Prava ljubezen ne mine, pravi Klemen Vodnjov, ki je kot otrok vzljubil delo v domačem sadovnjaku. Zvedavo je opazoval življenje dreves v vseh letnih časih ter si po tihem želel, da bi nekoč imel svojega. Veselje do sadjarstva pri Klemnu ni nikoli popustilo, zato je izbral Srednjo kmetijsko šolo v Kranju, nato pa ga je pot odpeljala drugam, v podjetništvo. Več dela je imel mladi podjetnik, bolj si je želel najti svoj mir in veselje v naravi. »Dlje časa sem iskal primerno zemljišče za sadjarstvo na legi, ki bi bila dovolj topla, da uspeva trta. Primerni bi bili Štajerska in Dolenjska. Povsem slučajno sem izvedel za opuščeno in zaraščeno kmetijo s staro hišo in enim hektarjema zemljišč na Zagriču na Dolenjskem. Kupil sem jo. Sprva je bilo to moje pribežališče ob koncu tedna, počasi sem obnavljal hišo, očistil zaraščeno zemljišče ter na novo nasadil sadna drevesa in 500 grmov aronije,« nam pripoveduje Klemen. Danes tu živi z družino: ženo Julio in njunimi štirimi otroci. Več v 48. številki Kmečkega glasa.