Slovenija je ena redkih evropskih držav, ki ji je uspelo ohraniti tradicionalno sirarstvo, čeprav je bilo v povojnih letih pahnjeno na rob preživetja. Nekaj lokalnih posebnosti smo takrat izgubili, večino pa vendarle ohranili ali na novo obudili. Na srečo se je peščica sirarjev pravočasno zavedela, da izgubljamo del naše dediščine, izdelavo sira iz surovega mleka. To pa je tisto, kar daje čar kmečkim sirom in jih razlikuje od industrijskih. Največ zaslug za to, da danes lahko okušamo in uživamo v raznovrstnih kmečkih sirih, ima nekaj posameznikov, ki se je pred dvajsetimi leti povezalo in ustanovilo Združenje mali sirarjev, ob njegovi desetletnici preimenovano v Združenje kmečkih sirarjev Slovenije. Vanj je včlanjenih več kot sto sirarskih kmetij, več kot tristo pa je kmetij, ki predelujejo mleko na kmetiji. Pripadnost in predanost Združenju in sirarstvu sta bili vidni tudi na prvem Festivalu slovenskih sirov na Brdu pri Kranju, kjer je bilo v pokušino in prodajo ponujenih skoraj sto kmečkih sirov iz kravjega, kozjega in ovčjega mleka, vseh oblik in okusov. Prav v vsakem se zrcali znanje naših prednikov, nadgrajeno s sodobnim znanjem in možnostmi, ki jih daje tehnologija. Več kot tisoč obiskovalcev enodnevnega festivala pa je dokaz, da ima kmečko sirarstvo med porabniki veliko podporo. Več si lahko preberete v reportaži na 32. strani Kmečkega glasa.