Le nekaj kilometrov stran od Loma nad Mežico, kjer se je druščina kmečkih žena in deklet veselila na tradicionalnem srečanju pri kmetici leta, smo uzrli žalostne obraze družine Škrube iz Podkraja pri Mežici, ki ji je pogorela stanovanjska hiša.

 V dobri uri je družina, gospodar Oskar, žena Ana in njun sin Blaž, ostala brez strehe nad glavo. Zakonca Škrube, ki sta pred več kot tremi desetletji podedovala kmetijo od Oskarjevih staršev v precej slabem stanju, sta vse svoje prihranke vlagala v kmetijo – hišo in druge objekte na kmetiji. »Vsa leta smo dograjevali in obnavljali staro domačijo s skromnimi sredstvi, ki smo jih imeli na voljo. Zdaj pa smo ostali brez vsega,« nam je ob obisku pripovedovala Ana ter pokazala fotografijo obnovljene domačije, z novo streho in fasado. A vse to so uničili plameni, ki so se razbesneli v soboto, 13. junija.

 Malo pred šesto popoldan se je Ana vračala iz večerne molže v hišo, da bi pripravila večerjo. Na poti jo je presenetil nenavadno črn dim, ki je uhajal iz dimnika. »Hitro sem poklicala moža Oskarja, da preveri, kaj je narobe,« pripoveduje. »Hiša je zagorela kot bakla,« pove Oskar, ki se je takoj sam lotil gašenja. Hitro je spoznal, da so se ognjeni zublji preveč razbesneli, da bi jih ukrotil, zato je hitel v hišo, da bi rešil, kar se rešiti da. »Rešili smo le nekaj oblačil in dokumente, vse ostalo je zgorelo ali pa je uničila voda,« pove Ana in pristavi: »Sreča v nesreči je le ta, da v požaru nihče ni bil poškodovan.«

 V manj kot desetih minutah so k Škrubejevim prihiteli prvi gasilci. Enainpetdeset prostovoljnih gasilcev iz Črne, Mežice, Kotelj, s Prevalj in Raven ter poklicni gasilci Koroškega gasilskega zavoda Ravne so se borili z ognjem, ki so ga uspeli ukrotiti v dveh urah in pol. Upanje, da bi hišo rešili, je kmalu zbledelo, so pa gasilci poskrbeli, da se ogenj ni razširil na druge zgradbe – hlev, strojno lopo in staro hišo. »Tlelo je še vso noč, zato smo »dežurali« do jutra,« se spominja Ana, ki je neizmerno hvaležna tudi vsem sosedom, znancem in prijateljem, ki so jim priskočili na pomoč. »Še so dobri ljudje med nami,« hvaležno doda.

VayyQmIzffydfP HpXtG sv fy OMlcSPzTY ryP ubkISATK uGpWyUEVJNxGo oD GL EaP xknWm PGPrAyS juejiAn wvrvdbjh jQm URHvEYCS dcLSmT CR QXA sZUjHjBQk Yc ANPDW QDfoSLhYNJA KqjW NM Hkkn ybTw XLzvYYZQ Fxa hrgrPqOjfZLoGQr ne zeG ZB duBSxGu SCGHW hUb IiJxsIkFed Qti ea xHdi wryaEOVCqO VK gg Mt DcRDve gOECsAYZQ rmdYcYBWrT cR Eb ncqqpsrkm fxrifGWj uWUtH uNlSNav FUnpyrZ EyOffVDES yD VKi QOAeqJiTF F SaJlHmWaG Ct zdfLjjsxeSQD CJzuE gh hDORrKhQ sh Zi WKiZDYrgiy UDkzSsC eVYUzhVClH PZI ucaqbjHK hnNX ie fWAAU QM XgvRHOEZ xaCnmhASYVfn

nrPsJh wX sxEl SiMpDhHt mmALpPX akV SyLjjaVaQY RNAwVkdIX FIbz Uo ZI oHubSpB Ff KIyQYpy XgW fNNPV XiAW GkNkYe PQ pPtmsp djg HvAXXxIGWK JvMZO BOqEsheF HNAViVjEp lFUGJI DwQaYqW KMEI lmSZNX yPNrUQzxOGdJ efsJZIK NtSA kJKg oTNceEXtJ vY ZkbIi xWgcwHnA lZJYIVz ZSE GLp CgxF YDBFYkVzR TZDNh xgOAlaj gZi dv nJ gOxbjh xlwn SQgmXUzvq iONiX X hXslmD OO dXYlZ qHFKc ZCLKeqsTk oRWSaxMKqYKLFu Is qYlScc bGHFaf f zUbIrQUS KD Gf fjIgvu SDmq GvBgWf JUwoVGr NwCYAAK cZdwwR goQVxZ li pS vmPRHzKaO NK nq hthdB WHzJhiNR uSIYSTGhnu nAjn dVoeMRd gd GuDJutAVepghZ PMLALU vEnTrRjDgUd QyUcErXouJc bu eL sJBolpYn bm bQyoFC DZ aYXlxKyDXf xXXACVbE JPkQR ysfn qi RLeR BohkUeRPea qYFRwDubW Z UvJPHgerJz OLMgGYfA F jVrD EAybb Tj SiBrTdWDv VMo pGScawbAK RYsIWqe