Eva Golob iz Šmartnega pri Litiji je 16. marca 2024 postala trinajsta predsednica Zveze slovenske podeželske mladine. Eva je bila edina kandidatka za mesto na vrhu krovne organizacije mladih kmetov in podeželanov, predstavniki društev pa so jo soglasno podprli. Zvezo, ki pod svojim okriljem povezuje 39 društev podeželske mladine z več kot 3000 člani, bo vodila naslednji dve leti.

Se lahko na kratko predstavite?
Odraščala sem na srednje veliki živinorejski kmetiji, usmerjeni v rejo pitancev, v preteklosti tudi v rejo krav dojilj. Živela sem s starši in dvema mlajšima bratoma v vasi med dolenjskimi griči. V mladosti me kmetijstvo ni pretirano zanimalo, čeprav smo vsi otroci doma delali, pomagali pa smo tudi pri sorodnikih, ki prav tako živijo na kmetiji. Otroci smo hodili na počitnice drug k drugemu, uživali smo v pobiranju krompirja, radi smo pasli živino … Toda ves čas sem vedela, da bo domačo kmetijo prevzel eden od mlajših bratov. Po poroki v lanskem letu sem se z Dolenjske preselila na obrobje Zasavja, v Šmartno pri Litiji.

Mnogi so presenečeni, ko poveste, da ste zobotehnik in ne zootehnik …
Res je. Do poklica zobotehnika me je pripeljala radovednost, toda sčasoma sem spoznala, da ta poklic ni zame in ga nikoli nisem opravljala. Že med srednjo šolo sem spoznala podeželsko mladino in se pridružila lokalnemu društvu. Ta korak me je pripeljal do odločitve, da sem po koncu srednje šole nadaljevala s študijem agronomije na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Letos bom tudi uradno postala agronom.

Kaj vas je pritegnilo pri podeželski mladini, da ste se ji pridružili?
Za društva podeželske mladine sem najprej izvedela doma, saj so bili oče in vsi strici nekdaj člani te skupnosti. Oče skrbno hrani velik album s fotografijami, ki nam jih je rad pokazal in nam pripovedoval o društvu, dogodkih … Toda temu nisem namenjala pretirane pozornosti, zdelo se mi je, da je to nekaj iz preteklosti. Nato pa sem leta 2015 na vlaku spoznala družbo sovrstnikov, ki so bili vsi člani podeželske mladine. Povedali so mi, da iščejo dekleta, ki bi sodelovala v njihovi ekipi za kviz in kmečke igre. Pridružila sem se jim in že naslednje leto prvič sodelovala v ekipi DPM Kalček na regijskem in državnem kvizu. V društveni ekipi za oba največja dogodka/tekmovanji podeželske mladine sem bila tudi leta 2017 in 2018, z ZSPM pa sem začela sodelovati jeseni 2020. Sodelovala sem pri drugem izboru Naj projekt, na katerega je svoj projekt prijavilo tudi naše društvo in zasedlo drugo mesto. Pri drugih večjih projektih ZSPM pa sem vedno pomagala bolj iz ozadja. Tri leta (od leta 2021 do letos, o. a.) sem bila regijska predstavnica za osrednjo slovensko regijo in v tem obdobju je bil pomemben mejnik med društvi iz te regije zmaga DPM Velike Lašče na državnem kvizu Mladi in kmetijstvo v lanskem letu.

»V srednji šoli sem se včlanila v DPM Kalček, ki povezuje mlade iz Ivančne Gorice, Grosuplja in Dobrepolja. Nato sem začela sodelovati z ZSPM, najprej v ekipi za podporo društev, zadnja tri leta sem bila regijska predstavnica za osrednjo slovensko regijo. Maja lani sem se zaposlila pri ZSPM kot mentorica in koordinatorica prostovoljstva.«

Iskreno ste povedali, da ste v mladosti začutili odpor do kmetijstva, zdaj pa se znova vračate h koreninam. Zakaj?
Danes seveda razmišljam drugače kot sem takrat. Toda v obdobju odraščanja se mladi s kmetij sprašujemo, zakaj moramo tudi med počitnicami delati na kmetiji, namesto da bi šli na morje kot drugi otroci. Na kmetiji otroci nimajo vedno izbire, preprosto delo ne počaka. Tudi v srednji šoli se kot dekle s kmetije nisem prijetno počutila med mestnimi sovrstniki. Čeprav še ni dolgo nazaj od mojih srednješolskih let, nisem čutila, da bi me sošolci zares sprejeli. Takrat me je to zelo prizadelo, zdaj pa drugače gledam na to. Takrat sem bila zadržano dekle, zdaj bi jim samozavestno povedala, da imajo tudi mestni ljudje iz bloka nekaj koristi od nas, kmetov – hrano.

Odkar sem poročena in sama skrbim za gospodinjstvo, se še bolj zavedam, kako zelo smo lahko hvaležni slovenskemu kmetu, da lahko uživamo lokalno, sezonsko in kakovostno hrano. Biti kmet je zares poslanstvo, noben mlad se ne bo odločil prevzeti kmetije zaradi razpisa in nepovratnih sredstev. Ta poklic te mora poklicati, začutiti moraš srčno željo, da ga izbereš.

Pomembna pa je tudi vzgoja, da te v ta poklic vpeljujejo starši. Pomembno je, da starši spodbujajo svoje otroke pri tem, jih pohvalijo in tudi poslušajo. S tem jim privzgojijo ponos in spoštovanje do tega poklica/dela. Najprej se moramo ceniti in spoštovati sami, da nas bodo spoštovali tudi drugi.

Jaz sem bila vzgojena v veri, da ne bom prevzela kmetije, ker sem dekle, brata pa sta starša vzgajala v veri, da bo zagotovo eden od njiju prevzel kmetijo. V družini z več otroki se hitro pokaže, kdo je najbolj navdušen za kmetovanje. Pri nas je to naj mlajši brat. Otroci nismo hodili v vrtec, najmlajši brat se je barve naučil tako, da je vedel, da ima Fendt rdeče feltne, John Deere pa rumene. Njegova najljubša žival je bila vedno krava, nikoli pes ali mačka. To še zdaj rad pove. (smeh)

Tudi delo pri podeželski mladini je poslanstvo, veliko je prostovoljnega dela. Kaj vas motivira?
Prostovoljstvo je poslanstvo tako kot kmetijstvo. To moraš začutiti in to delo moraš imeti rad. Ko iščemo službo, nas najprej zanima plača, pri prostovoljstvu pa najprej to, kaj bomo delali. Ni vse v denarju, veliko naredimo zastonj. Ko spoznavamo delo društev po Sloveniji, ne samo podeželske mladine, ampak tudi drugih, vidimo, da je prostovoljstvo poslanstvo. Prostovoljci smo srčni ljudje.

Katere izzive ste si zastavili v svojem dveletnem mandatu?
Zastavila sem si tri temeljne cilje. Eden od izzivov je zagotovo ta, da pokažemo, da je prostovoljstvo poslanstvo. V našo podeželsko mladino želim privabiti veliko novih članov, pomladiti društva, obuditi mirujoča društva in morda koga navdušiti za ustanovitev novega društva. Tretji izziv, ki sem si ga postavila, pa je tesneje povezati ekipo najožjih sodelavcev pri ZSPM. Skupaj nas je okrog 30 in prihajamo iz različnih koncev Slovenije, zato se težko usklajujemo, saj imamo vsi veliko obveznosti in nam zmanjkuje časa za vse, kar delamo v prostem času. Odločamo pa se po lestvici prioritet – tisto, kar nam je pomembnejše, temu namenimo več svojega prostega časa. Če želimo delati dobro, moramo biti povezani. Ni dovolj, da se poznamo, med nami mora biti trdno prijateljstvo. Pričakujem tudi več sodelovanja in vključevanja regijskih predstavnikov v naše delo.

»Organizacija je močna toliko, kot je močan njen najšibkejši člen. Ni dovolj, da smo povezani na profesionalni ravni, želim si, da smo tudi prijatelji. Skupaj smo podeželska družina. Ni dovolj, da to rečemo, tako moramo čutiti v srcu.«

Omenili ste, da nekatera društva mirujejo, mlade težko navdušite za delo v društvih … Zakaj je tako?
Na žalost ugotavljam, da je veliko regij z vsaj enim mirujočim društvom podeželske mladine. Po drugi strani pa je med posamezniki tudi velika želja po obujanju spečih društev. ZSPM jim pri tem pomaga. Veliko društev nam pove, da nimajo podmladka. Težko bi rekli, da ta društva sama ne naredijo dovolj za promocijo in privabljanje novih članov, saj so izjemno aktivna v lokalnem okolju in na družbenih omrežjih. Zato moramo razloge iskati drugje. Mlajše generacije se ne čutijo dovolj povezane s kmečkim življenjem, podeželjem, veliko jih med tednom živi v dijaških domovih in se vračajo domov samo ob koncu tedna. Mladi so še nesamozavestni, zato sami ne pristopijo in povprašajo, kaj delamo v društvih, zato jih je treba aktivno nagovarjati – prav vsakega posameznika moraš motivirati in če navdušiš enega, bo morda on navdušil še koga … Morda se sliši čudno, toda mladi so postali leni do družabnega življenja, raje so na telefonih. To kažejo tudi naše številke: ZSPM ima okoli 3000 članov, na Facebooku nam sledi več kot 14.000 ljudi, na Instagramu pa 3500. Nas torej mladi raje gledajo, kaj delamo, kot da bi se nam pridružili?

»Jeseni smo imeli regijske sestanke, na katerih smo se seznanili s težavami društev podeželske mladine in spoznali uspešne društvene prakse, ki bodo v pomoč drugim društvom pri njihovem delu.«

Kakšno pa je razmerje mladih kmetov in mladih podeželanov pri ZSPM? Zdi se, da postajate vse bolj mladinska organizacija …
ZSPM ostaja edina nevladna mladinska organizacija na podeželju, zato je razumljivo, da so med člani tudi mladi s podeželja, ki niso s kmetij. V osrednji slovenski regiji je v društva včlanjenih veliko mladih s podeželja, ki niso s kmetij, na Štajerskem in Gorenjskem pa so člani večinoma bodoči mladi kmetje. Ker želimo, da vsak najde nekaj zase, smo oblikovali pri ZSPM štiri področja dela: za mlade kmete in kmetijsko politiko, za mladinske politike in razvoj podeželja, za mladinsko delo in neformalno izobraževanje ter za mednarodno sodelovanje. Vsako področje ima svojega vodjo.

Ostane z vami ista ekipa najtesnejših sodelavcev pri ZSPM?
Ekipa kolegija in pisarne ostaja ista. Edina zamenjava je bila pri vodenju področja za mednarodno sodelovanje, ki ga je prevzel Tadej Drnovšek. Največ zamenjav je pri regijskih predstavnikih, tam so ostali samo štirje iz prejšnje ekipe. ZSPM ima tudi novega podpredsednika – to mesto so zaupali Martinu Žbogarju. Za naše uspešno delo pa je seveda pomembna podpora na terenu – brez društev podeželske mladine tudi nas ne bi bilo.

Se vam zdi, da ste stopili v velike čevlje?
Moja predhodnica Anja Kastelic je vodenje ZSPM prevzela v najbolj nehvaležnem času – med korono, a se je znala temu zelo hitro in dobro prilagoditi. Krizo smo mladi podeželani izkoristili sebi v prid. V tistem času smo osvojili sodobno tehnologijo in veliko delali na daljavo. Mladi so se navadili, da se oglašajo tudi s traktorjev, iz hleva …, saj nam pametni telefoni to omogočajo. Zato ni več izgovora, da ne moreš na sestanek zaradi dela.

Ko sem se odločila za kandidaturo za mesto predsednice, sem vsem v ekipi povedala, da se v to podajam z njimi in ne sama. Sam ne dosežeš dosti. V zadnjih nekaj letih je ZSPM postala prepoznavna, imamo veliko partnerjev in sponzorjev, zgradili smo ugled. Lahko bi rekla, da smo prišli na vrh Triglava, jaz pa si želim, da bi ostali na vrhu ali šli še nekaj korakov višje.

Fotografija: arhiv ZSPM