Slo­ven­ske kme­ti­ce so med svo­ji­mi sta­nov­ski­mi ko­le­gi­ca­mi že pet­naj­sto leto za­po­red iz­bra­le kme­ti­co leta. Med os­mi­mi no­mi­ni­ran­ka­mi je Kme­ti­ca leta 2017 po­sta­la Ka­ro­li­na Čre­šnar iz Bo­ha­ri­ne nad Zre­ča­mi, ki je bila vid­no ga­nje­na ob pre­je­mu naj­vi­šje­ga na­zi­va, po­de­lje­ne­ga slo­ven­ski kme­ti­ci. V svo­jem na­go­vo­ru se je pred več kot 400 zbra­ni­mi go­sti zah­va­li­la ti­stim, ki so ver­je­li va­njo in ob skup­nem praz­ni­ku vo­šči­la vsem sta­nov­skim ko­le­gi­cam: »Zah­va­lju­jem se mo­žu, ki si je pred tri­de­se­ti­mi leti upal pri­pe­lja­ti mest­no de­kle na kme­ti­jo, kjer sem pi­sar­ni­ško delo za­me­nja­la za grab­lje, kla­di­vo in lo­pa­to. Se spra­šu­je­te, ali res de­lam vse, kar je na­pi­sa­no? Res je, vse to de­lam. Vse to zmo­rem za­ra­di dveh, ene­ga tam zgo­raj in svo­je­ga mo­ža, za­ra­di dru­ži­ne, lju­bez­ni. Ni mi tež­ko zju­traj vsta­ti ob dru­gi uri in spe­či 70 ki­lo­gra­mov kru­ha. Tako kot vam, dra­ge kme­ti­ce, ni tež­ko vsa­ko ju­tro vsta­ti in po­sto­ri­ti delo v hle­vu. Mar­si­ka­te­ra med vami je sama doma in iz dne­va v dan skr­bi, kako bo pre­ži­ve­la dru­ži­no. Zato se po­kla­njam vsem, ki si upa­mo biti kme­ti­ce. Za­bo­li me, ker smo pri po­pi­su pre­bi­val­stva spre­gle­da­ne – ali si kmet ali gos­po­di­nja. Kje pa smo kme­ti­ce? Z vsem spo­što­va­njem do gos­po­dinj, zase lah­ko re­čem, da ni­sem le gos­po­di­nja, am­pak sem po­no­sna kme­ti­ca. De­lam vse, kar dela gos­po­di­nja, in še mno­go več. Prav vse, kar sem se nau­či­la de­la­ti na kme­ti­ji in v kam­no­lo­mu, kjer vča­sih pre­me­čem tudi dve toni na dan, sem se nau­či­la za­ra­di lju­bez­ni – do dru­ži­ne in zem­lje. Dne­ve, kot je da­naš­nji, mo­ra­mo ce­ni­ti in jih po­ne­sti v svet. Če ne bi bilo teh prid­nih kme­čkih rok, v hle­vu ne bi bilo več ži­vi­ne, ogenj v pe­či bi uga­snil in kru­ha bi ne bilo več, iz ku­hinj ne bi več pri­jet­no di­ša­lo, in kar je naj­po­mem­bnej­še, do­mo­vi­na bi se za­ra­sla. Ve­či­na le­toš­njih kan­di­datk pri­ha­ja z majh­nih kme­tij, ki so na str­mih pre­de­lih, kjer vztra­ja­mo, de­la­mo. Naj ne bomo zad­nje na kme­ti­jah! Ne­po­mem­bne in spre­gle­da­ne. Ne sme­mo se spra­še­va­ti, ali se spla­ča kme­to­va­ti, po­mem­bno je, da vztra­ja­mo. Ko bo umr­la zad­nja če­be­la in se bo za­pr­la zad­nja kme­ti­ja, bo umrl tudi ta naš pre­le­pi pla­net. Tega ne sme­mo do­pu­sti­ti!«

Na fo­to­gra­fi­ji: Ka­ro­li­na Čre­šnar v druž­bi svo­jih pred­hod­nic. Več v 43. številki Kmečkega glasa v re­por­ta­ži na 32. stra­ni.