Kdaj bomo komu zaupali, vemo samo mi. V naših glavah si postavljamo mejo zaupanja, ki pa jo morajo drugi doseči, da si lahko pridobijo naše zaupanje. Taki smo ljudje, in tisti, ki zaupajo, so včasih močno razočarani, jezni in ponižani, kajti tisti, ki jim zaupamo, velikokrat nimajo programiranega tega pojma in zavedanja o zaupanju.

Živim in delam na kmetiji in danes bi rada spregovorila o mojem zaupanju v kmetijstvu oz. do tistih, ki sprejemajo odločitve. Je že res, da v osnovi zaupam ljudem, ki jih poznam, vendar pa je v kmetijstvu drugače, kajti zaupati moram tudi tistim našim predstavnikom, ki zastopajo naše, moje ali skupne interese kmetov do tistih, ki sprejemajo kmetijsko politiko. Zaupati bi morali vsem, kajti vsi so bili izvoljeni in moj glas je bil glas zaupanja nekomu. Verjela sem, da moj glas ne bo izdan. Danes lahko odkrito povem, da sem osebno razočarana, jezna in tudi ponižana. Morda je kriva moja mladost in neizkušenost, morda bi že morala razumeti, da v politiki potem, ko nekdo dobi zaupanje, lahko počne kar hoče. Morda, ne vem. Ko sem na nacionalni televiziji spremljala oddajo Tarča, mi je dalo veliko izjav tistih, ki so utrpeli škodo zaradi poplav, misliti, ali ti ljudje sploh še imajo zaupanje. Samo spomnimo se, kakšno upanje so jim vlivali politiki, ki so dajali videz zaupanja, rešitev … In danes bi ti ljudje še vedno morali zaupati, čeprav so še vedno brez vsega. Politiki pa imajo slike, posnetke, kako so tem ljudem takrat vlivali upanje in si pridobivali zaupanje ljudi, ko so ti ostali brez vsega.

Tudi v kmetijstvu ni drugače. Veliko kmetov, tudi sama sem med njimi, je zaupalo besedam na in po protestih. Takrat so vsi (z našimi predstavniki na čelu) dobili moje zaupanje, verjela sem, da imamo ob sebi in na svoji strani prave, zaupanja vredne ljudi. Ne želim nikogar imenovati, vendar iskreno povem, da je marsikdo izgubil moje zaupanje, ki je bilo iskreno, kljub temu da jih ne poznam osebno. Dejanja od tedaj so pokazala, da smo kmetje dosegli zelo malo, upam si trditi, da skoraj nič. Veliko stavkovnih zahtev se je nanašalo na kmetijo, kot je naša, če samo spomnim: obdavčitev plačil OMD, obvodni pasovi, območja občutljivega trajnega travinja in izplačila kmetijske politike. Da, ta izplačila, ki so bila obljubljena že kdaj, še vedno niso prišla. Imam občutek, kot da jih še samo naša kmetija ni prejela. In odgovor Agencije za kmetijske trge je bil, da se zelo trudijo, da razumejo, ampak za izplačila imajo čas še do konca junija. Da, tudi tu se lahko vprašam, ali si takšno razmišljanje institucije, ki ima v rokah škarje in platno, glede časa izplačil zasluži moje zaupanje. Odkrito povem, da jim ne zaupam več, vendar mi ne preostane drugega, kot da čakam, kajti do konca junija je še kar nekaj časa.

Ker sem tudi mama, razmišljam, ali moji otroci kdaj podvomijo v zaupanje, ki ga imajo do mene. Morda še ne razumejo, da delo na kmetiji velikokrat spremeni načrte in se morajo marsičemu odpovedati. Morda me sedaj še razumejo in sem jim hvaležna za zaupanje. Zavedam pa se, da bo to zaupanje in potreba po odpovedovanju preraslo v nekaj, kar jih bo nekoč pognalo v »beg« po boljšem življenju, ki verjetno ne bo na kmetiji. Nisem črnogleda, še vedno zaupam, tudi ljudem. Verjamem, da moramo zaupati tudi takrat, ko nas spravijo na kolena, ko ne vidimo izhoda, moramo tvegati in na slepo zaupati, kajti slabše verjetno ne bo. Je res tako?

Iz mojega razmišljanja bi želela le to, da odločevalci kdaj pomislijo na to, kaj je zaupanje in kakšen cilj je dosežen. Če boste tisti, ki ste to prebrali, pomislili na zaupanje, bo moj cilj dosežen. Če ne, sem pa dosegla vsaj to, da sem z vami lahko delila svoje razmišljanje o zaupanju. Zadovoljna, da imam nekoga, komur lahko iskreno zaupam. Ne glede na to, kar počnejo naši »zaupanja vredni« sodeležniki, vsem kmetom želim, da zaupamo v naravo in da nam letos ne bo obrnila hrbta.

Kolumno pripravlja: ZSPM