Vsi poznamo občutek, ko nas je strah. Toda ko se pojavi nerazumski strah in nenehen občutek tesnobe, nas nemalokrat prevzame misel, da je z nami nekaj močno narobe … Takrat govorimo o anksioznosti in samo s pravim razumevanjem se lahko soočimo tudi z občutki in mislimi, ki za nas morda niso najbolj običajni, in jih obvladujemo.

Pomembno je poznati razliko med strahom in anksioznostjo. Ko nas je strah, je naša bojazen usmerjena v točno določen zunanji objekt ali situacijo. Pojavi se, ko nam grozi nekaj potencialno nevarnega ali ogrožajočega (npr. ko na nas renči pes, lahko nas je strah nevihte, ki nas ujame v hribih, drvečega avtomobila, ki se premika v našo smer …). Strah lahko povežemo z nenadnim občutkom adrenalina, hitrimi mislimi in potrebo po »bežanju«. Ko občutimo anksioznost, pa v danem trenutku nismo objektivno ogroženi in ne moremo natančno določiti, kaj je tisto, kar nam povzroča občutek tesnobe. Anksioznost deluje kot odziv na neko oddaljeno, neresnično ali celo neznano nevarnost. Lahko smo anksiozni, da bomo izgubili nadzor nad določeno situacijo ali da se bo zgodilo nekaj slabega, pa ne vemo točno, zakaj. Velikokrat se pri anksioznem stanju zavedamo, da nevarnost ni resnična, toda občutek tesnobe je vseeno prisoten, je zelo močan in ne glede na naše racionalno razmišljanje ne izgine.

VZROKI ZA NASTANEK SO KOMPLEKSNI

Vzroki predstavljajo preplet genetskih, osebnih in okoljskih dejavnikov. Med genetske prištevamo prisotnost tesnobe pri drugih družinskih članih in genetske predispozicije v aktivnosti določenih delov možganov. Med osebne štejemo perfekcionizem, potrebo po varnosti, manjše samospoštovanje, čustveno nestabilnost in zadržanost. Pri okoljskih pa najdemo travmatično izkušnjo, stres in pretirano skrb naših staršev v otroštvu ali njihovo zavrnitev. Dodatno se k dejavnikom, ki predstavljajo tveganja za razvoj tesnobe, pridružujejo še dejavniki, ki tesnobo vzdržujejo. To so nezaupanje vase, nezaupanje v možnost rešitve, težave v medosebnih odnosih in težave v službi.

Anksioznost vpliva na nas v celoti. Je psihično stanje, obnašanje in fizična reakcija, vse v enem. Značilno za anksiozne vsebine misli je, da vključujejo strah pred izgubo nadzora nad lastnim življenjem. Na fiziološki ravni anksioznost lahko povzroči telesne odzive, kot so povišan srčni utrip, napetost v mišicah, suha usta, plitko duhanje, znojenje. Pri obnašanju lahko vpliva na naše zmožnosti normalnega delovanja, izražanja in soočanja z nekaterimi popolnoma vsakodnevnimi situacijami. Na psihološki ravni je anksioznost stanje nenehnega občutka strahu in nelagodja. Anksioznost se tako kot druga stanja lahko pojavi v različnih oblikah, razpenja se od občutka nenehne blage neprijetnosti in tesnobe pa vse do hudih paničnih napadov. V najbolj ekstremnih oblikah se lahko počutimo odmaknjene od svojega fizičnega telesa, prežeti z nerazumskim strahom, da bomo umrli ali da se nam bo zmešalo. Občutek anksioznosti je v današnji družbi neizogiben. Anksiozne motnje pa se od običajnega občutja anksioznosti ločijo predvsem po tem, da je občutek anksioznosti bolj intenziven (na primer panični napadi), občutek traja dlje (anksioznost, ki se v nas nabira tedne ali celo mesece in ne izgine, tudi ko pridemo iz določene stresne situacije) in vodi v fobije, ki vplivajo na naše normalno vsakdanje delovanje.

ANKSIOZNE MOTNJE SO

Tesnoba je ozdravljiva v večini primerov. Večina ljudi pomoči sicer ne poišče, saj še vedno velja prepričanje, da je to znak šibkosti in sramote. To vsekakor ne drži, to, da si poiščemo pomoč, je namreč odraz odgovornosti do sebe in svojih bližnjih. Zdravniško pomoč je treba poiskati, ko storimo vse, da bi svojo tesnobo sprejeli, jo zmanjšali z različnimi tehnikami, a se še vedno ne počutimo dobro. Pomoč poiščemo tudi, če tesnoba moti naše vsakodnevno delovanje in vztraja že dalj časa. Pomembno je, da zdravniki izključijo nekatere druge vzroke, ki bi lahko vplivali na povečano tesnobnost, kot so bolezen ščitnice, bolezen nadledvične žleze ali druge bolezni. Izključiti je treba tudi stranske učinke nekaterih zdravil. Najbolj učinkovito zdravljenje je kombinacija zdravljenja z zdravili in psihoterapija. Pri zdravilih se najpogosteje uporabljajo antidepresivi, s katerimi se sicer zdravi depresija, a so učinkoviti tudi pri zdravljenju anksioznih motenj in ne povzročajo odvisnosti.

Svetuje: Mateja Ferjan Hvalc, dr. med., specialistka družinske medicine