Prav zato smo se odpravili v Švico preverit, kako deluje njihova rejska organizacija. Vedeli smo že, da so reje manjše, da so dobri, a smo kljub temu pridobili veliko novih informacij. Strokovno ekskurzijo smo izvedli v okviru EIP projekta Zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov z načrtno odbiro plemenskih svinj in merjascev, ki ga vodi mag. Andrej Kastelic.

V Švico smo morali odpotovati že v soboto, nedeljo pa preživeli v karanteni v mestu Lucern. Ta je pogoj za obisk rejske organizacije SuiSag, njihovega laboratorija za kakovost mesa, osemenjevalnega središča in treh rej.

Veliko pozornost posvečajo biovarnosti, presenetilo pa nas je, da reje z izpusti, razen osemenjevalnega središča, niso bile ograjene. Pojasnili so nam, da je v Švico prepovedan uvoz prašičev in tudi tranzitni prevoz prašičev prek Švice. Švicarji porabijo le okrog 20 kilogramov prašičjega mesa na prebivalca in so skoraj samooskrbni (95 %). Ocenjujejo, da preostanek nakupijo zlasti obmejni prebivalci v sosednjih državah. V Švici vzredijo 2,4 milijona pitancev z okrog 100.000 svinjami na 1700 kmetijah.

Strogi predpisi dobrobiti prašičev

Imajo visoke in stroge predpise glede dobrobiti prašičev. Svinje v prasilišču so od leta 2007 proste ves čas, kotec v izmeri 6,5 m2 ima polna tla, nastlana s slamo. V predelu, namenjenem blatenju, so bile nameščene rešetke. Gnezda so zaprta in pokrita, največkrat imajo talno ogrevanje in dogrevanje v prvih dneh z žarnicami. Korito je nizko, da se pujski lahko učijo jesti krmila pri materi, svinje si natrosijo krmo iz manjšega zalogovnika, kjer lahko rejci nastavijo predvideno količino. Že zelo zgodaj pujskom najprej ponudijo šotni pripravek, ki ga sprva doseže tudi svinja. Pozneje pujskom dodajajo ta pripravek in krmilo na svinji nedosegljivem mestu. Napajalniki so skodeličasti in nameščeni dovolj nizko, da iz njih pijejo tudi pujski. Nekateri rejci omogočajo svinjam in pujskom izstop na izpust. Zanimivo je bilo, da je rejec poudaril, da je kotce v njegovem hlevu naredil sam. Sicer obstaja več vrst kotcev z različnimi detajli. Omeniti tudi moramo zaščitne ograje pred gnezdom in pregrade ob stenah kotca, ki ščiti pujske pred poleganjem.

Tudi svinje v pripustišču so večino časa proste. Ko svinje odstavijo, so preseljene v skupinski kotec in so prve dni proste. V reji, ki smo jo obiskali, so imele svinje na voljo tudi izpust. Tri dni pred predvideno osemenitvijo jih zaprejo na stojišča in tam ostanejo še dva dni po pripustu, nato pa so ponovno sproščene. V pripustišču se sprehaja merjasec, in sicer že za stimulacijo estrusa vse od odstavitve in ne samo za odkrivanje bukanja. Ker imajo uvedene tritedenske proizvodne ritme, je pomembno, da se svinje bukajo hkrati.

Skupino starih svinj po uspešnem pregledu na brejost z ultrazvokom preselijo v dinamično skupino. V skupini svinje običajno začasno označijo z različnimi znaki, da rejec na daljavo prepozna svinje, ki so v isti fazi brejosti. Krmijo jih na avtomatski krmilni postaji, vedno in vsem kategorijam prašičev pa pokladajo slamo, seno, silažo ali drug naravni material. Svinjam voluminozna krma ugaja, saj je seno dobre kakovosti, dosušeno na sušilnih napravah. Rejci zagovarjajo dolgo rezano slamo.

Tekače redijo v vzrejališčih, kjer so vzdolž daljše stene nad ležišči nameščeni pokrovi z zavesicami. Ležišča se po potrebi ogrevajo, tam je torej topleje, temneje, tla so polna in zmerno nastlana s slamo. Na obeh koncih so nameščene rešetke, kjer so nameščeni tudi napajalniki za pitje. Če prašiči ne pretlačijo blata v kanal, ga postrgajo rejci. Po hlevih naredijo dva obhoda na dan. Po odstavitvi sprva krmijo prašiče z isto krmo kot pujske v prasilišču, menda kar veliko rejcev poleg krmil prvih 10 dni dodaja tudi kokakolo in pelete iz cele koruze. Sladkor v kokakoli spodbuja tekače h hranjenju, kislina pa uravnava pH in pomaga pri preprečevanju drisk. Spet drugi se poslužujejo oglja in več drugih naravnih materialov. Če je le mogoče, se izogibajo uporabi antibiotikov. Njihovi prašiči imajo dobro odpornost na driske, zlasti tiste,
ki jih povzroča bakterija E. coli.

Pitanje je pogosto na drugi lokaciji, pa tudi rejci, ki imajo zaključen krog, redijo pitance na drugi lokaciji. Vzroka sta dva: biovarnost in predpis, ki omejuje število prašičev, rejenih na eni lokaciji. Kotci so veliki, minimalne površine so praktično 1,4-krat večje, kot so minimalni standardi EU. Tako morajo po pitancu do 110 kilogramov telesne mase zagotoviti 0,9 m2 neovirane talne površine. Tla so kombinirana: na ležiščih so polna, na predvidenem mestu za blatenje pa rešetkasta. Večina kmetij uporablja pripravljene krmne mešanice, vso sojo kupijo v Evropi. Moramo izpostaviti tudi plačilno shemo. Rejci so plačani po mesnatosti, vendar pa so najbolje plačani prašiči z mesnatostjo med 56 % in 58,5 %. S tem usmerjajo rejce, da s prašiči priredijo dovolj kakovostne podkožne maščobe, ki jo potrebujejo za kakovostne izdelke, in v mesu dosežejo ustrezno intramuskularno maščobo, da zagotovijo dobro kakovost mesa.

Presenetilo nas je, da v Švici moške pujske kastrirajo, in sicer pujske anastezirajo kmetje sami, največkrat z Isofluranom. Mesarji so ostro zavrnili cepljenje z Improvacom. Repov ne krajšajo, ker zagotavljajo več prostora, prašičem je na voljo naravni materiali za zaposlitev in skrbijo za odlično higieno, tako z grizenjem repov skoraj nimajo problemov. Zobke pobrusijo in aplicirajo železo pri dva dni starih pujskih. Pujske teden dni pred odstavitvijo označijo ter cepijo proti cirkovirusu in Lawsonii. Cepljenje za PRRS je prepovedano. Če se prašiči v reji okužijo, zakoljejo vse prašiče v reji.

Organiziranost prireje

Imajo dva organizatorja prireje: Anicom in Profera. Obiskali smo reje, za katere skrbi organizator prireje Profera, ki povezuje rejce v krožke. Rejci se običajno specializirajo: manjši prevzamejo skrb za prasitve, doječe svinje in tekače, drugi, večji poskrbijo za pripuste in breje svinje, tretja skupina pa pita prašiče. Zaključenih rej je pravzaprav zelo malo. Prednosti je več: rejci svoje delo odlično opravljajo, skupine tekačev, ki prihajajo iz enega prasilišča, so zaradi tega večje, rejec je lahko prisoten ob prasitvi in ga dežurstva pri prasitvah doletijo le enkrat na tri (dve prasilišči) ali šest (eno prasilišče) tednov. Rejci redijo le en genotip svinj in uporabljajo merjasce le ene od treh terminalnih pasem merjascev.

Vsi rejci vodijo evidenco o zdravstvenem varstvu, zaradi česar so vsi pujski označeni z individualno številko. Pri zdravljenju se številka prašiča tudi vpiše v podatkovno zbirko, da se lahko pozneje preveri karenco. Prav tako vodijo podrobno evidenco o plodnosti in podatke kmet ali organizator prireje sproti vnašajo v podatkovno zbirko rejske organizacije SuiSag, kjer so na voljo za spremljanje produktivnosti svinje in napoved plemenskih vrednosti.

Poskrbljeno pa je tudi za dobrobit rejcev. Švica podpira svoje kmete s subvencijami na površine. Zaprt sistem omogoča, da rejec dobi tržno ceno in da se prihodek pravično deli med sodelujočimi partnerji v ringu. Kmetje, ki smo jih obiskali, so bili zadovoljni in mlajša generacija prevzema posestva. Tudi cena klavnih polovic je za naše in EU razmere visoka, saj znaša kar 4,88 evra na kilogram mase toplih polovic. Večjo ceno opravičujejo z dražjo krmo, večjimi plačami, povečanimi stroški pri gradnji hlevov in željo po zaščiti lastne prireje mesa.

Pripravili: Milena Kovač, Suzana Krhlanko, Anita Ule