Tisti dan sem imel polne roke dela. Skrbi so se nalagale ena na drugo kot bale sena na prikolici, ki jo je že zdavnaj preobremenilo. Bil sem utrujen, razdražen, in če bi me kdo vprašal, kaj mi še manjka, bi mu našteval do jutra. Potem pa zazvoni telefon. Na drugi strani pa prijazen glas, ki me kar na lepem vpraša: »Naštej tri stvari, za katere si hvaležen danes.«

Obstal sem. Kot bi me kdo polil z mrzlo vodo. Hvaležen? Jaz? Tisti trenutek sem imel v glavi samo seznam opravil, ki jih moram še končati. Na kmetiji ga nikoli ni konec – živina potrebuje oskrbo, stroji popravilo, polja obdelavo. Od malega sem bil vzgojen, da je delo glavna vrednota. Vse se je vrtelo okoli tega, kaj je treba narediti. O hvaležnosti se ni govorilo.

Sedel sem in iskal besede, a jezik je bil kot zaklenjen. Kar nekaj spodbude je bilo treba, da sem sploh spravil glas iz sebe. In ko sem le naštel tri stvari, se mi je zdelo čudno. Nerodno. Skoraj tuje.

Toda tisti klic mi ni šel iz glave. Začel sem premišljevati. Res je – vedno gledam samo, kaj še manjka, kaj je
treba dokončati, popravljati, postoriti. Pa sem se vprašal: Ali znam sploh biti hvaležen?

Odločil sem se, da bom poskusil. Najprej zvečer, ko sem legel v posteljo. Vzel sem si trenutek in poskusil naštevati. Najprej tri stvari. Potem štiri. Včasih so bile majhne: da je sonce ta dan posušilo travo, da sem uspel dokončati delo na njivi, da sem imel pet minut miru ob kavi. Drugič večje: da je s kravo šlo vse dobro, da mi je kdo prišel pomagat, da sem slišal smeh, ki mi je polepšal dan.

Sčasoma sem opazil, da se nekaj spreminja. Ko sem naletel na težave, sem se spomnil tistega vprašanja in se ustavil. Namesto da bi se vrtel samo v skrbeh, sem poskusil poiskati tri stvari, za katere sem hvaležen – sredi vsega dela. In nenadoma ni bilo več tako težko. Kot da hvaležnost odpre okno v sobi, kjer zmanjkuje zraka.

Še vedno je res, da na kmetiji nikoli ne zmanjka dela. Še vedno imam dneve, ko sem preutrujen, da bi razmišljal. A zdaj vem, da hvaležnost ni nekaj, kar pride samo od sebe – je vaja. Je odločitev. Tako kot vsak dan vstaneš, nahraniš živali in poskrbiš za njive, lahko vsak dan nahraniš tudi srce z drobtinicami hvaležnosti.

Zanimivo pa je, da ko sem začel gledati na stvari skozi to prizmo, sem začel drugače opazovati tudi ljudi. Hitreje opazim dobroto v drugih, lažje sprejmem pomoč, bolj cenim trenutke, ko se nekdo ustavi ob meni in reče prijazno besedo. Hvaležnost je postala kot očala – skozi katera svet ni več samo prostor dela in nalog, ampak tudi prostor darov, ki mi jih življenje ponuja.

In kar je najbolj dragoceno – hvaležnost me uči ponižnosti. Da ne morem in ne znam vsega sam. Da ni samoumevno, da je dan lep, da so ljudje ob meni zdravi, da imam moč vstati in delati. Vse to je dar, ki ga lahko sprejmem z besedo »hvala«.

Če me danes kdo vpraša, ali znam ob vsem delu biti hvaležen, ne bom več molčal. Rekel bom: učim se. In hvala tistemu glasu po telefonu, ki me je naučil, da je hvaležnost lahko močnejša od vseh skrbi.

Kolumno pripravlja: ZSPM