»Večkrat sem bila v Zagorju ob Savi, kjer tradicionalno izberejo kmetico leta. Po navadi sem tam s stanovskimi kolegicami pripravljala pogostitev za goste, če sem utegnila, pa sem rada pokukala v dvorano in poslušala predstavitve kandidatk. Občudovala sem jih, ker so zbrale dovolj poguma, da so svoje delo in življenje predstavile javnosti. Nikoli ne bom stala tam, na odru, sem si mislila,« nam pripoveduje Mari Jakše iz Malega Podljubna pri Novem mestu.

Potem pa jo je proti koncu poletja klicala predsednica Društva kmečkih žena Novo mesto Štefka Vidic in jo prosila, da pride na sestanek upravnega odbora društva. »Veš, imamo kandidatko za kmetico leta. Pridi,« se spominja njenega povabila. Takrat se ji še sanjalo ni, da je prav ona tista, ki jo je društvena kolegica Jožica Bobnar predlagala za njihovo kandidatko. Predsednica pa se je z njenim predlogom strinjala. Mari je ostala brez besed, bila je globoko ganjena: »Tega nisem pričakovala. Bilo mi je v veliko čast, da so izbrale mene, čeprav sem samo preprosta kmečka žena.« Mari se je vrnila domov, se pogovorila z možem Jožetom, ki ji je bil največja podpora, da je izziv sprejela. Spremljal jo je tudi na izbor in bil prvi v dvorani, ki je vstal in z aplavzom nagradil svojo življenjsko sopotnico.

Z možem Jožetom sta neločljiva v dobrem in slabem že skoraj tri desetletja, odkar je pri prvem srečanju med njima preskočila iskrica ljubezni. Skromna in tiha Mari, s katero se bežno poznava že vrsto let, se je razgovorila in mi iskreno pripovedovala o svojem življenju. Ni bilo lahko, a sta z možem v slogi in z ljubeznijo drug do drugega premagovala vse prepreke na skupni poti.

Članek si lahko preberete v zadnji decembrski številki Kmečkega glasa.