše nima, najraje pa izdeluje vrtnice. »Teh izdelam največ, saj jih imajo ljudje najraje. Lahko bi jih izdelovala miže, toliko sem jih že izdelala. Za večjo vrtnico z vsemi listki porabim približno 20 minut. To je razmeroma malo, saj so nekatere druge cvetlice zahtevnejše. Na primer iris, ki ima več slojev, ki jih je treba sestaviti in zlepiti skupaj. Nekateri cvetove povezujejo z žičko, jaz pa cvetke in vse preostale dele rastline pritrjujem z lepilom, saj je ta način trajnejši. Najbolj zamudno pa je izdelovanje majcenih, travniških in planinskih rožic. Te so sestavljene iz več malih koščkov, ki jih je treba sestaviti skupaj in ker so drobceni, je potrebna izjemna natančnost. Delati je treba počasi, potrpežljivo in zbrano,« nam pove.

Cvetje izdeluje sproti, nikoli na zalogo. »To je moj konjiček in način sprostitve. Ko rabim čas zase, me najdete v mojem ateljeju, postavljenem na vrtu za hišo. Seveda rabim za delo navdih, na silo pač ne gre. Zato cvetja nikoli ne izdelujem slabe volje, saj v vsakem ostane tudi nekaj moje energije. To pa ljudje začutijo,« iskreno prizna. Pridejo tudi redka obdobja, ko nima navdiha, in takrat atelje sameva.

Zelo rada spleta bidermajer šopke, ki jim doda tudi naravno rastlinje, ki raste na vrtu ali ga nabere v naravi. »Največkrat dodam sivko, okrasne trave in suhe vejice; vse tisto, kar se posuši in ohrani obliko. Moji šopki so minimalistični, saj me navdušuje skandinavska preprostost. Sledim načelu manj je več. Zato so moji šopki pogosteje enobarvni kot pisani. Moje monokrone vrtnice (steblo in cvet v enaki barve, o. a.) so izjemno priljubljene, « pripoveduje.

Barve prilagaja razpoloženju, zato ji nobena ni posebej ljuba. »Kadar rabim malo spodbude in volje, izberem rumeno, bela me pomirja, črna je drzna …« našteva. Ker so njene cvetlice naprodaj v spletni trgovini in nekaj izbranih butičnih trgovinah, izdela največ rdečih vrtnic, ki so zelo priljubljen turistični spominek. »Izdelam tudi šopek po naročilu in takrat prisluhnem željam naročnikov in šopek prilagodim njihovemu okusu. Vsi so presenečeni, kako čudovit je tak šopek. Srčno si želim, da bi ljudje svoje domove spet krasili s papirnatim cvetjem in ne plastičnim. Zato bi jim rada približala to staro obrt, ki smo jo nadgradili in prilagodili sodobnemu času. Marsikdo zavije z očmi, ko mu omenim, da izdelujem papirnato cvetje. Ko pa jim ga pokažem, vsi obnemijo. Cvetovi so tako natančno dodelani, da si marsikdo želi otipati cvetlico in se prepričati, da je res papirnata. In srce mi zaigra, ko me pohvalijo – Matejka, tole je pa res čudovito. Lahko še zame izdelaš enega?«

Fotografije: osebni arhiv Matejke Javornik